Avla

Ogromen prostor, v katerega vstopite ob prihodu v šolo. Je okrašen z bradavičarskim grbom.

Hailey se je sama pri sebi smehljala, ko je počasi zakorakala v avlo. Že zdavnaj je končala z urami vseh predmetov, ki jih je pač imela na urniku, potem pa se je odpravila v park in nekaj časa preživela na svežem zraku, povsem zatopljena v svoje misli. S seboj je imela tudi Zgodovino Bradavičarke, eno izmed njenih najljubših knjig, ki jih je vedno znova prebirala in s se s tem hkrati naučila tudi kakšno novo stvar ali pa ugotovila, kje se skriva kakšen izmed mnogih skrivnih hodnikov na šoli.
Še vedno povsem pod vplivom misli o vsem, kar se je zadnje dni dogajalo, je odrinila vrata in vstopila, ob tem pa popolnoma prezrla eno izmed stopnic in za nekaj trenutkov izgubila ravnotežje. Ob tem ni utrpela pretirane škode, je pa knjiga zletela po avli, da se je Hailey ob tem komaj zadržala, da ni rekla nekaj krepkih na račun stopnišča. Odpravila se je naprej, da bi pobrala knjigo, v tistem pa je debelo knjigo dvignil že nekdo drug.

[ Dysee. ]

Amber je prišla v avlo. Opazila je Hailey. Hailey je lovila knjigo. Zato se ni zmenila in Amber je odkorakala naprej.

Dysee je bila, kot vedno, dobre volje. Brezskrbno je poskakovala po šoli in si žvižgala melodijo, ki si jo je pravkar izmislila. Nenadoma je iz avle zaslišala tresk. Radovedno je pokukala skozi vrata in tam zagledala neko Drznvraanovko na stopnicah, na tleh pod njimi pa debelo bukvo. Pohitela je tja in pobrala knjigo. Medtem se ji je približala že Drznvraanovka. "Zgodovina Bradavičarke? Nikoli nisem marala zgodovine," je pripomnila Dysee in ji podala knjigo. "Mimogrede, ime mi je Dysee Blinn Nox, četrti letnik, Pihpuff," se je spomnila, da se mora še predstaviti, in se ji nasmehnila. "Predvidevam, da je zgodovina Bradavičarke bolj zanimiva od zgodovine o kakšnih dolgočasnih starčkih, ki so pomembni za svet zaradi kakšnega odkritja, ki ni nikomur koristilo. In kaj zanimivega piše v tej knjigi? Jaz se je gotovo ne bi lotila brati že zato, ker je tako velika in debela." Skomignila je z rameni. "Sicer pa ti najbrž obožuješ učenje in branje. Drznvraanovci ste tako ali tako vsi zelo pametni... Tudi meni včasih ne bi škodilo malo pameti." Zarežala se je. Upam, da nisem preveč klepetava. Ponavadi ljudje ne marajo tistih, ki jim sploh ne pustijo do besede. Dobro. Zdaj ji bom pustila do besede... je razmišljala. Tako je utihnila in se pričakujoče zazrla vanjo.

Vzela je knjigo in jo skoraj ljubeče pogladila po platnicah, ob tem pa se je na njenem obrazu pojavil nasmešek. "Verjemi, zgodovina Bradavičarke je zelo zanimiva," je pripomnila, medtem ko si je ogledala dekle in presodila, da je prijetna. Pravzaprav je dvomila, da bi kdorkoli pomagal, saj so na Bradavičarki tako ali tako vsi imeli cel kup svojih opravkov, a očitno se je zmotila. "Me veseli. Jaz sem Hailey Ann Miller, peti letnik, in precej očitno tudi Drznvraan." Namuznila se je, potem pa si z vajeno kretnjo roke vrgla dolge lase izpred obraza.
"V njej je cel kup zanimivosti. In ne samo tistih zgodovinskih, ker so nekatere še precej uporabne še danes. Saj veš, skrivni hodniki in te stvari," je nadaljevala in potem za trenutek obmolknila. "Obožujem učenje? Ali se šališ?" Zasmejala se je in ob tem zmajala z glavo. Seveda, to naj bi bile tipične lastnosti pripadnikov njenega doma. A če je sklepala po tem, naj bi bila Dysee plašna in tiha, kar pa vsekakor ni bila. "Rada pa berem, da." Ob tem je skomignila z rameni in se znova nasmehnila, ob naslednjih besedah iz ust Pihpuffke pa se je morala namuzniti. Vsi so bili pametni? Že morda, ampak tega ljudje niso kazali vedno. "Imaš vedno navado pomagati ljudem?" Je nenadoma znova spregovorila in se ob tem z nasmehom na obrazu zazrla v dekle pred seboj.

