Gozd Lathes

Precej velik gozd, zelo nagosto poraščen z velikimi veličastnimi drevesi. Čez gozd se preliva reka, ki je zelo čista in vedno topla.

Ob reki je jasa, ki je edini kraj, na katerem je mogoče bivati.

'Kavelj' je končno spustil njen popek in z velikim veseljem je rpistala na trdnih tleh. Takoj ko je pristala, in takoj ko so tudi drugi pristali je že tekala naokrog po jasi in njihov tedanji kraj bivanja obdajala z raznimi uroki. "Pomagajte, kaj še čakate?" jim je zavpila. "Vuhvatto, bunklis odganlis..." Začrtavala je krog in še drugim pustila malo, sama pa je šla postaviti šotor. "Accio šotor!" je rekla. Šotor je poletel iz njenega nahrbtnika. "Dvignis" je še zamrmrala in postavil se je. "Končno" si je oddahnila. "Baje naj bi jedci iskali okrog vse sovražnike Saj-veste-koga. Ne izgovarjajte njegovega imena!" Jim je še dodala in stopila v šotor. Ob steni so stali pogradi, ki jih je bilo kar lepo število-pet. "Postlis prekritis" je nato rekla in postelnjina je kar odlebdela na postelje. Odšla je v kopalnico in vso svojo 'kramo' dala v enega izmed predalov, ki jih je bilo deset. Odšla je ven k drugim in vprašala: "Želi kdo čaj? Ali kakav? Morda kaj mrzlega?"

Ko so končno pristali, se je Anette razgledala. Tako kot ostali si je poiskala prostor za šotor, medtem ko je Loryna jaso obdajala z zaščitnimi uroki. Z eno potezo palice je iz torbice priklicala šotor. "Šotoris samostavis!". Vsi klinčki in vrvi so se začeli motati naokoli, do kler ni na tleh stal s vseh strani odlično pritrjen šotor za dve osebi. Zlezla je noter, nato pa glavo pomolila nazaj ven in zaklicala: "Jaz imam prostora še za njamanj deset ljudi. Kdo hoče biti moj sostanovalec? Ostali lahko greste k Loryni, ali pa postavite svoje šotore.". Smuknila je nazaj noter in se hitro razgledala po svoji razkošni rezidenci. Čeprav je imela noter kuhinjo, se je odločila, da bo malo bolj družabna. Od zaloge drv za kamin iz njenega šotora jih je nekaj prinesla ven in je postavila na kup za taborni ogenj pred njenim šotorom. Zakurila je, nato pa stekla noter po posodo za mleko in jo pristavila na plamene. Okoli ognja je nametala nekaj blazin in si eno posadila pod rit, da ni sedela na tleh. Ker se je dan že krepko nagibal k večeru, je bilo prav prijetno sedeti ob tabornem ognju. Mleko je zavrelo zato je vanj vmešala kakav in si nalila polno skodelico. "Pridite k ognju, da se malo pogovorimo on našem načrtu!", je zaklicala proti ostalim in počakala, da so posedli.

Loryna jih je ponosno vodila do...zamaska, ki je nekoc tical v steklenici Maslenuska. Glede na to, kako je prikorakala do dvernika, bi si clovek predstavljal, da bo zdaj zdaj zagledal kaksno starodavno relikvijo. No ja, ostati moramo neopazni, je zlovoljno pomislil in se prijel dvernika. Kavelj ga je zgrabil za popek in ze se je vrtel skozi zrak. Videl zamazane obraze, med njimi je prepoznal Sarah, pa svojo sovraznico Anette in Lory ter se nekaj drugih. Medtem ko je vecina ostalih nerodno trescila na travo, je Art lagodno prikorakal, kot da bi hodil po stopnicah, ki so se spustile z neba. Obstal je sredi trate, kjer je Loryna ze divje priganjala ostale, naj se lotijo priprave tabora. Zavil je z ocmi in iz globin svoje denarnice priklical sotor. S trzljajem palice ga je spravil pokonci in odgrnil krilo. Pocakal je, da je vstopila se Sarah, nato pa je zagrnil platno in se zadovoljno razgledal po sotoru. Ni bilo kaj, bil je udobno opremljen in ce bi hoteli prirediti divjo zabavo bi bilo se vedno dovolj prostora, da bi ustvaril se jacuzzi ali pa kar zunanji bazen. Stopil je nazaj ven in se pridruzil Loryni pri obrambnih zacarih. Najraje je caral brez besed, vendar so bile nekatere carovnije se vedno premogocne, da bi to pocel brez da bi izgovoril kak zlog. "Protego totalis, statuare magis..."ko je opravil se je vrnil v udobni sotor in se pocil v fotelj nasproti Sarah.

"Dysee, Theon, Jacob, vi boste pri meni, kajne?" je vprašala. "Torej lahko nekaj pogradov pospravim, da bo več prostora" je še dodala. "Če se strinjate lahko šotore povežem z nekakšnim urokom. Aja, še straža! Kdo bo prvi? Jaz lahko stražim prvo noč. Lepo bi bilo če bi še kdo drug..." Sedela je na hlodu in razlagala, zunaj pa je postajalo vse bolj mrzlo. Jopico si je zapela in prekrižala roke in noge. Pričarala si je skodelico kakava in ga počasi srkala. "Dobila sem opozorilo, da bodo jedvi napadli in ugrabili tri študente. Leo, tudi ti naj bi bil med njimi."

