"Prostor časa"

Je velik prostor, kjer se nahaja zapleten mehanizem šolske ure. Učenci mu zato pravijo prostor časa. Izoliran od hrupa ponuja mir in zasebnost, saj tja hodijo le redki.

Bella je hodila po širokih, zavitih stopnicah, ki so vodile v prostor časa. Tako so namreč učenci ta prostor poimenovali, saj se je v njem dobesedno ves čas vrtel čas. In bila je ena izmed redkih, katerim je bil ta prostor všeč. Nekako je bil "srce šole". Poganjal je minute, sekunde, leta, mesece...in tega pomen je čutila. Nekateri zmotno mislijo, da je v njem neznosen hrup, ampak to ni držalo. Bitje velikega zvonca, ki mu je ta mehanizem dajal glasno udarno silo, se je slišalo le od daleč, kakor da sanjaš. In to je bilo čudovito, neverjetno. Ko se je vzpenjala po stopnicah je začutila adrenalin, ki ji je stekel po žilah. Začela je teči in prav kmalu bi bila na vrhu ko...se je v nekoga zaletela. Hladno je pozdravila, ko je videla osebin obraz. " Kakšna čast, da vas imam spet priložnost srečati, gospodična Lafayette." ustnice je ukrivila v piker nasmešek. Bila je zadnja oseba, ki si jo je trenutno želela videti, a bila je nepreklicno tam. V mladi Seymourjevi punci je hitro narastel bes in komaj se je zadržala, da je ni začela glasno zmerjati zaradi Arrona. Kako lahko pomisli da jo je želel tak človek, kot je on, prizadeti! On je bil najboljša oseba, ki jo je poleg sestre Bella imela najraje. Zanj bi dala roko, zanj bi trpela in se odrekla magiji...zanj bi naredila skoraj vse. In kako si ga je ona upala obtožiti, ker je vsakemu butcu s ceste jasno, da Ar ljubi le njo! Ja, seveda, samo njej to ni jasno! Belli je bilo, saj je Elvendorka poznala že od malega in vedela je, da bi za Elise naredil vse! Ona pa ga je očitno imela le za igračo. Nagubala je čelo in v njenih očeh je zažarela jeza, kakršne ni čutila še nikoli.

Elise je slonela na ozki polički za uro in zrla skozi barvasto steklo. V visokem stolpu se je slišalo samo nežno brnenje urnega mehanizma in občasno ščebetanje ptice, ki je gnezdila nekje pod streho. Bilo je tako spokojno in mirno, da jo je za trenutek zazibalo v lažen občutek varnosti. Varljiv občutek je bil kaj kmalu razblinjen, saj je dobila družbo. Pravzaprav se je družba zaletela vanjo.
"Pa kaj je z vama Seymourkama? Vaju niso nikoli naučili kako se gleda pod noge?" je zagodrnjala, saj še ni bilo tako dolgo kar je Bellina sestra Laurentice priletela nanjo na Quidditch igrišču. Očitno tudi s stolpi ni imela več sreče. Je bil na tej šoli sploh še kakšen kotiček, kjer bi imel človek mir? Belli je hladno vrnila njen srepi pogled ter zmajala z glavo.
"No dobro, pa da slišimo še tebe kaj imaš povedati. Te moti moja nečistokrvnost ali je tokrat kaj drugega? Mogoče pri večerji srebam juho... To zna biti res nadležno, ja," je sarkastično pripomnila. Še vedno ni vedela, da sta Bella in Arron dobra prijatelja, saj se Arronu očitno ni zdela vredna, da bi ji kaj takega zaupal, zato ni vedela zaradi česa je Spolzgadovka v resnici tako nasršena.

