Algervade de Mytheline

Algervade de Mytheline je dom družine Seymour. Leži blizu Meryascoveene. Zakonca sta ga kupila po poroki in zanj plačala vrtoglavi znesek. In veliko poravnave, saj sta dvojčici kdaj pa kdaj za zabavo požgali kakšno sobo. Prostori so drugače pretežno v beli, zeleni in srebrni barvi, preproge pa so prav takšne. Kič je običajen. Tam najdeš polno predmetov s potovanj, največ iz Afrike. Bellina soba je v rdeči barvi, Laurenticina pa v temno modri:

Bellina soba:


Laurenticina soba:



Dvorec:

Bella je pristala na lepo pokošeni zelenici. Dež je še vedno naletaval, zato je prijela Arta za roko in ga povlekla proti vratom. Potrkala je s ključavnico po vratih. Čez nekaj trenutkov so se odprla in na prag je stopila mlada vilinka. Pladenj s čajem je od presenečenja skoraj izpustila iz rok, tako da je zelena tekočina neprijetno pljusknila čez rob. Oči so ji begale po prišleku in ustnice je naposled ukrivila navzgor. " Gospodična Bella!" je vznemirjeno kriknila in jo potegnila noter. " Le naprej, le naprej da se ne boste prehladili! In vi ste očitno njen prijatelj kajne? Pridite pridite!" razburjeno ji je pomagala sleči plasč, nato pa je vsa srečna dejala. " Janice je skrbelo za vas, o gospodarica." priklonila se je. " Oh Janice..." Bella ji je že stokrat dopovedovala naj jo ne kliče gospodarica in zato je bila vilinka še bolj vztrajna. " V mojo sobo greva. Elma naj mi tačas pripravi pomarančni sok. Cal naj postelje sobo za goste." je naročila in služabnica je pokimala. " Če bi slučajno želel ostati..." je razložila Artu, nato pa ga je potegnila po stopnicah v zgornje nadstropje. " Pozdravljen v moji sobi." slovesno je odprla vrata. Rdečina začuda ni bodla v oči, saj je bil prostor škrlatne barve. Na steno je bilo v japonskem stilu z belo barvo narisano cvetoče drevo. Pohištvo je bilo belo, postelja pa ogromna in z kupom pisanih blazin. Na tleh je bila preproga, ki pa ni bila kičasta. Potem sta bila noter še dva naslanjača in ogromni prostor, ki je ločil garderobni del. Bella je imela zelo veliko oblek, uhanov, čevljev in podobnih reči. Za vsako stvar eno omaro. Predali in ostalo se je odpiralo na ukaz. " Kar razkomoti se." je rekla in se odšla preobleč. Vrnila se je, oblečena v svetlo moder top in belo krilo. Kot dodatek je dodala kristalne uhane z diamanti in bele salonarje. Tudi naličila se je na novo. Tokrat si je ustnice le namazala z vazelinom in lepo poudarila oči z senčenjem. Izgledala je zelo nežno, kot kakšna srnica. Zadovoljno se je ogledala v ogledalu, nato pa se je počila na posteljo. " No..." zazrla se je vanj in zopet z očmi podzavestno ošinila njegove lepe poteze. Le kaj me na njemu tako za vraga privlači? je vprašala sama sebe.