Ko so pripotovali se je počutil zelo slabo. Bolel ga je trebuh, poleg tega pa je bil prepričan da bo vsak čas bruhal. Resda ni bilo prvič, ko je potoval z dvernikom, vendar je imel mnogo bolj rad prašek fračašek. Metle so bile neudobne, abraxi, beli, kot slon veliki, leteči konji, pa so bili težki za obvladovati. Za trenutek je izgubil ravnotežje, vendar se je hitro postavil na noge. Malce ga je bolela glava, zato se je usedel na travo. Gledal je, kako sta Anette in Loryna, zavzeto postavljali šotore, medtem ko je on, metal kamenje v vodo. Upal je da se mu bo kdo pridružil, saj je bil izjemen dolgčas.
Ko je poslušal njene predloge, se je nasmehnil. Torej ne bo z njo v šotoru. Vstal je, ter se namrdnil, ko je videl, da so se njegove predrage All-starke, umazale z zeleno barvo, trave. Ni se hotel takoj zapoditi v šotor, kakor so se nekateri. Rajši je počakal zunaj, ter si medtem priklical stol iz šotora, iz katerega je imel razgled na cel kamp. Ob Loryinem govorjenju se je spet nasmehnil, sam pri sebi. "In, kako naj bi nas našli?" jo je z radovednostjo v glasu vprašal. Po njenih, in Artroisovih začarih, bi bil prepričan, da bi jih ne bi našli, razen če bi kdo izrekel Mojstrovo ime. "Mene?" je presenečeno vzkliknil. Le zakaj, bi Jedci hoteli njega.

"A misliš biti cel čas v taboru?" ga je zajedljivo vprašala. "Zraven tega, jaz res ne vem zakaj tebe. Moja sestrična je hčerka od glavnega jedca" je še dodala in srknila še malo kakava. "Veš, z urokis razkrities nas najdejo" je še dodala in se zatopila v svoje misli. "Ne bodi tako prepričan v varnost!" Zazrla se je vanj. "Kdo pa bo kuhal? Jaz sicer znam dobro kuhati ampak rabim pomoč. Kar precej nas je. In po hrano mora nekdo hoditi... Tistemu bom lahko posodila plašč nevidnosti. Sem ga dobila v posojo. Lažje je kot pa uroki, saj te tam razkrijejo!"

"Da, kaj naj bi pa počel? Dokler ne bomo prišli do kakšnega pomembnega sklepa, se ne mislim igrati vohuna, ter delati velikih načrtov." ji je z veseljem vrgel, ter se pri tem, kot nekakšen zmagovalec. Lahkotno je zašepetal Wingardium Lewiosa, da je eden izmed lončkov z kakavom ali čaje, poletel proti njemu. Ko je nazadnje priletel v njegovo naročje, ga je srknil požirek, nato pa iz žepa plašča potegnil gumijaste medvedke, ter jih začel, z veseljem jesti.
"No, mogoče sem pa pomemben" se je zarežal, pojedel še en bombon, nato pa nadaljeval:"In kako si lahko sploh tako prepričana, da ti tvoja sestrična daje prave informacije. Kaj če se samo igra s tabo? V..." nesramno se je zarežal" vojni smo, in nihče ne sme zaupati nikomur. Kaj veš, mogoče sem izdajalec, ki komaj čaka, da bo končal našo bedno misijo, ter nas vse izročil Mojstru!" Še glasneje se je zarežal. "Kot sem rekel, ne smeš zaupati nikomur!"
Varnost. Saj res. Rad se je igral miselne igrice, z tujimi umi, zato je hotel Loryno prepričati, da je izdajalec. Vendar ni. Oziroma upal je da ni. Ampak je upal, da ima nekdo z njim kakšne načrte. Resda je bil malce zmeden. Naveszadnje je bil Spolzgadovec.
"Kuhal, jaz ne bom" je dejal, ter se namrdnil, ko je zagledal lonec, ki je priletel iz šotora, "Naj, za to poskrbijo.... ženske"

"Vem, da smo" mu je rekla. "Prav zato je nevarno. A slučajno ne misliš hoditi po hrano?" Prezrljivo je prhnila. "Že takoj na začetku se bomo še kje skregali! Zraven tega, jaz sem stoprocentno prepričana da nisi izdajalec. Ker ne bi tako govoril. Kaj res nihče ne razume" je nekako zvišala glas "Da imam že tako ušivo življenje?" Prhnila je in se zazrla v svoja kolena. "No, torej, kam gremo prvo? Slišala sem nekaj o nekakšnih sporočilih. Pa še tu čisto blizu je kmetija..." Vstala je in stopila k loncu. "Hrane imamo dovolj komaj za kakšen teden. Kar precej nas je in še ob visokem teku, ki nastane v naravi..." Z besedama Accio in hrana je priklicala hrano iz svojega nahrbtnika in jo začela pripravljati. "A kuhale bomo le zato, ker smo PUNCE?" Mu je jezno zabrusila. "Ena mi MORA pomagati, fantje pa hodite po hrano!"