Bella se je besno posmehnila. V krohotu je bil sarkazem in hlad. Očitno ne ve. " Kako neumno vprašanje...priporočila bi ti, da naslednjič sediš nekje, kjer nobenega ne spravljaš v nevarnost. Saj ste se to zagotovo učili pri bunkljelogiji, ali pa kar v njihovi šoli. In nič ni z mano, hvala lepa. Kako da nisi z svojim preljubim Delacroixom? Zadnje čase kar precej tičita skupaj... Občutek imam da se je velespoštovana madmoiselle Lafayette odšla stiskat k sebi enakim, ker ji navaden skromen anglež očitno ni dovolj!" te besede je izgovorila zlobno in sovražno, kakor še nikoli poprej. Pomislila je na prijatelja, ki je bil najbolj pošten, najbolj zabaven, prijazen, iskren in razumevajoč človek na vsem svetu. To jo je razbesnelo, da je togotno pihala skozi nos in srepo gledala Elise, katera se ji je sedaj prikazala v najslabši luči, kar jih je sploh bilo.

"Pravzaprav je pri Bunkljelogiji kar nekaj precej zgrešenih pogledov glede bunkeljnov, ampak kdo bi to dopovedal takim mišjim možganom," je Elise naveličano odgovorila, saj se ji ni dalo kaj preveč ukvarjati z Bello. Dokler ni omenila Damiena seveda. Že tako ji je šlo na živce, da se tečna Spolzgadovka sploh vtika vanjo, v tem trenutku pa prestopila mejo. Njena drža se je nemudoma spremenila v napadalno, oči pa so se ji zoožile v preučevanju nasprotnikovih slabosti, kakor je to običajno med dvobojem. Damien je bil edini človek, ki mu je slepo zaupala in na katerega se je lahko vedno zanesla, zato se ji je od besa kar bliskalo pred očmi.
"Bella dobro me poslušaj, kajti tega ne bom ponovila," je polglasno spregovorila, saj se ji je od nečloveške jeze glas rahlo tresel. "Če ti je življenje ljubo, ne boš nikoli več žalila Damiena." Če Elise ne bi bila tako besna v trenutku, ko je Bella omenila njenega prijatelja, bi slišala tudi tisti del o skromnem Angležu in bilo bi ji jasno, da sošolka misli, da sta z Damienom kaj več kot tesna prijatelja. Tako pa so ji v ušesih odzvanjale samo besede nadute smrklje, ki so zavrele njeno kri. Stopila je korak naprej, z rokama še vedno prekrižanima na prsih in palico v levem rokavu ter se smrtno resno zazrla v hladne oči. "Počni kar hočeš in s komer hočeš, ampak vame in moje prijatelje se ne vtikaj več. Lahko si prepričana, da je v meni dovolj sovraštva, da se mi posreči izjemno dober Cruccio." Ta Žrela kletev je bila pravzaprav še najmanj kar bi jo doletelo, če bi se še enkrat spozabila. Pravzaprav so obstajale številne bolj krute kletve, ki pa so imele to lepo lastnost, da Ministrstva niso opozorile nase.

" Od kdaj mi pa ukazuješ?" Bella se je nasmejano iz čiste zlobe še bolj razvenela. " Misliš da se te bojim? Ali me sploh kaj poslušaš...Ah, seveda ne, za Arrona ti je vseeno!? On je seveda zate že lanski sneg, očitno si ga imela za prostočasni hobi. Saj sem vedela, da bi te morala zaščititi pred njim, a sem te poskušala spejeti takšno kot si, ker je on moj najboljši prijatelj! In verjemi, jaz sem sposobna še več od Cruccia ali Avade Kedavre...ampak ne morem, zate je škoda moje palice. Raje bom se posvetila kakšni drugi stvari, kot naveličani francoski punčari, ki se igra s čustvi lastnega profesorja! On je zate gnida, ki si jo malomarno pohodila in strla! Veš kako trpi!? Ne, vem da ne veš! Naj ti razjasnim to zadevo, razžira ga! Saj si to želela kaj?! Povem ti, Elise Lafayette, da si zapravila najlepšo ljubezen, ki bi ti bila lahko dana! In ne samo svoje, tudi njegovo! Tebe pa to tako ali tako ne briga, ker imaš za ljubčka popolnega glasbenika, ki ustreza vsem tvojim merilom! Arron je v primerjavi z njim takšen neprivlačnež...imela si ga le za zabavo! Seveda, on naivnež ti je verjel in ti dal svoja čustva, svoje srce. Veliko več, kot si misliš...Ampak ja, to te ne zanima! Nisi razočarala in prizadela le njega, temveč tudi mene, njegovo najboljšo prijateljico! Privoščim ti vse slabo!" prhnila je in njene besede so odmevale po stolpu.

