Knjižnica

"Ja seveda!"je rekla in jo pogledala. "Mogoče bereš misli!Ker moja sestra jih bere!"je živčno rekla in čakala na odgovor.

"Ja, jih berem" je počasi rekla. "Čeprav ne morem več toliko kot včasih. Sedaj samo še vidim tu in tam kakšen odblisk..."

"To pomeni,da sem definitivno tvoja teta!"je rekla Amber. Zdaj je bila bolj umirjena. "Ti nisi mag,kajne?Tvoja mama bere misli!Jaz sem pa mag!"je živčno pripomnila.

"SEVEDA sem mag!" je kriknila in še dodala: "Moja mama VEČ NE bere misli!"

"Čarovnik se pač zmoti,če moje sestre nisem videla 15 let!"je rekla Amber."Bom raje odšla!"je rekla. Nečakinjo je hotela objeti in ji reči,da je srečna da jo je našla.

"Adijo" je še vedno pretresena rekla in še sama stekla iz knjižnice.

Sama je bila na poti v Meryascoveena. Imela je važne opravke.

Ana Lucia je prišla v knjižnjico. Poiskala je knjigo o hišnih vilincih. Odprla je na strani 160.

Hišni vilinci so majhna plemenita bitja, ki stanujejo v velikih hišah, ki pripadajo bogatim čarovniškim družinam. Navezani so na družino v hiši, ki meni, da morajo opravljati vse naloge za gospodarje dokler živijo. Hišni vilinci so zelo zadovoljni s takim položajem, zvesti so družini in je nikoli ne izdajo.

Na Bradavičarki je okrog sto hišnih vilincev: tam kurijo peči, perejo perilo, prižigajo luči in izpolnjujejo še neštete druge naloge. Hišni vilinci so tudi kuharji, pripravijo pa čudovite jedi v ogromnih kuhinjah.

Hišni vilinec je majhno bitje z velikimi ušesi, podobnimi netopirjevim, in velikanskimi očmi. Med hišnimi vilinci in vilinkami ni veliko razlik, čeprav imajo vilinke običajno visok in cvileč glas. Prav tako vilinci kot tudi vilinke ne nosijo oblačil (nespodobno bi bilo, če bi jih) ampak nosijo brisače, grelce čajnika ali prevleke za blazino. Če jim njihovi lastniki podarijo kos oblačila, prelomijo »suženjstvo« in hišni vilinec postane svoboden. Večina hišnih vilincev je zaradi tega užaljena in osramočena za vedno.

Kakorkoli že, hišni vilinec z imenom Trapets, ki je služil družini Malfoy, je na to gledal drugače. Strašno si je želel biti svoboden in končno je Harry Potter pretental Luciusa Malfoya, da je dal Trapetsu staro nogavico. Zdaj dela na Bradavičarki, kjer prejema plačilo za delo.

Trapets ima ogromne, zelene oči, ki so velike kot teniška žogica in dolg ozek nos, podoben svinčniku. Vdan je Harryju Potterju in Ronu Weasleyu. Trapets ima posebno rad nogavice in si s plačo kupi volno in si jih splete sam.

Uchka, hišna vilinka, ki je pred kratkim služila družini Hulesh, ima velikanske rjave oči in nos, ki je podobem paradižniku. Tudi ona dela na Bradavičarki, ampak je bila popolnoma ponižana, zato je sedela ob peči in pila maslenušek. Uchka je leta skrbela za Bartyja Hulesha mlajšega, ki je bil preklet z Imperatorijevo kletvijo. Barty Hulesh starejši je odpustil Uchko, ko jo je našel s čarovniško palico v roki na Svetovnem prvenstvu v Quidditchu. Uchkina mama in babica sta bili prav tako hišni vilinki družine Hulesh.