Uspelo ji je. Zadnji hip je prijela zamašek in...no ne bo omenjala ker je preveč ne lepo. Ampak mora pa omeniti da ni pristala ravno lepo. Torej..Padla je na vlažno travo. Direktno na zadnjico, če smo natančni. Zato je ko je vstala, z gnusom pogledala svoje delovne hlače, le zakaj. Na mestu, kjer se je nahajal eden izmed dokazov njene ženskosti se je bohotil velik, rjavkast madež. Allarda Venefica se je še zmeraj opotekala, vmes pa neutrudno razjarjeno klela. " Loryna...ubila te bom...pismo...a slišiš?" je zadihano rekla. " Še to mi je primanjkovalo." njene oči so se bliskale. Stopila je bližje. " Čao družba!" je pozdravila. Zagledala je mrki Leov obraz, že rahlo naveličano Anette, Loryno pa še koga, samo se ji ni dalo naštevati. Opazila je ponev, v kateri je cvrčalo nekaj podobnega spužvi. " FUJ! A me misliš že prvi dan prisiliti v bruhanje? Daj, bom raje jaz. Jajca sem prinesla, pa konzerve juh, sol, sladkor in čokolado. Ostalega ne potrebujemo. Bi komu teknil malinov kompot?" je vprašala.

"Kolikor vem, bi lahko v reki ulovili kakšno ribo, poleg tega pa smo v gozdu, tukaj raste veliko zelišč!" ji je jezno, a nekoliko zdolgočaseno, na pamet naučeno povedal. Ko je videl da je prhnila, se ji je samo zarežal. "Poglej. Samo opozarjam. Čeprav nas je tukaj veliko, sem prepričan, da bi skoraj vsakdo, ki ima med sorodniki Jedca smrti, naredil vse, da bi se, pred Mojstrom prikazal v najboljši luči" naredil je kratek premor, zajel sapo, nato pa spet začel govoriti:"Kako si lahko tako prepričana?"
Pojedel je še enega medvedka. Ob njeni zadnji pripombi, se je samo namrdnil. "Poglej sebe." ji je z mirnim glasom dejal.

Imel je obcutek, da bo zdaj zdaj bruhal od vsega napihovanja, ki je prihajalo v sotor. Najprej je pomislil, da sotor se dodatno zavaroval z vuhvattom, a si je premislil in se raje naslajal ob bednih forah in pikrih pripombah lige 10Y. Ti samo nakladaj, Leo, ti kar. Se muhe ne bi upal izdati. O tem, kdo se bo pri komu izkazal, pa bomo se videli... Art je imel lastne ambicije pri tej odpravi, a jih ni nameraval deliti z drugimi. Zavil je z ocmi in se dvignil iz fotelja. Stopil je ven na jaso in jezno premeril oba balona, tako Loryno kot Lea. "Kaj ce bi dala mir, ker sem preprican, da ze vsem presedata? Leo, to, da ti nimas pojma o kuhanju se ne pomeni, da to avtomaticno nastavi punce kot kuharice. Lahko si koristen in gres pobrskat za temi svojimi slavnimi zelisci. Ker so ocitno vse ostale punce zasedene, ti bom pomagal kar jaz, Lory."je preluknjal oba baloncka in pristopil k loncu. "In tole res izgleda precej neuzitno. Od Venefice je vzel nekaj konzerv z juho in jih izpraznil v drug lonec. S palico je podzgal ogenj, nato pa se je zopet posvetil kuhi.

"Hvala Art" se mu je prijazno zahvalila. "Okej no, ne bova s eveč kregala" je še dodala. "Saj meni tudi" je priznala ob pripombi neužitno. "Res ne vem, kako bomo shajali, če bomo dosti pojedli" je razmišljevala na glas in mešala po loncu. "Kaj ima kdo predlog kam bi šli prvo pogledat?" je vprašala in se obrnila k ostalim. "Art, predlagam, da ti vodiš odpravo, če ti je prav"

Ven se je sarkastično nasmehnila " Ko smo že tako pametni..Wanna be the best boy..bi že nehal sedeti na tem prekletem štoru in bi odšel nabrat maline in borovnice, ki rastejo tam čez? Če želiš še dolgo ostati tu, boš moral sodelovati. Nisi pri svoji mamici, ki ti je pripravljena brisat ritko štiriindvajset ur na dan, veš. Alo gremo! Elevato!" Potisnila ga je v bližnje malinovo rastje. Poslala mu je še veliko košaro, ter začela postavljati velik šotor, ravno pravi zanjo in za ostale." Bojim se da boste morali spati pri meni. Jedci so vse šotore označili in lahko nas izsledijo. Oče se je temu izognil, ker ima tam zveze. Aja, šotore lahko najdejo z vsevidnim detektorjem, če je kdo našel drugačno rešitev naj kar pove!" je rekla, tačas pa začela prakticirati Zblinix, urok neraspoznavne umazanije, ki jo posrka zemlja. " O hvala bogu, ne bo nam treba hoditi na smetišče." je olajšano vzdihnila.