Skupno izdejanjanje z Bello zacuda sploh ni bilo neudobno, dalec od tega, celo prijetno, zato je na travi pristal z nekoliko presirokim nasmehom na obrazu. Stresel je z lasmi in sledil vitki Spolzdgadovki, ki je ze potrkala po vratih. Cez nekaj trenutkov so se odprla in tam je preseneceno stala vilinka, ki je ob pogledu nanju skoraj izpustila pladenj caja. Preko njenega obraza se je razlezel skrivnostni nasmesek, nato pa ju je z nekaj besedami spustila noter. Rade volje se je vzpel po stopnicah skupaj z Bello in nato obstal med vrati v njeno sobo. Vzel si je trenutek, da je osinil notranjost. Rdece stene z okrasnjem v japonskem stilu, velikanska, francoska postelja, preveliko stevilo omar, za katere je predvideval, da vsebujejo obleke, cevlje in vse ostalo, za konec pa se dva velika, ze na pogled udobna naslanjaca, ki sta kar vabila, naj se nekdo vendarle usede nanju. Ustregel je njunemu klicu, ki je bil podkrepljen se z njenimi besedami in zasedel enega izmed bogato oblazinjenih foteljev. Bella je izginila v garderobo in se vrnila sveze opravljena ter sedla na svojo posteljo. Namuznil se je ob njeni izgubi besed in si odmaknil pramen las, ki mu je pobegnil pred oci. Pomignil je proti steni "Vidim, da imate tukajle kar zajeten dvorec."je dejal in privzdignil obrvi. "Koliko sob pa je?"jo je cez trenutek vprasal, nato pa muzajoc dodal "Gotovo dovolj, da se v njih kaksen besni oce izgubi medtem ko te lovi, kaj?"

Bella je za hip pomislila, nato pa je rekla. " Ne vem, kakšnih sedemindevetdeset. Jih je pa dovolj da se oče izgubi ja..." srknila je požirek pomarančnega soka, ki ji ga je maloprej diskretno dostavila vilinka. Bil je izredno poživljajoč. Nato je zaslišala tihe korake svojega očeta. Vedela je da so njegovi, saj je imel izredno unikaten način hoje. Sume je podkrepil še mamin glas. Potegnila je Arta za roke in ga stlačila v eno izmed omar. Na pragu sta stala zakonca Seymour. Clarice si je ravno čistila obleko, ki je bila očitno umazana od blata, medtem ko ji je njen mož skušal pomagati. Dvignila je pogled in zagledala hči. Ustnice so se ji spačile v prisiljeno sladek nasmeh. Razširila je roke in jo s pocukranim " Annabella ljubica..." stisnila k sebi. Bella se ji je izvila iz rok in hladno pozdravila. " Zdravo mati. Lepo vas je videti." ni mogla kaj da ne bi njene oči izražale prezira. A Seymourjeva sta k sreči to prezrla. " Janice je povedala da imaš nekoga na obisku. Pa ja ne kakega brezkrvneža..." zavrtala je vanjo z očmi. Odkimala je. " Ne skrbite mati. Sošolec iz Spolzgada je. Čistokrven. Sin tistega italjanskega podjetnika Beruccija. Imena žal ne poznam." je zdrdrala in mama se je pomirjeno in ponosno nasmehnila. " Vedela sem da si pametna..." nemo je prikimala in objela še očeta. " Pozdravljeni oče." črnolas moški je pristopil k njej in strogo vprašal. " Kako kaj šola Bella?" odgvorila je, da je vredu in se spotoma pritožila. " Veš kakšnega učitelja za čitljivijo imamo? Obnaša se kot naendertalec. Celo uro je v tablo buljil kot tele v nova vrata. In kakšen je...plešast, nekulturen čudak." po opisu so Robertu Seymourju skoraj skočile oči iz jamic. Spogledal se je z ženo in prikimal. " Tole bom jutri takoj uredil! Ne smem dovoliti da tak norec zastruplja razum mladih otrok. Še huje, na moji hčeri se je spravil! Tega ne dovolim. Hvala da si povedala Bella." ponosno ji je pokimal, nato pa se odkašljal in izdavil, da gresta zdaj z ženo ven. Pokimala je, nato pa se je vrnila gor. " Urejeno." je šepnila Artu in se mu zahihitala na uho. " Profesor bo jutri že pasel ovčke na travi." primaknila se je bližje. " In zdaj sva sama. Lahko se malo pozabavava, kaj praviš?" premaknila je desko v podu in ven potegnila vodko in še aperitiv za Artroisa, vino s krvjo mlade srne, ki ji je za okus dodala še deciliter svoje krvi. Imela je namreč tisti ženski teden. Tekočino je posrkala iz vložkov, jo prekuhala in dodala vinu. " Boš?" ga je vprašala in mu kozarec, poln rdeče naslade pomolila pod nos.