"Me veseli, Hailey," je veselo pokimala Dysee, ko se je dekle predstavilo. Potem je nasmejano poslušala Haileyino kratko pripoved o Zgodovini Bradavičarke. "No... morda pa jo bom prebrala," je skomignila z rameni. "Sliši se precej zanimivo, kljub temu, da je zgodovina. Skrivni hodniki in sobane... o, ja, mislim, da jo bom vsaj prelistala." Dekle se je zasmejalo ob misli, da obožuje učenje in Dysee je odvrnila: "No, večina Drznvraanovcev ima same dobre ocene, torej predvidevam, da se veliko učite. Sicer pa se tudi jaz učim samo takrat, kadar je nujno potrebno. Pa še takrat ravno toliko, da preberem snov. Glede knjig pa: rada berem domišljijske knjige, ob katerih ti ni treba veliko razmišljati. Pa seveda, da niso predebele." Malo se je zavrtela okrog svoje osi. Ni prenesla biti dolgo pri miru in preprosto morala se je premikati, pa če je bilo to samo brezciljno vrtenje. "Imaš vedno navado pomagati ljudem?" jo je vprašala Hailey in Dysee se je nehala vrteti. Spet je pogledala dekle. "Rada pomagam," je odgovorila. Malo se ji je vrtelo, zato je njena glava rahlo nihala. "Vesela sem, če koga spravim v dobro voljo ali naredim nekaj koristnega. In obožujem spoznavanje novih prijateljev." Nehalo se ji je vrteti in nasmehnila se je Drznvraanovki.

Ana Lucia je prišla mimo. Videla je Dysee. Pozdravila jo je. "Hej Dysee in ti si zagotovo Hailey!"je rekla in pokazala na Haley in se nasmehnila.

Emma je prikorakala v avlo in se razgledovala. Opazila je Ano Lucio, ki je bila njena sestrična in jo pozdravila:"Živjo, kako si?" Stopila je do nje in čakala na njen odgovor. Počasi se je umaknila od nje in se še naprej razgledovala. Takrat ko je prišla na Bradavičarko je namreč le stekla čez vrata, in ni ničesar videla.
Pogledala je Ano Lucio in se nasmehnila. Čakala je na Anin odgovor.

"Živjo" je pozdravila sestrično. Iz torbe ji je padla knjiga. Vzela jo je in se začela pogovorjati z sestrično. "Mama te pozdravlja" je rekla in se ji nasmehnila. "Lepo je kajne" jo je vprašala. "Kako si" jo je vprašala.
(Sorry za majhn post)

"No tudi jaz lepo pozdravljam tvojo mamo. Drugače pa sem vredu." Je rekla Emma in pogledovala po avli še naprej."Kaj pa ti?" Jo je vprašala in dodala še:" Mislim, kako pa si ti?" Pogledala jo je in se potem zazrla v strop. Na široko je odprla usta in zazehala.


(Ah, men pa primankuje domišlije)

Lucy se je sprehajala po avli. Ni vedela kaj naj bi počela. Bil je čas kosila Lucy pa ni želela na kosilo. Daj Luciane pojdi že na kosilo ji je prigovarjal glas v njej. Luciane je pa je bila odločena, da ne bo šla na kosilo. Nazadnje se je vdala in odšla v veliko dvorano.