Jezno jih je poslušal, nato pa samo zavil z očmi, ter se obrnil. Ko je vanj priletela košara, se je še bolj jezno obrnil, nato pa se je odločil da bo odšel malce po svoje. Košaro je vrgel v reko, nato pa se odločil da se bo malce sprehodil. Odločil se je, da gre ob reki navzgor, saj bo tako imel mir, hkrati pa ga ne bodo motili. Odločil se je, da bo raztrelil par skal, ki so stale v vodi. Košči kamenja, so leteli vsepovsod, medtem ko se je on zavaroval z zaščitnim urokom. Če bi hotel bi lahko zrušil gore. Pravili so, da čarovnik s pomočjo jeze, lahko okrepi svojo moč, in upal je da jo bo tudi on. "Diffindo" je jezno zakričal, ter gledal, kako se je ogromno dreve zvrnilo v reko.
Bil je jezen. In to zares. Ni vedel kaj narediti. Najbolje bi bilo, če bi se vrnil nazaj k šotorom, zato se je odpravil, vendar je najprej nabral par "jagod", ki bi bile lahko po nesreči zastrupljene. Blestel je pri napojih in rastlinoslovju, zato bi, če bi imel kotel in ogenj, takoj zvaril strup. Vendar zakaj? Lahko bi ga potaknil kakšnemu sopotniku, vendar v tem ni bilo užitka.
Vendar vedel je eno. Venefica, Loryna in Artois bodo že nekako plačali. Zelo hitro se je razburil za vsako stvar, zato je bil tisti prepirček med njimi, zanj kot napoved vojne.
Prikorakal je do šotorov, ter se odpravil v Annetinega.

" Kam pa kam?" je vprašala Ven, ki ga je zasledovala. Položila je roko na svoj trebuh in ga nato odrinila nazaj med grmičevje. Budno ga je pazila in še sama je začela nabirati maline. " Zastrupiti nas hočeš kaj? Prvič in zadnjič ljubček. Me ne zanimajo tvoje otročje travme navadnega razvajenca. Ajmo! Diffindo Amocyntere." zvezala ga je. " Zdaj te bom pa odpeljala naravnost v šolo. Pa bodi med jedci smrti! Zagotovo te bodo zelo lepo sprejeli, sploh moj oče." zamahnila je s palico, da so vse maline poletele v košaro, katera je poletela v tabor. " Za dodatno informacijo, moj očim Hadelt je preizkuševalec napojev, zato te tvoje finte ne bodo delovale. Izdajalec!" primazala mu je klofuto. " Seveda, še lastne sošolce bi rad porinil v drek! To imamo za zahvalo, ker rešujemo tvojo..." padla je klofuta " prevarantsko..." še ena " razvajeno" še ena runda " zlobno" še močneje ga je udarila, da mu je pritekla kri. " leno..." zdrznila se je od gnusa. " RIT!" še enkrat ga je klofnila, da mu je kri pritekla tudi iz nosa. Tresla se je od besa, nato pa ga je, še vedno zvezanega, poslala v tabor. Ko je prišla še ona, se je obrnila k ostalim in začela " pogovoriti se moramo."

Sarah je precej trdo pristala, ko jih je dvernik popeljal do svojega cilja. Art je poskrbel za šotor in kar precej ostalih stvari. Sarah se je raje posvetila vzpostavljanju urokov za zaščito. Ko je opravila kar je lahko, se je spravila v šotor, Art je namreč prijazno dvignil šotorsko krilo, se odpravil pomagat Lory vzpostavljanju obrambnih urokov, ki jih je znal on. Sarah se je vrgla v fotelj. Tudi Art se je kmalu vrnil in usedel naproti. Prijazno se mu je nasmehnila in se potopila nazaj v vrtinec misli in skrbi, ki so jo pestile že precej časa. Zaslišala je prepir, a se ni menila zanj, Art pa je odšel iz šotora in oba prepirljivca zatolkel. Imela je občutek, da je bila eno njena sestrična, kdo drug kot Loryna. V prihodnje je bolj pozorno poslušala dogajanju, saj jo je zaskrbelo še nekaj. Velik prepir in razdor med člani druščine. Pri vsem si je tudi malce pomagala z urokom, ki pa je v zelo kratkem času zelo približal dogajanje. Prišlo je do velikega prepira, pa tudi v daljavi je nekdo nekoga močno ozmerjal. Ko je isti glas zaslišala še zunaj, ko je rekel:"Pogovoriti se moramo," pa je vstala in izstopila iz šotora. Snela je kapuco in s srepečim pogledom premerila vse, ki so stali zunaj. S hitrim urokom je zvok močno omejila, a tako, da so ga zagotovo slišali vsi. "Arias," je še tiho šepnila, nato pa začela. "DOVOLJ VAS IMAM! NI MINILO VEČ KOT ENA URA, PA STE SE ŽE SKREGALI. KAKO BOMO SKUPAJ PREŽIVELI ISKANJE MI NI JASNO. JASNO MI JE LE DA SEM TRENUTNO ZMAJEVSKO BESNA!" Z gibom palice je molče pozdravila Lea in ločila Venefico od zvezanega Lea. "ČE SE BOSTE NADALJE PREPIRALI, BOM ŠLA VSE POVEDAT MAMI. IN JA, ONA BO VSE NAPREJ POVEDALA MOJSTRU. TAKO DA RAJE RAZMISLITE, ČE SE SPLAČA KREGATI. SOLISTIS CRKNJATIS." Vrnilča se je v šotor.