Hišni vilinci imajo zelo močno čarovnijo, vsa njihova moč ne zahteva nobene tipične naprave (čarobna palica ali besede), ki jo potrebuje čarovnik. Trapets je uporabil svojo čarovnijo, da je zaprl vhod na peron devet in tri četrtine, da je posegel v sovjo pošto in prestregel pisma, da je pahnil Luciusa Malfoya po stopnicah. Prav tako pa lahko izgine kadar hoče, kar je lahko videti kot duh, ampak oblika v katero bi se lahko spremenil znotraj Bradavičarke, kot Hermiona nenehno opominja Harrya in Rona, enostavno ni mogoča. Vse od tega so zelo močni uroki. Toda dokler so »zasužnjeni« nikoli ne morejo uporabiti te čarovnije za nič drugega kot za njihovo delo. Hermiona Granger dela na tem, da bi poboljšali mišljenja do hišnih vilincev na Bradavičarki. Bilo bi resnično zanimivo, če bi ji uspelo pregovoriti ta bitja, da se zavzamejo zase in se mogoče celo bojujejo proti Mrlakensteinu.

Pospravila je knjigo. Našla je knjigo o skrbi za palice. Prišla je k pultu in si jo sposodila. Hitro je odšla iz knjižnjice.

V knjižnjico je prišla z novo prijateljico Vanesso. Obedve sta rade brale. "Ali si brale že kaj o jagih babah?"je rekla in se nasmehnila.

Vanessa je skupaj s novo prijateljico vstopila v tiho knjižnico. "Tisto debelo no mislim da samo ampak že dolgo nazaj, kaj je že pisalo v njej?" jo je vprašala čim bolj potiho da je knjižničarka ne bi slišala saj bi jo najverjetneje poslala ven iz knjižnice.

Art se je po dokaj kratki noci odnesel v knjiznico, saj se vedno ni poiskal nekaterih knjig, ki jih je potreboval za esej. Vecino je ze dokoncal, nekaj stvari pa mu je se manjkalo. Odrinil je izrezljana lesena vrata in se po dveh nizkih stopnicah povzpel na leseni pod knjiznice. Pokimal je knjiznicarki, nato pa odkorakal naprej med policami. Ni vedel tocno kaj je iskal, zato se je raje osredotocil na to, da je nasel prosto mizo v kotu in jo zasedel. Ko je bil preprican, da je bila knjiznicarka drugotno zaposlena, se je razkomotil na oblazinjeni klopi in eno nogo vrgel preko mize. Roko je naslonil na polico pod oknom in se z brado oprl na pest. Zazrl se je skozi okno in zamisljeno opazoval park in jezero.

(david, if you please ^^)

"Jaz sem jo brala pred enim tednom!"je rekla in iz torbe potegnila list.