Na njegovo uho je priplaval par glasov, ki ni izviral iz hise. Naspicil je usesa in kaj kmalu je bilo jasno, da gre za moskega in zensko, ki sta razpravljala o necem v zvezi z denarjem. Nekaj sekund kasneje ju je zaslisala Bella in dejstvo, da ga je po hitrem postopku stlacila v eno izmed omar, je potrdilo njegov sum, da glasova pripadata njnim starsem. Nejevoljno je odrinil nekaj oblek, ki so mu silile v obraz in na tleh prevrnil skrbno razporejene salonarje, da je sploh imel kje stati. Prisluhnil je pogovoru, ki je potekal med ocetom po imenu Robert, materi po imenu Clarice in njuno hcerko, Bello. Ceprav je bil nadstropje visje, je lahko zaznal hlad in nepristnost v njihovih glasovih. Bella je po koncu osladnega pozdravljanja se potozila ocetu, kako grozen da je ucitelj Citljivije ter se prej obrazlozila sumnicavi materi, koga ima na obisku. Na njegova usesa pa je le priplavalo nekaj zanimivega - Bellin oce je dejal, da gresta z njeno mamo ven. Preko njegovega obraza se je razlezel nekoliko pokvarjen nasmeh, ki pa ga je pravocasno izbrisal, ko se je Bella vrnila nazaj v sobo. Stopil je iz omare in ji vrnil nagajivi nasmeh "Zakaj pa ne..."se je namuznil in sedel na njeno orjasko posteljo. Izpod razrahljanega parketa je izvlekla steklenico vodke in steklenico necesa, kar je na prvi pogled izgledalo kot vino. A ko je steklenico prinesla blizje, je Art zaznal dobro poznano aromo - kri. Za stotinko sekunde je preko njegovega obraza sinila senca zmede, saj je bil vonj zelo nenavaden. Vino je bilo nedvomno, prav tako je vsebovalo kri neke zivali - a v to se nikdar ni spuscal, zato ni znal definirati, katere - in bila je se neka kri. Cloveska, a...drugacna. In kar ga je najbolj medlo, je bilo dejstvo, da se mu je ta cloveska kri zdela znana - kot da bi jo ze okusil, a v drugacni obliki. Odprl je usta, da bi jo povprasal po izvoru, pa se je premislil, saj je menil, da bi bilo to precej nevljudno. Brez besed je sprejel ponujeni kozarec nenavadne pijace in ga zavrtel, kot vino. Kmalu se je aroma obogatila in mu prijetno vdrazila cutnice. Koncno se le ni mogel vec upreti in je vendarle naredil pozirek temne tekocine. Ze ko mu je tekla po grlu, je takoj vedel, katera kri je v vinu. Pocasi se je obrnil proti Belli in privzdignil obrvi. Nekoliko osuplo se je nasmehnil in kozarec odlozil na nocno omarico. "S koliko vampirji si se ze poblizje spoznala?"jo je nato ne vprasal in si obliznil kapljico, ki mu je ostala na ustnicah.

" Dva, če štejemo tudi tebe." je povedala. " Moj bivši sošolec z Dumstranga Harib Iakaon je vampir. Po rodu je sicer egipčan. Pa sem hranila zanj, če slučajno kdaj pride na obisk. Ampak očitno ga ne bo." je mirno dejala in se prisedla še bližje k njemu. Čutila je njegovo življensko moč, ki ji je polnila telo. Njeno srce je bilo bitko samo s sabo. Da bi se umirila je srknila požirek vodke, čeprav dokaj nerodno. Ugotovila je, da je brezveze prikrivati. Saj tako ali tako ne bi nasedel. " Art..." je začela. " Midva...mislim...jaz čutim nekaj več do tebe...nočem si priznati, a pač tako je. Strah me je...vedno sem se imela v oblasti, tipe sem menjavala tako hitro kot svoje obleke, tako čisto iz dolgčasa...zdaj pa tole. Počutim se kakor da me bi zadel ljubezenski napoj...osladno in pocukrano. Moje srce ima veselico ko se me dotakneš. Povej mi kak urok, prosim. Ugrizni me, da umrem, karkoli naredi, samo da bo konec tega..." zagledala se je vanj in njene oči so postale motne, kakor da ji gre na jok. " Ne smem..ne morem...ampak hočem te...Ne vem kaj je z mano. Zmedena sem." zastokala je in povesila pogled. Utrujeno se je ulegla na posteljo in se prijela za glavo. Krasno Bella, ravno ko se prešolaš, si se zagledala v prvega fanta ki je slučajno prišel mimo. Aplavz.