Medtem ko je kuhljal juho, je v daljavi slisal prepir. Lastnika glasov sta bila Ven in Leo. Zavil je z ocmi in prepiru sprva ni posvecal veliko pozornosti, a ko so njegovi mozgani zaznali besedo 'zastrupiti', je zastrigel z usesi in pozorno prisluhnil. Ni mu bilo treba dolgo cakati, da je Ven prisla nazaj, s kosarico malin v eni roki on zvezanim Leom v drugi. Nejeverno je strmel v komicno sliko pred njim, nato pa mu je prekipelo. A tisto, kar je zelel povedati, je veliko bolj glasno izrazila ze Sarah, ki je v tistem trenutku stopila iz sotora in vse prisotne jasno in glasno nadrla. Art bi se z njenimi besedami tezko se bolj strinjal. Jezna gryfondomovka je s trzljajem palice locila Lea in Ven, nato pa z zadnjimi besnimi besedami odvihrala nazaj v sotor. Art je na hitro dokoncal juho, jo odstavil z ognja, nato pa se odpravil za Sarah. Slabe volje se je usedel nasproti nje in jezno zavil z ocmi. "Prevec nas je. In ze po uri in pol skupaj se kregamo. Tole je totalno obsojeno na propad in do konca dneva bo ze vsak med nami grozil s svojimi nevarnimi sorodniki. Sploh ne vem, zakaj je povabila toliko ljudi. Se malo vec, pa bi lahko s seboj odvlekli celi Bradavicarko."namrscil se je in nato zavzdihnil. Previdno jo je pogledal, saj je bila verjetno se vedno jezna, nato pa tiho zasepetal "Pridi sem, prosim." Svoje roke je brez nadaljnih besed ovil okoli njene vitke postave in si jo posadil v narocje. Prste je prepletel z njenimi in jo nezno poljubil na lice. "Bova pac potrpela. Ce bo postalo nevzdrzno lahko se vedno spakirava in greva. Mimogrede, ce si lacna je zunaj juha."ob omembi lakote se je spomnil, da sam pravzaprav ze kar nekaj dni ni nicesar spil. Z njenih oci je njegov pogled zdrsnil navzdol, do njenega vratu. Odmaknil je lase, ki so ga delno zakrivali in pokazali sta se dve majhni ranici.

Ven se je z srdom ozrla proti Sarah. " Tako torej..." je zapredla. Nato je iznenada začela kričati. " ALI VEŠ, DA JE TA MALA, UMAZANA, GNUSNA, LENA GNIDA, TVOJEMU FANTU, MENI IN LORYNI SKUŠALA PODTAKNITI STRUPENO KORENINO ČRNO MAČEHE!? VERJETNO V JUHO ČE SMO NATANČNI! LJUBICA, TUKAJ BODO VELJALA NEKA PRAVILA, ČE BOŠ ŽELELA OSTATI! IN PRAVILA POSTAVLJAVA JAZ IN LORYNA JASNO? NE PA TI! JAZ SEM OTROK GLAVNEGA JEDCA SMRTI IN POZNAM NJIHOVE NAČRTE. ČE NE BOŠ UPOŠTEVALA VSE KAR BOM REKLA TE BOM PO HITRI POŠTI POSLALA NAZAJ NA BRADAVIČARKO! IN LEPO POZDRAVI JEDCE SMRTI KO TE BODO ODPELJALI NA DALJŠE POČITNICE! ZDAJ PA SE ODLOČI...ALI SPREJEMEŠ ALI NE? JASNO!" nehala je kričati. " Zdaj pa pridi z mano, greva nabrat kaj užitnega, hrane nimamo veliko. Sicer ne bo kaj dosti, kvečjemu marelice, slive in gozdne jagode. Za jabolka je še prezgodaj. Art, ti pa tačas poderi ostale šotore. Skupaj z Sarah bosta spala v eni spalnici, midve z Loryno v drugi, v tretji bo Dysee z Anelies, ki se nam bo pridružila kasneje, v četrti pa Leo in Anette. Jasno? Dysee, ti postilji postelje, Loryna ti naberi kamilice in Leonardo the car, pojdite po dračje! Ko se vrneva bom skuhala kaj užitnega! Potem pa bo počitek in predlagam, da bi se šli kopat v bližnjo reko, kjer bomo oprali obleke kar na roke. Palice ne smemo več toliko uporabljati, lahko bi nas opazili. Za zdaj hvala bogu še ne vedo da smo tu." obrnila se je in v zadnjem kotu šotora lično postavila konzerve. V omarico je postavila osnovne zdravilne napoje: proti vročini, za celjenje prask in ran, za glavobol, tri bezoarje, transfer krvi, pomirjevalni in uspavalni napoj. Odločila se je, da ostalo pospravi pozneje.

((zaželjeno bi bilo malo manj beganja sem in tja ter rahlo bolj zorganizirano pisanje, drugače bo zelo težko vskočit ob primernem trenutku))

Mlademu modrikastemu pegavcu, ki je na bližnjem drevesu gradil gnezdo, je bilo vsega tega kričanja. Mislil je, da je izbral miren kotiček za svojo bodočo družinico, zdaj pa tole zmajevsko rjovenje... Razočarano je razprl peruti in se močno odgnal iz napol izdelanega gnezda poiskat prijetnejši kotiček za gnezdenje.
Ko je mladi ptič tako sunkovito odletel, je iz gnezda odpihnil majhen košček pergamenta. Ta je prej služil podlagi gnezda, zdaj pa se je že vrtinčil proti tlom. Pristal je na tleh med razgreto druščino in razkril svojo vsebino. Z drobno pisavo je bilo zapisano sledeče sporočilo: SEOJOTNSADEITKILKNHO

((vaša prva sled. pa ne pošiljat ZS-jev kaj pomeni. papir in svinčnik v roke in ugotovit.))