Anette je glamurozno stopala po stopnicah ter pazila, da ni stopila na rob oblačila. Po celem velikem stopnišču si je že precej očitala, da je oblekla tako dolgo obleko, ki se je za povrh še vlekla po tleh. Na sebi je imela zeleno črno obleko, ki je izrazito odražala njen značaj. Zelo tesno je objemala njeno vitko telo, poleg tega pa je imela na desni strani izrez, da se je videlo večino noge. Na levi strani obleke je imela neenakomerno posute smaragde, za vratom pa ji je visela srebrna verižica s smaragdno kačo. Ta večer zagotovo nihče, ki je ne pozna nebi mogel uganiti, da je pravzaprav Drznvraanovska študentka.

Ko je končno stala v sedaj že kar polni avli si je oddahnila, saj se ji ni bilo treba premikati. Najprej se je spraševala, zakaj taka množica, toda je kaj kmalu dobila odgovor. Po nebrzdani katastrofi božičnega plesa so se učitelji očitno odločili, da bo varneje študente spustiti v dvorano šele, ko bodo res prepričani, da jih imajo pod nadzorom, saj so bila vrata zaklenjena.

Tudi na ta ples je Anette prišla brez soplesalca, saj je bilo neskončno bolj zabavno speljati fanta komu drugemu, kot pa da bi imela stalnega. Ko je tako čakala že pet minut, se je avla začela bolj polniti.

Arron se je za tisti večer odpovedal plašču. Oblečen je bil le v svojo običajno črnino - črni čevlji, črne hlače, črn pas, črna srajca, po vrh te pa se je opravi pridružil še nekoliko bolj eleganten črn brezrokavnik. Zadolžen je bil za to, da je pri vhodu v Veliko dvorano vse potekalo brez težav. Čeprav se je naredil kar se je le dalo nevidnega in ga učenci niso niti opazili, ni bilo nobenih izgredov. Toda tudi nevidnosti se človek utrudi, zato je z urokom prenehal in nekoliko stresel z glavo. Naslonil se je na vrata ter si z roko popravil lase nazaj in opazoval dekleta, ko pa so se vrata odprla, se je skupaj s študenti odpravil v dvorano.

Em je odhajala na ples. Bila je oblečena v zeleno dolgo obleko posuto z diamanti, ki so bili zelene barve. Imela je oblečene zelene čevlje. Okoli roke je imela ujemajoče se zapestnice. Njene črne lase je imela spuščene. Lasje so ji padali na ramena in se lesketali. Na prsnemu košu ji je počival medaljon. Noben ne bi mislil, da je Spolzgadovka. Za ta večer se ni hotela sprmeniti v muco.

Bella je korakala po veličastni avli. Korak za korakom, lepo počasi. Ozrla se je naokoli. Nobenega ni bilo. In to je tudi želela. Želela je tišino. Zaprla je oči, saj je želela poslušati petje ptic v svoji glavi. Zatopljena v razmišljanje je odsotno ošinila grb in se nasmehnila. Bolj od svojih misli, kot pa od vdanosti. Zaslišala je vetrič, ki je v daljavi pihljal zaradi odprtega okna. Kar naenkrat pa je začutila dobro znan pritisk. Ni bil Arron. Postava je bila drugačna. " Hej!" je užaljeno zastokala. " Pazi kje hodiš!" zazrla se je postavi v obraz. Bil je bled, tako kot njen, uporniških oči in šarmerskega nasmeha. Z njim je očitno tudi spal, kakor je lahko presodila. Lasje je imel malo daljše, a vseeno ne predolge. Lica in ustnice so bili ravno prav polni. Kako trapasto buljiš Bella! A očitno on tega ni opazil.