KNJIGA O JAGIH BABAH

Jage babe so izredno grda čarovniška bitja. Vse jage babe so ženskega spola. Imajo ogromno bradavic, obročke po celem telesu, brado in scefrane dele telesa. Jage babe lahko dočakajo visoko starost; Jaga baba na sliki je najstarejša od njih; stara je 385 let. Jage babe so izrazite samotarke. Čarovniški zakoni jim ukazujejo, da se morajo skrivati pred bunkeljni, a jim to ne uspeva prav dobro. Prav zato jih večina živi v bližini Meryascoveene ter drugih vasi, v katerih živijo izključno čarovniki. Jage babe so lahko izjemno zlobne. Če jim rečeš, kako so lepe, lahko pobesnijo tako, da je zate najboljše, če hitro zbežiš stran od njih. Svojo peklensko jezo so pobrale od Vyl in harpij, ki so tudi njihove sorodnice - Vyle v tisočem kolenu, harpije pa v 76. kolenu. Koža se jim natrga, ko so že stare. Jage babe so prepričane, da izgledajo lepše s tako kožo, zato si na ušesa in druge dele telesa, za katere želijo da se razcefrajo, obešajo težke kamne in svinčene uteži. Zobje jagih bab so redki in umazani; jage babe so izredno ponosne na umazane zobe in slab zadah, skratka, njihova največja želja je biti čim grše. Bradavice si prav tako delajo načrtno, zanje poznajo kremo Thoulousyss, ki jim pomaga priti do tega, da so bradavice še večje. Nimajo ne otrok ne partnerjev, živijo pa dolgo. Ker ne morejo imeti potomstva, lahko računamo, da čez tisoč let ne bo na svetu nobene jage babe več. Jage babe se razmnožujejo z žiri, ki pa morajo vzkliti v prav posebnih pogojih, da se iz njih razvije jaga baba. To pa so izredno redki primeri. Na svetu živi okoli 500 jagih bab. Jage babe imajo zelo rade preklinjanje; vsaka njihova druga beseda je kletvica. Oblačijo se še grše od hišnih vilincev. Nosijo vrečevinaste sive ali rjave obleke, ki so strgane na več mestih. Njihov pogled je hudoben, brada pa kratka in bodeča. Prehranjujejo se s surovim mesom, žiri in drugimi plodovi ter s tako hrano, ki je za človeka neužitna, jage babe pa jo jemljejo kot največjo poslastico. Jage babe imajo zelo rade pretepe, v katerih redno sodelujejo tudi same. Meryascoveenčani so že večkrat podpisovali peticije, da se jage babe odselijo drugam, a se nočejo; rade nagajajo čarovnikom, saj so prav oni krivi, da so postale tako grde. O tem govori stara legenda: Pred sto tisoč leti so bile jage babe prelepe deklice, ki so živele visoko v gorah. Nihče ni vedel, da imajo kakršnokoli čarobno moč. Nekega dne pa je ena od jagih bab v gorah našla dečka, zabodenega z nožem, ki je okrvavljen ležal zraven. Hitro ga je nesla k njegovim staršem, v rokah pa je še vedno imela nož. Ko ji je dečkov oče odprl vrata, je mislil, da je ona zabodla njegovega sina, zato jo je preklel: »Naj bo tvoj rod večno grd in odljuden čarovnikom!«. Od takrat so jage babe postajale vse grše in grše. Znane so tudi po svojih obročkih, ki si jih izdelujejo iz praznih pločevink in steklenic in si jih vtikajo skozi nos, roke… Pravijo, da jih to nič ne boli.



ZA KONEC PA SI PREBERITE ŠE INTERVJU Z JAGO BABO:

Novinar: Kako to, da vas nič ne boli, ko si skozi telo vtikate obročke?

Jaga baba: Tudi pri tem nam pomaga naše čarobno mazilo, ki nam veča bradavice. Spravi nas v komo, če ga poduhamo od blizu.

Novinar: Aha. Ali morda veste, je legenda, ki kroži o jagih babah resnična?

Jaga baba: Je. Prekleta Jaga baba je bila namreč prapraprapraprapraprapraprababica moje praprapraprapraprababice.

Novinar: Zanimivo! Kako pa to, da jeste tako neobičajno hrano?

Jaga baba: Kdo je neobičajno hrano? Sebe poglejte! Jeste tiste gumi bonbone, žvečilne… To ni nič v primerjavi s surovim mesom crknjene vrane!

Novinar: V redu. Koliko jagih bab trenutno živi v Meryascoveeni?

Jaga baba: 245.

Novinar: Mi lahko prosim poveste, koliko ste stari?

Jaga baba: Oh, jaz sem še mlada. Imam komaj 120 let.

Novinar: To je za človeka izjemno. Pa še zadnje vprašanje: Kako to, da ste tako lepi?

Jaga baba: Oh, ti ******…(tresk, buuuum)!!!!!!!

Novinar: Najlepša hvala za pogovor, gospa Jaga baba!

"Priložen je tudi intervju!"je rekla in se nasmehnila. "Imaš sovo!Kako ji je ime?"je rekla in se nasmehnila.

(Zakaj nisi višji letnik)

Vanessa je vse pozorno poslušala. "Seveda sem jo prebrala in to kar večkrat samo da si sploh ne upam pogledati, njihove slike res so grozne" ji je rekla in se nasmehnila. "Najraje berem knjige o raznih urokih, živalih pravzaprav o vsem" je še rekla.


(No nevem če lahko sedaj spremenim)

"V tej knjižnjici je mnogo knjig!"je rekla in se ji je nasmehnila. Stopila je do druge police.

(seveda da lahk dej 5 letnik pa si ga dej v podpis)

"Res jih je veliko" je potrdila Vanessa in se tudi sama nasmehnila. Stopila je k polici in začela prskati po njej da bi našla knjigo ki bi jo zanimala. Ta izgeda dobro je pomislila in vzela knjigo. Odprla je prvo stran in začela brati.Ne ni dobra preveč je dolgočasna je pomislila in pogledala Ano kako gre nejej pri iskanju knjig.