Ko je Dysee pristala, se je že z vseh strani zaslišalo glasno prepiranje. Zavzdihnila je, rekla pa ni ničesar. Naslonila se je na bližnje drevo in samo tiho opazovala vse dramatične dogodke, ne da bi trznila. To je bilo zanjo precej nenavadno, saj vedno rada klepeta in se mora skoraj ves čas premikati. Ko je Loryna vprašala, kdo bo kuhal, bi se ji seveda z veseljem pridružila, a zaradi svoje nerodnosti bi verjetno tako ali tako vse zažgala. Potem jo je neka spolzgadovka, ki je še ni spoznala, Venefica, zadolžila za postiljanje postelj. Ni ji ravno ugajalo, da ji ukazuje spolzgadovka, a ni rekla ničesar. Raje se je spravila na delo. Bolj nerodno je na postelje navlekla pregrinjala in odeje ter oblekla blazine. Precej dolgo se je mučila s takimi stvarmi in ko je končno končala, je bilo vse skupaj bolj ubogo. »No, bolje nekaj, kot nič,« si je odločno rekla in skomignila z rameni. Vrnila se je na svoje prejšnje mesto k drevesu. Medtem, ko so se drugi še naprej menili ali prepirali, je ona gledala naokrog. Opazovala je oblake, drevesa in ptice. V oči ji je še posebej padel ptič na bližnjem drevesu. Kmalu je vzletel, pri tem pa je opazila, kako je nekaj padlo iz gnezda. Radovedno se je približala stvari in ugotovila, da gre za papirček. »SEOJOTNSADEITKILKNHO« je pisalo. Namrščila se je. Kaj za vraga? »Nekaj sem našla,« je glasno rekla, da bi preglasila vse glasove.

Jacob je v taboru pristal nekoliko neudobno, saj ga je vrglo po tleh in z tem si je umazal hlače, da se je na njih poznala rjava lisa. Zamašek maslenuška je odvrgel stran in se napotil v tabor, v katerem sta že začela dva člana njihove skrivne "druščine" začela postavljati šotore in izgovarjati čarobne besede za obrambo, če bi se mogoče pojavil kakšen jedec, ali morda dva. Z umazanimi hlačami, se je odpravil v tabor, v katerem je že kraljeval šotor. Ravno se je mislil udobno namestiti pred šotor, ko so po celem gozdu začeli odmevati prepiri med Venefico, Loryno, Artoisom in Leotom. Nekaj časa je poslušal njihove ti. grožnje drug drugemu, potem pa se je vstal in se odpravil v gozd, če bi kje morda našel kaj za pod zob, ali kakšno uporabno zelišče. Oziral se je naokoli, in nabral v košaro, ki jo je Leo odvrgel v potok, nekaj kamilic, žajblja, gozdnih jagod in drugih sadežev. Počasi se je odpravil nazaj v tabor, ko je opazil Dysee z nekakšnim listom pergamenta. Pogledal je navzgor, od kje bi lahko delček padel, in opazil je majhnega ptička ki je ravnokar odletel. Košaro je potislil Venefici v naročje in stopil k Dysee da bi prebral kaj piše na delčku pergamenta. "SEOJOTNSADEITKILKNHO," si je po tiho rekel. "Kaj za vraga?" je rekel drugim in se usedel na stol.