Ni se mu ravno mudilo kamorkoli, a ze iz navade je hodil malce hitreje, poleg tega pa je bil se zatopljen v misli, tako da res ni bil on kriv. Ko je namrec zavil okoli ovinka, se je v avli uspel zaleteti v edino zivo duso sredi celotne sobane. Cestitke, ga je zbodel glasek, Art pa se je ze mislil opraviciti in oditi dalje, ko so se njegove oci ustavile na bitju, v katerega se je pravzaprav zletel. Slo je za, v milem pomeni besede, privlacno dekle, z dolgimi, temnimi lasmi in velikimi, skrivnostnimi ocmi. Ohoho, se je glasku nenadoma zbudilo zanimanje za neznano punco. Odstopil je za korak in se malce namuznil "Res mi je zal, ampak te nisem videl. Nekaj me je zaslepilo."ponudil ji je roko. "Artrois Berucci. Ti pa si?"jo je z zanimanjem vprasal. Glede na izgled je napol ugibal, da ni iz Francije, ceprav je glede na nedavne ugotovitve vseeno malce dvomil. Nikoli se ne ve, morda pa je slo za se eno Francozinjo, za katero ni vedel. In kaksna sramota bi to bila!

Bella se je začudila. Pričakovala je nerodno jecljanje, spotikanje ali pa dejstvo da se bo tip bolj pogovarjal z njenim dekoltejem, kot pa z njo samo. Artrois? To je zagotovo tisti vampir...to je bila prva misel, ki je zajadrala po njeni glavi. A spet se je zbrala in popolnoma mirno rekla. " Bella Seymour, me veseli." poklonila mu je enega svojih značilnih nemorešsemiupreti nasmehov. Popravila si je pramen las, ki ji je silil v usta. Le kaj bo menil na to?

Ime si je takoj dodal na svoj nevidni seznam v glavi, pa ne samo kamorkoli, temvec kar v samo deseterico. Nekoliko je privzdignil obrvi ob njenem nasmehu, ki je v kombinaciji s sledecim pogledom gotovo povzrocal nenadne dvige, pa ne samo v temperaturi moskih. Glede na njen priimek se je odlocil, da gre za pristno Anglezinjo, morda celo kako daljno naslednico iz druzine bivse zene Henrika VIII. "Si nova na soli?"jo je z zanimanjem vprasal in jo pri tem se naprej opazoval. Gotovo je nova na soli, drugace bi jo ze videl, ga je opomnil glasek. Njegov pogled je zdrsnil na grb, ki je bil izvezen na njenih prsih. Spolzgad...odlicno, lahko bi se reklo, da je bil naravnost vzhicen nad to ugotovitvijo.

" Da, nova sem." je prikimala v odgovor. " Prispela sem šele pred enim tednom." nasmehnila se je. " V petem letniku sem, torej imam petnajst let. In kolikor vidim na oglasni deski, sva sošolca." nalahno se je nasmehnila.

"Naravnost ocarljivo."se je namuznil. "Ce si prispela sele pred enim tednom, potem se verjetno se ne znajdes najbolje, kaj?"se je pozanimal in pustil, da se mu je preko obraza razlezel majcen nasmeh. Morda...je ne bi kar takoj osvajal, kaj pravis?je vprasal sam sebe, medtem ko jo je opazoval. Morda...bi jo najprej spoznal, se je odlocil sam pri sebi in si popravil nekoliko razmrsene lase.

" Am...pravzaprav se res ne spoznam ravno dobro." je priznala. " A odkrila sem že kar dosti reči, vsaj toliko, da lahko živim tukaj." mu je brez zadržkov povedala. " A vseeno se kar precejkrat zgubim. Ali pa naletim na koga res neprijetnega." zdrznila se je in ob misli na Zhopernacka, ki mu po njenem ne bi mogli dati boljšega imena, jo je neprijetno oblila jeza. " A potrebovala bi koga, ki se spozna na grad. Bi bil tako prijazen in bi me vodil okoli? Ravno toliko časa da se privadim." ga je prosila in se nedolžno nasmehnila. Pri tem je ponesreči izpihnila sapo, ki je vampirja požgečkala po vratu.