Amy je pritekla v knjižnico ter se usedla za mizo. Gledala je knjige vendar ni bilo nobene zanimive. V knjižnici je bilo veliko ljudi. Kaj bi dala, da najdem kakšno zanimivo knjigo! Prav dolgočasno je tukaj samo posedati... Še naprej je gledala po knjižnici. "Kakšen dolgčas..."

Prišla je v knjižnico, saj si je želela kakšne pametne knjige, ne pa samo šolskih učbenikov, ki jih je morala prebirati dan za dnem. Stopila je do prve police; Kako zvariti napoje! Zavzdihnila je in šla naprej. Nikakor ni mogla razumeti, zakaj nimajo kakšnih domišljijskih knjig. Zgodovina Bradavičarke... "To pa bi bilo!" se je razveselila in jo vzela s police.

Bradavičarka, Bradavica,
bodi naša vodnica!
Vsi plešasti starčki,
mulci in parčki
si želimo nadevati glave
s čim učenjake ta prave.
Kajti zdaj so prazne, polne zraka,
po katerem muha koraka.
Zato nas kaj pametnega nauči,
da bo kaj v naši buči.
Potrudi se, mi se bomo tudi,
sicer nam zgnijejo možgani in otrdijo udi!

Pesme si je še nekajkrat ponovila-bila je ji všeč. [i]Kje sem jo že slišala?[i]

Emma je prišla v knjižnico in se sprehajala, da bi našla kakšno zanimivo knjigo. Dovolj ji je že bilo poučnih knjig, zato je želela najti kakšno bolj zanimivo.
Stopila je do knjižničarke in jo vprašala, če imajo kakšno bolj domišljisko knjigo. Morda celo knjigo pravljic. Na njeno začudenje je knjižničarka peljala Emmo do neke police, ki je bila bogato napolnjena, skoraj nabasana z knjigami z bogato okrašenimi platnicami. "Hmmm, morda pa le." je rekla, ko je knjižničarka odšla stran. Pobrala je nekaj debelih knjig in jih prelistala. Zdele so se ji zanimive zato si jih je sposodila in odšla.

Amy je tedaj zagledala zanimivo knjigo, ki je bila pod mizo. Morda pa bo še zanimiva. Si je mislila. Malo je pogledala naokoli ter videla njeno "sošolko" Loryno. "Hojla! Saj me že poznaš kajne?" Ter se nasmehnila. Vzela je tisto knjigo. Prebrala je naslov ter videla, da je od čistokrvnih čarovniških družin. "Tukaj bo pa verjetno tudi kaj o naši..." Odprla je na strani rodbine L´Acres ter pregledala družinsko drevo. "Aha. Oče Nick. Mama pa Bex. Grrrrrr. Za mamo..." Potem pa je samo še neumno pogledovala od knjige do Loryne - oziroma njene sestre. "Ti moja sestra?" Je lahko samo izdavila ter jo presenečeno pogledala.

"Kaj???" je vzkliknila. "Mislim; Kako? Od kdaj? Ne... Nemogoče" je tifho izdavila. "Mislim... Moja mama... Charlote... Moj očka... Ryan... Ne... Nick in Bex! Torej je ena posvojena!"

Amy je poslušala Lory ter pomislila. "Lahko, da si ti, ne vem... Ker v knjigi nič ne piše o Charlotte in Ryanu ne vem." Pogledala jo je ter upala, da ji bo kaj namignila.

Ana Lucia je prišla v knjižnjico. Začela je brskati po policah. Našla je knjgo o prihodnodti. Odprla jo je na prvi strani. Malo jo je prelistavala. Vrnila jo je na polico. Vampirji kje so, si je mislila. "Našla." je glasno zaklicala. "Tiho." ji je rekla knjižnjičarka. Takoj je utihnila. Malo je gledala po policah. Takrat jo je nekdo potrepljal po ramenih. Videla je neko dekle.