Njegovi prsti so zastali na poti do njene dlani, ko se je presedla bližje, mu namenila globok pogled in spregovorila. Z vsako besedo, ki je zapustila njene lepe ustnice, je Art hitreje dihal. Ko je nehala govoriti in se je zvrnila nazaj na pisane blazine, ki so bile raztresene po postelji, je Art še naprej gledal tja, kjer je prej sedela in z dokaj praznim pogledom strmel v nekaj, kar je videl samo on. Spretno, Art...Tole ti je pa res uspelo, priznam. Še jaz nisem pričakoval, da bi tako dekle izjavilo kaj takega. Mislil sem, da je ženska verzija tebe, je svoje povedal vedno zajedljivi glasek, nato pa je zopet izginil v temine njegove glave in ga pustil samega. V tistem trenutku se je počutil zelo majhnega in zdelo se mu je, kot da ga srka v nek vrtinec, črno luknjo, katere privlačni sili se ne more in ne želi upirati. Ulegel se je poleg nje na blazine in se zastrmel v rdeči strop, preko katerega se je razraščalo belo japonsko drevo. Nekaj dolgih sekund je potreboval, da je končno odgovoril. Njegovi prsti so poiskali njene in tiho je zamrmral »Da temu naredim konec,«obrnil se je na bok in se zastrmel v njene brezdanje rjave oči, »lahko naredim karkoli?« Brez da bi počakal na odgovor se je premaknil še bližje, tako da je bilo med njunima obrazoma le nekaj milimetrov praznine. Na svojem obrazu je čutil njen vroči, hitri dah, kar mu je dalo poguma, da je besede spravil z jezika. »Da temu naredim konec,«je nežno zamrmral in svoje roke ovil okoli nje, »te lahko ljubim?« Njegove ustnice so se njenih dotaknile bolj nežno kot so se kdajkoli prej dotaknile ustnic kake ženske in v poljubu je bilo več občutkov kot bi jih lahko človek prenesel z mirnimi živci.

Nad njegovo reakcijo je bila začudena, a ji ni nasprotovala. Prepustila se je toku in vso svojo strast usmerila vanj. Bil je edini, ki je bil v tem trenutku pomemben. Privila se je k njemu in mu ga zasula s poljubi. Njene roke so prosto drsele po njegovih bokih, medtem ko ga je osvajala. " Da, lahko me ljubiš." je zapredla in se zagledala v njegove oči. " Ampak previdno z mano. Lahko si premislim kadar hočem." zarežala se je in ga zopet poljubila. " Drugače pa te ljubim, Artrois Berucci." nasmehnila se je. " Verjetno si me zmešal ko si mi izpil malo krvi. Opažam da sem od takrat nekoliko bolj dojemljiva za okolico." sledil je majhen cmok na lice. " Ampak všeč mi je." zopet se je zasmejala.