"ALI VEŠ, DA JE TA MALA, UMAZANA, GNUSNA, LENA GNIDA, TVOJEMU FANTU, MENI IN LORYNI SKUŠALA PODTAKNITI STRUPENO KORENINO ČRNO MAČEHE!? VERJETNO V JUHO ČE SMO NATANČNI! LJUBICA, TUKAJ BODO VELJALA NEKA PRAVILA, ČE BOŠ ŽELELA OSTATI! IN PRAVILA POSTAVLJAVA JAZ IN LORYNA JASNO? NE PA TI! JAZ SEM OTROK GLAVNEGA JEDCA SMRTI IN POZNAM NJIHOVE NAČRTE. ČE NE BOŠ UPOŠTEVALA VSE KAR BOM REKLA TE BOM PO HITRI POŠTI POSLALA NAZAJ NA BRADAVIČARKO! IN LEPO POZDRAVI JEDCE SMRTI KO TE BODO ODPELJALI NA DALJŠE POČITNICE! ZDAJ PA SE ODLOČI...ALI SPREJEMEŠ ALI NE? JASNO!" Venefica se je po Sarahinem mnenju malce preveč razpenila. "Zdaj pa pridi z mano, greva nabrat kaj užitnega, hrane nimamo veliko. Sicer ne bo kaj dosti, kvečjemu marelice, slive in gozdne jagode. Za jabolka je še prezgodaj. Art, ti pa tačas poderi ostale šotore. Skupaj z Sarah bosta spala v eni spalnici, midve z Loryno v drugi, v tretji bo Dysee z Anelies, ki se nam bo pridružila kasneje, v četrti pa Leo in Anette. Jasno? Dysee, ti postilji postelje, Loryna ti naberi kamilice in Leonardo the car, pojdite po dračje! Ko se vrneva bom skuhala kaj užitnega! Potem pa bo počitek in predlagam, da bi se šli kopat v bližnjo reko, kjer bomo oprali obleke kar na roke. Palice ne smemo več toliko uporabljati, lahko bi nas opazili. Za zdaj hvala bogu še ne vedo da smo tu." Besno je zavzdihnila in priprla oči. "Artroisu ne bi bilo nič hudega, saj ne bo jedel juhe. Jaz pa poznam kar precej protistrupov, in slučajno imam s sabo zalogico bezoarja za nujne primere. Sicer pa, misliš, da je meni in Artroisu kaj lažje? In če naj bi bila hčerka kakšne Krasotylle, ti ne bom verjela, ker vem, da moja teta trenutno nima otrok. Ostali niso tako glavni, veš. Moja mama je takoj za teto, saj sta sestri. Artov stric pa je sam Mojster. In lepše se vedi do mene. Taka krota meni ne bo ukazovala. Ubogam edino Loryno. Pa tudi jaz poznam veliko načrtov, Art še več. Uštela si se dragica. In mene ne boš kar tako poslala nazaj. Meni sicer ne grozi nobena velika nevarnost. Sama sem se odločila, da grem. Veš, lepo naju bodo sprejeli, če bova prišla k njemu. Briga me, če si starejša od mene eno leto. Če se bom odločila oditi, bom odšla. In nihče me ne bo ustavil. Kot, da bi bili zmožni. Najstniki ustaviti zmaja." Vse skupaj je povedala presenetljivo tiho in lažno mirno. Zadnje besede pa je povedala s precej zlobe in zaničevanja. Bila je mag, in to bo izkoristila v trenutku, ko te babe ne bo več zmožna prenašati. "Tokrat ne bom odšla. Ko boš pa naslednjič taka do mene, bom pozabila na vse prijatelje. Z Artom vas bova z lahkoto izsledila, ker vem, da bo šel z mano, če bom hotela oditi." Zlobno se je nasmehnila. Šla je v šotor in prinesla nahrbtniček. "Potrebujete jabolka? Pomaranče? Mandarine? To sem z lahkoto pretovorila sem," je rekla in izvlekla veliko vrečo jabolk. "Takole bo lažje. Sicer pa si pozabila na Theona." Hotela je dodati še nekaj, namreč nekaj o tem, da se zares misli pridružiti jedcem ob takšen odnosu, ko je vse skupaj prekinila Dysee, ki je prinesla nek listek. SEOJOTNSADEITKILKNHO je prebrala in priprla oči. Neka šifra ali koda. Mogoče vem kako jo razvozlati. Odšla je v šotor, medtem ko je razmišljala o besedi na listku. "Pridi sem, prosim," je rekel Art in Sarah je z veseljem odšla k njemu, saj je bila precej utrujena od prepira. Njegove roke so se ovile okoli Sarahinega telesa. Posadil si jo je v naročje, ona pa se je naslonila nanj. Prste je prepletel z njenimi in jo nežno poljubil na lice. "Bova pač potrpela. Če bo postalo nevzdržno lahko še vedno spakirava in greva. Mimogrede, če si lačna je zunaj juha." Pogled je spustil do njenega vratu. Odmaknil je lase, ki so ga delno zakrivali in pokazali sta se dve majhni ranici. "Ob naslednjem prepiru greva. Zmenjeno?" ga je mehko vprašala in v mislih naprej premlevala besedo, ki je bila na listku.

((pomojm je beseda anagram (premešane črke) in ga že rešujm. trenutn mam te besede, sam to zih ni: ko ste hodil iste kanjon))

" Res ne? Moj oče je najboljši mojstrov prijatelj, da on ima prijatelje. Ravno on je pobil večino nevarnih nasprotnikov...MacKinnona, Hillsa, Amarconove, večino Schamandrov, Jafreda in Rosalie Potter, Abbi Dentall, vse Smyeove, Kastohnove, Greiche, nekaj Moonlightov, Hecraliev in tako dalje. Da nisi preveč ponosna na svojo teto..Kaj pa je sploh imela z Mojstrom? Ničesar, vse so bile le njene iluzije in hrepenenje po moči, nič drugega. In tega očitno ne veš, da če se vampir okuži s krvjo lahko umre. Moja mama je ravno zadnjič govorila o svojem dobrem prijatelju, ki je bil vampir in je pil kri človeka, zastrupljenega z črno mačeho. In če bi kaj brala, bi vedela da se simptomi zastrupitve pojavijo okoli pet dni po zaužitju in smrt nastopi izjemno hitro. Tako da...ne bodi tako prepričana v to. In dragica, sploh ni point v tem da sem starejša, ampak point je v tem da jaz poznam njihove načrte. In veš, eden izmed načrtov je vampirski zasvojenec, napoj ki vampirje pripravi da ubogajo ljudi. Hvala bogu da jim še ni uspelo. In jaz ti želim, da bi ostala živa, ko bo lov za skrivžni končan. Zdaj pa, bolje bi bilo da bi se predstavile druga drugi in poskušale sodelovati. Drugače bo težko shajati...torej...jaz sem Allarda Venefica Malfoy Sage. In ti si verjetno Sarah Mirabelle Moonlight. Me veseli. No..pa povej kaj dobro znaš? Znaš kuhati, postiljati itd...? Potrebovala bi pomoč pri razvrščanju hrane in zdravil." pokazala je na kup pločevink in stekleničk. " Na vsaki je etiketa z imenom, pa sama presodi kam bi kaj dala. Tačas bom naredila malinov kompot in slivovo marmelado. Potrebujemo nekaj kaj bomo v nahrbtnikih s sabo z lahkoto nosili. To se pravi, lahko bi vzeli kompot, kruh, marmelado in hladno pito z mareličnim nadevom. Šotor bomo postavili tja, težje nas bodo opazili. Veje tiste smreke zakrivajo pogled. Še dobra merica zakrivnih in zaščitnih urokov pa bo. Wiccasa Šotor!" Šotor se je prestavil na mišljeno mesto. Ven je vzela lonec, ter z urokom zmehčala maline v kašo. Kašo je nato skuhala v loncu, ločila peške in sladkala. Z marmelado je napolnila kozarce. Spekla je nekaj jabolk s karameliziranim sladkorjem. Odrezala je dovršen kos kruha. Na polju je našla nekaj korenja. Vzela je še steklenico domačega jabolčnega soka, ki ga je "ukradla" iz šolske kuhinje. Nato je vse skupaj spravila v košaro, za jutri. Nato je poklicala ostale. Predlagala je, da bi skupaj očedili njihov novi dom, ter se odločila da bo ponoči stražila ona. Ostali se morajo naspati, zakaj, prvi dan je najtežji. Čakala je na predloge ostalih.