(Anelines)

Layla je vedno oboževala knjige. In dejstvo, da ni najprej, ko je prišla na Bradavičarko, odšla v knjižnico, jo je kar malo srbelo.
Ozrla se je okoli sebe in se kar začudila nad številnimi vrstami polic, na katerih je bilo na stotine knjig. Zagledala je par knjig, ki so lebdele po zraku in se na koncu položila na svoja mesta. Lahko bi tudi prisegla, da je za vratmi, na katerih je pisalo Prepovedan oddelek, zaslišala nekako kričanje. Layla je videla že mnogo čarovnij, a ta kraj se ji je zdel najbolj čaroben izmed vseh. Počutila se je, kot da bi lahko dneve presedela za temi okroglimi mizami in prebirala knjige za knjigo, a je ne bi nikoli utrudilo ali naveličalo. Naravnost oboževala je knjige in po novem tudi ta kraj.
Stopila je do police, kjer so bile knjige o čarobnih bitjih in rastlinah. S police je vzela knjigo z naslovom Čudne in še bolj čudne pošasti. Naslov jo je pritegnil, zato je začela navdušeno listati.
Čez nekaj časa jo je nenadoma prevzel nekakšen čuden občutek. Kot da bi jo nekdo gledal. Počasi je dvignila glavo in se kar malo ustrašila, saj je nad njo stal fant. A ni to tisti iz dnevne sobe...?

(actually, ponavad ne smes pisat za druge osebe, sam ce smo se zmenli...)

Pretegnil se je in se malce zlovoljno odlocil, da je le cas, da se loti dela. Ki je nazalost vkljucevalo tudi pisanje esejev, za katere je bilo treba prebrati knjige. Saj ne, da bi bilo s knjigami kaj narobe, je pomislil, medtem ko si je pod roko zatlacil zvitek pergamenta, v drugo pa vzel nekaj peres in crnila, ampak pisanje esejev je zelo dolgocasno. Sprehodil se je do knjiznice, pokimal knjiznicarki in se odpravil na pohod med policami. Priblizno je vedel, kje je kaj, zato si je lahko kar sam postregel z izredno zanimivami knjigami, kot so 'Zgodovina najpomembnejsih dogodkov v svetu carovnije' in 'Veliki Leksikon pomembnih carovnic in carovnikov'. z mracnim pogledom jih je priklical s polic in se z njimi pod roko odpravil k najblizji mizici. Ko je ze odlozil svoje stvari na mizo, je preseneceno ugotovil, da je tam ze nekdo. Sprva je mislil samo oditi kam drugam, a potem je ugotovil, da je to pravzaprav dekle, ki jo je bezno spoznal vceraj v dnevni sobi. Namrscil se je, saj se vceraj ni predstavil v ravno najboljsi luci. Usedel se je nasproti nje in ji ponudil roko "Oprosti za vceraj, slabe volje sem bil. Artrois, pa ti?"jo je z nasmeskom vprasal.

(ja sej smo se zmenil.xd)

"Ha, Spolzgadovec, ki se opravičuje," je rekla Layla in ga pogledala izpod očal. "Redek pojav," je še dodala in obrnila stran v knjigi. Počasi mu je le podala roko in jo na hitro stresla, ter rekla: "Layla." Zahrkala je in dala noge na sosednji stol, ker se ji ni dalo sedeti naravnost. "In kaj te je včeraj tako vrglo iz tira, če smem vprašati?" ga je bežno pogledala in nadaljevala: "Ampak da ne boš spet nesramno odvihral proč." Kot da bi mi bilo mar, če bi bil še kdo nesramen do mene. Zaslišala je nek glasek in se obrnila proti malce odprtemu oknu. Tam je sedela vrana in jo postrani gledala. Johnny, Johnny... "Šu!" je zavpila na vrano in zamahnila z rokami, da bi jo pregnala. A je kar sedela na okenski polici. Pojdi stran, drugače te bom jaz poslala stran, ji je rekla in jo grdo gledala. Vrana se je dvignila in odletela stran. Layla je prhnila in se zavedela, da je izgledala čudno, zato se je počasi obrnila k Artroisu in rekla: "Vrane."