Z mehkim smehljajem se je prepustil njenim neznim dotikom in svoje ustnice nekoliko bolj strastno pritisnil na njene. Namuznjeno se je odmaknil, a le za toliko, da je izzivalno zmajal z glavo na njene besede in hripavo zasepetal "Saj ne bi upala."ji nagajivo pomeziknil in strmoglavil na njen vitki vrat. Medtem ko ga je ljubkoval z vrocimi poljubi, so njegovi prsti zdrsnili izmed njenih in spolzeli navzdol po krivulji privlacnega telesa. Z ustnicami je oplazil dve majceni vbodni luknjici na njenem vratu in se kar stresel od uzitka, ko je zacutil, kako je njeno telo zadrgetalo ob tem dotiku. Dolgi, hladni prsti so centimeter za centimetrom odmikali modro tkanino, ki je tako nesramno skrivala gladko kozo.

Stresla se je od užitka, ko je dosegel sladko točko na njenem vratu. " Da si ne bi upala? Ne verjamem." še bolj se je privila k njemu, da je čutil vso njeno težo. Divje ga je zasula s poljubi, medtem ko so njene roke lahno drsele po njegovih bokih. Z dlanmi je objela Artova lica in jih pobožala. S konicami prstov je podrsavala po obraznih potezah in se spustila na vrat. Prisesala se je na gladko belo kožo in mu dražila čute. Ti so bili bolj občutljivi od človeških. Čutila je elektriko, ki se je začela divje kopičiti v njem in je kar čakala, kdaj bo lahko prišla na plan. Čutila je energijo, ki se je pretakala med njima. " Oh, moj Merlin, ti si tako...popoln." vsa njena strast ji je preplavila dotike. S poljubi, objemi in drežljaji je zasula vrat in obraz. Naenkrat je njena roka segla pod njegovo majico. " Tega ne bova potrebovala." nagajivo se je nasmehnila in njeni prsti so nežno in čutno odpenjali šolsko unifomo. Kravata je odletela kot mimogrede. Preselila je svoje namene nižje in s svojo palico omogočila zasebnost in mir. Naenkat se je zvalila z njega in se treščila poleg njega. " Vzemi si me. Naredi z mano kar želiš. Zdaj sem tvoja sužnja." poželjivo se je zazrla vanj in mu s pogledom nakazala, naj jo uboga

Ravno bi se prepustil njenim sladkim dotikom, ko se mu je izvila iz objema in se trescila na posteljo poleg njega. Potem, ko je utihnila, je nekoliko preseneceno pomeziknil, a zmeda je bila v naslednjem trenutku ze daljna preteklost in namesto, da bi si jo vzel, kot mu je 'diskretno' namignila, se je lagodno zleknil preko velikanske postelje. Pod glavo si je potegnil nekaj blazin, zato da se mu ni bilo treba stegovati, da bi jo videl. "No, ce se ze tako lepo ponujas..."je dejal in jo namuznjeno pogledal. "Kaj ko bi mi prinesla posodo ledenih kock iz zmrzovalnika? In cokolado, ce bi slo."je se dodal z istim podlim, lezernim nasmehom na obrazu. Pretegnil se je in zapokljal s prsti, medtem ko je v mislih ze izpopoljneval svoj nacrt vecera.

Bella se je nasmehnila. » Seveda« zamahnila je z roko in takoj se je pojavil majhen srebrn pladenj. Na njem je bila skodelica, polna belih kock ledu. Poleg nje se je bohotil velik vrč tople čokolade. Počila se je nazaj med blazine in si razmršila lase. Na koncu mu je namenila ljubeč pogled, nato pa je zaprla oči. Preselila se je v svoj svet, svet ki jo je vznemirjal. Prav tako kot on. Njen Art...samo njen. Izpustila je nežen vzdih, ki mu je namignil, da je zdaj samo njegova.