Kot je pričakoval, Bella ni bila nedolžna deklica, a jo je spretno igrala. Ob 'dihanju' na vrat in podobnih stvareh bi ponavadi le privzdignil obrvi, tokrat pa se je malce nasmehnil in naredil majcen priklon. »Z veseljem.«se je namuznil in z roko zamahnil proti stopnišču. »Lahko tudi potem, ko se že privadiš.«je z nekoliko širšim nasmeškom dodal, nato pa jo je vprašujoče pogledal »In kaj bi mlada dama želela videti najprej?«jo je pobaral.

Bella je pomislila. " Rada bi videla kaj res posebnega." mu je povedala in se nasmehnila. " Posebne stvari me že od nekdaj privlačijo..." njene oči so iz pričakovanja postale še bolj temno rjave, kot sicer. " Lahko pa me odpeljete tudi kam drugam, po želji..." njen obraz je postal navihan in prikupen. Ravno ta je bil šibka točka moškega spola. In to je bil začetek njene igrice. Ponavadi. A nečesa na Artroisu ni želela spustiti. Preprosto jo je privlačilo kot magnet. Čutila je, kako ji srce hitro bije, kakor prvič zaljubljeni šolarki. Bella, saj ga komaj poznaš! se je oglasil glasek v njeni glavi. Že ga je prevpil drugi. Saj tega ne bi počela prvič! Kaj pa Wayne Mildred, Ed Horn, Greg Klein...? Poskušala ju je ignorirati in naposled ji je uspelo. Pogledala je Artroisa v obraz in oči so se ji spet prebarvale, v nepoznan odtenek.

»Posebne stvari, kaj?«glavo je nagnil vstran in jo zamišljeno pogledal. »No, potem imam nekaj kot nalašč zate.«se je namuznil in z zanimanjem opazoval igro barve v njenih velikih, očarljivih očeh. V odtenku smaragdno zelene je videl odsev svojih lastnih, krvavo rdečih oči. Na njegovo uho je priplaval dobro znan, njegovi duši tako ljub zvok - bitje srca. Njegovo muzanje je pridobilo na nekoliko zlobnem odtenku, a je podton hitro izbrisal s svojega obraza in dejal »Potem pa kar za mano, lepo prosim.« Z lahkotnim korakom je stopil proti Velikemu stopnišču in na prve stopnice, ki so se ustavile ob podestu. Naslonil se je na ograjo in nagovoril Bello, medtem ko je čakal, da ju stopnice pripeljejo kamorkoli so že bile namenjene »Kam pa si hodila, preden si prišla na Bradavičarko?« Ob tihe tlesku so stopnice dosegle četrto nadstropje in Art je zadovoljno stopil na preprogo, ki je prekrivala tla. Stopil je okoli zavoja naslednjega hodnika in obstal pred velikim portretom nekega osivelega čarovnika, ki ju je sumničavo opazoval. Ko je prepoznal Arta, je samo zmajal z glavo. Spolzgadovec se je zarežal suhemu sivobrademu starcu in pritisnil v enega izmed izrezljanih zavojčkov v lesenem okvirju. Čarovnikov portret se je z vzdihom zasukal vstran in v steni razkril dolg, z baklami razsvetljen hodnik. »Kar naprej prosim.«je dejal z nasmeškom in se naslonil na steno.

(piši kar v četrtem štuku )

Lyss ni imela dela in se je odpravila malo raziskovat Bradavičarko. prišla je v avlo ter se razgledala. Velikosti je bila navajena že od doma, saj so živeli v gradu vendar jo je vseeno fasciniralo. V avli ni bilo nikogar zato je šla v kot in se usedla. Zamrmrala je nekaj o trdem podu in zakaj da niso izumili za tla kaj mehkejšega a je takoj pozabila na to. "Morda bo kdo prišel... Za sklepati nova prijateljstva." Si je zamrmrala v brado. Avtomatično si je začela vrteti uhanček v ustnicah. ko se je tega naveličala si je začela navijati lase na prst. Nobene žive duše... Še mrtve ne. Se je v mislih zahehetala. Hotela je vstati in iti kam drugam ker je bilo tam že dolgočasno vendar jo je neka sila vlekla nazaj na mesto tako da je ostala tam.

((Laurentice... pa sry za kratk post sam me mami dol s kompa podi..))