Anette je samo tiho sedela ob svojem ognju, ki ga je zmanjšala na normalno velikost. Ni se zmenila za prepirajoče se sopotnike, toda ko se je Venefica iz gozda vrnila z zvezanim Leom, je bilo to zanjo malce preveč. Vstala je in se na videz pasivno odpravila proti gruči v centru tabora. Kar naenkrat pa je iz šotora pridrvela Sarah. "DOVOLJ VAS IMAM! NI MINILO VEČ KOT ENA URA, PA STE SE ŽE SKREGALI. KAKO BOMO SKUPAJ PREŽIVELI ISKANJE MI NI JASNO. JASNO MI JE LE DA SEM TRENUTNO ZMAJEVSKO BESNA!" Z gibom palice je molče pozdravila Lea in ločila Venefico od zvezanega Lea. "ČE SE BOSTE NADALJE PREPIRALI, BOM ŠLA VSE POVEDAT MAMI. IN JA, ONA BO VSE NAPREJ POVEDALA MOJSTRU. TAKO DA RAJE RAZMISLITE, ČE SE SPLAČA KREGATI. SOLISTIS CRKNJATIS." Po tem izpadu je izginila nazaj v zavetje kaki platna. Tokrat se je razbesnela Venefica: " ALI VEŠ, DA JE TA MALA, UMAZANA, GNUSNA, LENA GNIDA, TVOJEMU FANTU, MENI IN LORYNI SKUŠALA PODTAKNITI STRUPENO KORENINO ČRNO MAČEHE!? VERJETNO V JUHO ČE SMO NATANČNI! LJUBICA, TUKAJ BODO VELJALA NEKA PRAVILA, ČE BOŠ ŽELELA OSTATI! IN PRAVILA POSTAVLJAVA JAZ IN LORYNA JASNO? NE PA TI! JAZ SEM OTROK GLAVNEGA JEDCA SMRTI IN POZNAM NJIHOVE NAČRTE. ČE NE BOŠ UPOŠTEVALA VSE KAR BOM REKLA TE BOM PO HITRI POŠTI POSLALA NAZAJ NA BRADAVIČARKO! IN LEPO POZDRAVI JEDCE SMRTI KO TE BODO ODPELJALI NA DALJŠE POČITNICE! ZDAJ PA SE ODLOČI...ALI SPREJEMEŠ ALI NE? JASNO!" nehala je kričati. " Zdaj pa pridi z mano, greva nabrat kaj užitnega, hrane nimamo veliko. Sicer ne bo kaj dosti, kvečjemu marelice, slive in gozdne jagode. Za jabolka je še prezgodaj. Art, ti pa tačas poderi ostale šotore. Skupaj z Sarah bosta spala v eni spalnici, midve z Loryno v drugi, v tretji bo Dysee z Anelies, ki se nam bo pridružila kasneje, v četrti pa Leo in Anette. Jasno? Dysee, ti postilji postelje, Loryna ti naberi kamilice in Leonardo the car, pojdite po dračje! Ko se vrneva bom skuhala kaj užitnega! Potem pa bo počitek in predlagam, da bi se šli kopat v bližnjo reko, kjer bomo oprali obleke kar na roke. Palice ne smemo več toliko uporabljati, lahko bi nas opazili. Za zdaj hvala bogu še ne vedo da smo tu." Ko je končno nehala, je na sredino, naravnost nasproti nje stopila Anette. "Veš kaj Venefica, nisi edina z visokimi zvezami, Kdo pa misliš da si? Tvoj oče je nek zvarkar, pa kaj. Tukaj smo vsaj trije..."ob tem je s pogledom ošinila Artroisa in Sarah "ki imamo veliko vplivnejše zveze od tebe, verjemi. Meni ti že ne boš ukazovala, druge pa tudi pusti na miru. Zakaj misliš, da se lahko kar tako, brez razloga spraviš na druge? To boš plačala, verjemi. Morda ne danes, morda tudi ne jutri, toda vrnila ti bom, verjemi. In da veš, moj šotor bo ostal postavljen, pa če se zaradi tega razpočiš!". Jezno se je obrnila in za sabo besno zagrnila platno. Skoraj poskočila je, ko je v fotelju zagledala Lea. "O. Spalnice so zgoraj.", se je že malce bolj sprostila in se skupaj z njim odpravila nadstropje višje. "Tale Venefica je pa prava nočna mora, kaj?". Slišala je, da se odzunaj še naprej pogovarjajo, toda ni jih poslušala.