Njegove obrvi so se nekoliko privzdignile, ko je brez upiranja izpolnila njegove zbadljive želje. Naredile so še en centimeter poti, ko ga je pogledala kot kužek svojega gospodarja. Vedno bolj se mu je zdelo, da dekle pred njim sploh nima kakega karakterja in to dejstvo ga ni prav nič navduševalo. Prijel je skledico ledenih kock in jo odložil na nočno omarico, nato pa nejevoljno premeril vrč vroče čokolade. Vroče čokolade. Vroče. Njegov pogled je sovražno vrtal v vrč, nato pa ga je hladno odložil na drugo nočno omarico in se ozrl nazaj k Belli. »Če si že ravno tako uslužna, bi lahko prinesla čokolado v trdni obliki?«jo je zbodel in njegove rdeče oči so se z nekoliko posmehljivim pridihom staknile z njenimi čokoladno rjavimi. Kakšna ironija. Človek s čokoladno rjavimi očmi bi vendarle mogel vedeti, kako se pravilno streže čokolado. In bil je samo en pravilen način. Komaj slišen vzdih, ki se je izvil iz njenih prsi je bil še en namig, da punca namerava narediti vse, kar ji reče. Kakšen dolgčas. Postajalo mu je jasno, da bi Bella verjetno naredila prav vse, kar bi ji rekel. Vse, kar je očitno imela, je bilo privlačno telo in lep obraz. Art pa je bil tega sit že do grla in čez, želel si je, upal je, da je končno srečal nekoga, ki si od njega želi več kot samo telo. S pogledom je zdrsnil preko sobe, nato pa jo spet tiho pogledal. Čez nekaj trenutkov je mirno spregovoril »Mislim, da bodo tvoji starši kmalu nazaj. Bolje, da se odpravim.«je dejal s hladnim nasmehom na obrazu.

Bella je hladno privzdignila obrvi in se kljubovalno zazrla vanj. » Izvoli. Saj veš kje so vrata.« glede mame in očeta ni ničesar rekla, saj niti ni vedela kdaj prideta. In niti jo ni brigalo. Vstala je, da bi odšla v kuhinjo poslušat poročila, pa jo je nekaj zadržalo. Presenečenje. Izbuljila je oči in zajedljivi, vedno zlobni glasek se je zarežal iz globine. Vidiš Bella, ljubezen ne obstaja. Ničesar med vama ne obstaja. Samo malo sta se pozabavala...tako kot vedno. Ampak čisto počasi se je oglasil tisti miren, tolažilni zvok...Annabella, morda pa od tebe ne pričakuje samo seks...morda ga zanima tvoja globina. Tvoj karakter. Saj se vidi da ne mara pridnih punčk, zakaj bi potem morala igrati ravno to? Pokaži se mu v pravi luči...« te besede so ji splavale po glavi in kar niso želele potihniti. Kaj pa če jaz ciljam samo na to? A čez nekaj trenutkov je pribledel odgovor: Nisi mrtva...ljubiš ga duševno, ne samo telesno. Ampak pokaži mu že to, pokaži mu sebe, drugače bo za vedno konec. S temi besedami je vse potihnilo. Spet je zagledala rdeče stene, njega, že oblečenega in sebe, še vedno zmedeno. Naenkrat je njena roka segla po palici in čokolada je izginila. Prav tako kocke. Na mestu, kjer so bile, se je zdaj bohotila skladovnica raznih sladkarij in dva kozarca pomarančnega soka. » Bi se pogovorila?« ga je mirno vprašala, pri čemer je oči še vedno stikala z njegovimi. V njenih ni bilo več volčje lakote, kvečjemu zanimanje. Želela je videti globoko vanj, ga čutiti duševno. Z njim klepetati kakor ni še z nikomer, razen s sestro. Mu razkriti šibkosti, moč, igrice...Vse. Upala je, da bo to začutil.

Na njegovem obrazu je kratko zaplesal ledeni nasmeh, nato pa se je hladno priklonil, njegova drza bolj primerna pogrebu druzinskega prijatelja, kot pa veceru z dekletom. Je bilo pa res, da je ta vecer drvel v zelo gotovo pogubo. Hotel ji je vrniti hladno opazko, a se je zadrzal, saj je vedel, da je brez pomena. Njegove rdece oci so spremljale njen sloki hrbet, ki je izginil med podboji in ze se je obrnil na peti, da bi odkorakal skozi vrata, ki mu jih je tako ocarljivo odkazala Bella, ko je s kotickom ocesa opazil, da je obstala med podboji vrat, namenjena nekam drugam. Glavo je nagnil vstran in jo z zanimanjem opazoval, napol v skusnjavi, naj se pobere, dokler si ne premisli, ali pa naj ostane in pocaka, da vidi, kaj jo je zadrzalo. Pocasi se je Bella, z napol priprtimi ocmi, obrnila nazaj k njemu in ga nekoliko zmedeno pogledala. Izgledala je kot nekdo, ki se je pravkar vrnil v resnicnost in se doslej sploh ni zavedal stvari okoli sebe. Art jo je brezizrazno opazoval, cakajoc na morda se poslednji odslovilni sarkazem ali pikro pripombo. Tega je bil ze vajen in stvar ga sploh ne bi prizadela, le njegovo mnenje o njej bi postalo nekoliko slabse. A saj sarkazem niti ni bil problem, ko pa se ga je posluzeval tudi sam. Ne, bolj je bilo krivo to, da se mu je dozdevalo, da dekle pred njim sploh nima kake lastne volje; vsaki njegovi muhi - izmisljeni ali resnicni - se je prilagajalo tako, kot tekocina novi posodi. In ni videl persektivne prihodnosti z nekom, ki bi vsako njegovo besedo vzel kot neizpodbitno resnico in nezanemarljiv ukaz. Ko je cokolada in posoda ledenih kock izginila, so njegove oci le za trenutek zapustile njene, medtem ko jo je se vedno opazoval. Tudi ko se je pojavila skladovnica poslastic in dva kozarca, je vse troje le bezno osinil na njene besede pa je nekoliko odmaknil pogled in preko njegovega hladnega obraza je za trenutek sinil kisel, grenak nasmesek, potem pa so se njegove ustnice stisnile v tanko crto. "In o cem bi se zelela pogovoriti?"jo je hladno vprasal, nato pa se je, brez da bi pocakal na odgovor, obrnil na peti in sobo zapustil z odlocnimi koraki. Ni hitel, kajti vedel je, da ne bo prisla za njim. Njegovi dolgi, bledi prsti so lahkotno obrnili kljuko na velikih dvokrilnih vratih, trenutek zatem pa je bil ze na poti po z belimi kamencki posuti poti, ki je vodila preko posestva. Ko je bil dovolj dalec od razkosnega dvorca, se je v vrtincu obrnil na mestu in izginil, za seboj pa pustil le nekoliko razmrseno trato, ki je kalila popolni vrt, ki je obkrozal posestvo Seymourjevih.

Bella je pričakovala takšen odziv. Zakrohotala se je iz dna duše. " Torej želiš le seks Artrois Berucci." zadnje besede je ponovila v svojih mislih in se spet histerično zarežala. Poknila se je na posteljo in nahitro načečkala pismo, da bo vikend preživela na Bradavičarki. Imela je načrt, ki bo spremenil njegovo predstavo o njej. Odčarala je sladki zaklad in se zadovoljno namuznila. " Boš že videl! Annabella Marcia Seymour ni na nikakršni vrvici. Tudi na tvoji ne." pograbila je svoj nahrbtnik, v katerega je dodala dodatno zalogo firewiskya. To je bilo zaenkrat vse. Ničesar drugega ni potrebovala. Obula je nepremočljive škornje, saj je bilo zunaj vse mokro. Zavila se je v palerino, da je sama sebe oklicala za polarnega medveda. Šele zdaj se je začudila, da je vse skupaj prenesla tako hladno. " Nič posebnega zate." čeprav je malo dvomila. Vedela je da še vedno zanima mladega vampirja in to jo je spodbodlo. Z veliko naglico je stekla po stopnicah in za sabo nemarno zaprla vrata. Videla je potacano gredico in se ob tem lahno nasmehnila. " Ti si lahko poteptana, moj ponos pa ne. Ljubim ga, čeprav malo drugače. Tebi pa zame tako ali tako dol visi. Ne zameri stara." s temi besedami je odtacala do prehoda, se še enkrat ozrla, nato pa je že ni bilo več. Nje in njenega načrta.