"In bla bla bla, utihni že enkrat, ker se boš še razpočila," je Elise glasno prekinila Bellin monolog. Punca se je tako zagnala v svojo pridigo, da je vedno bolj izgledalo, kot da govori nekaj na pamet in ji Arron sploh ni povedal kaj se je zgodilo. "Si morda kdaj pomislila, da je v takem stanju - za katero mimogrede mislim, da ni niti pol tako grozno kot ga opisuješ - ker ga peče vest? Po vsem kar je vedel o meni, me je poklical v svoj kabinet, med tem, ko je na njegovi postelji ležala napol naga blondinka in tulil name, ker je tista presneta kura po svoji neumnosti spila strup, ki sem ga namenila nekomu drugemu! Si morda pomislila, da je on prizadel mene in ne ravno obratno? Seveda nisi, le zakaj bi!" je jezno prhnila. Nekje na tihem je sočustvovala z Arronom, če je bila Bella res najboljše kar je imel od prijateljice. Ampak v tem trenutku z njo še ni opravila, zato bo sočustvovanje še malo počakalo.
"In ko smo že pri razmišljanju, kar opažam, da ni ravno tvoja navada, bi rekla, da že nekaj časa ne govoriš o meni in Arronu, ampak o sebi. No da slišim - kdo je zavrnil tvojo ljubezen in te s tem poslal na tale pohod? Mogoče bi bilo pa veliko bolj učinkovito, če bi nanj vpila o trplenju in najboljši ljubezni v življenju in tako dalje." Vsekakor je bilo sila neučinkovito, da je Bella vpila na Elise, saj se ta ni nikoli ozirala na mnenja drugih in ji je bilo za Bello ter njeno prizadetost tako malo mar, da se niti opisati ne da.

Bella se je zopet hladno zasmejala, ko je Elise "prijazno" povprašala po njenem ljubezenskem življenju. " Kdo me je pustil? Nihče...nihče tako dragocen, da bi žalovala za njim...če misliš Artroisa...saj sva imela samo romanco, nič resnejšega. Privlačil me je le fizično in če misliš da sedaj tukaj čepim in žalujem za njim, se motiš! Bil mi je le igrica, ne pa fant...seveda, pa Scarlett nikakor ne zamerim. Če sam misli, da se bosta ujela, potem prav. Me ne zanima, tako da lahko uživata vso ljubezen, ki je mogoča znotraj Bradavičarke. Če je dovolj "pameten", da se je šel pečat z komaj poznano Gryfondomovko, potem skupaj tako ali tako nimava kaj početi. To je vse. Ljubezen ni za vampirje, zame pa tudi ne! Ampak...hvala za skrb. Aja in še nekaj, sem sem prišla zaradi sebe, ne zaradi ljubezenskih težav. In ja, ne verjamem da bi te želel prizadeti, pa lahko rečeš karkoli. Vem, da ni ravno lepo videti napol nago sošolko na fantovi postelji in po naključju se strinjam s tabo glede vzdevka. Ampak, gospodičnica očitno res nima ravno velike pameti in hvala ateistu, da jo je rešil preden bi se stegnila. In tudi sama sem prišla do rahlih sumničanj, da miss James ni ravno ravnodušna do njega...očitno uživa v tem, da drugim speljuje ljudji...ampak glede Arrona se pa ne strinjam. Preprosto to ni on. Si mu sploh prisluhnila, da bi ti razložil? Če ne gre drugače, mu pa podtakni reserum, saj nima ne okusa ne vonja. Tako boš vedela resnico in zopet bo mir." naslonila se je na obok in prijetni zvok tihega brenčanja mehanizma jo je pomirjal, da je kontrolirala svoj bes.

Kljub hladnemu smehu so besede kar vrele iz Belle in Elise je presenečeno odstopila za pol koraka. Kdaj točno sta se tako zbližali, da sta si zaupali take stvari? Na hitro je sumničavo pogledala čez polico, če bi opazila kaj nenavadnega kar bi razkrilo, da jo je zadel nek čuden urok. Pa je očitno ni. "Ok, resno mislim, da malo vdihni..." je še enkrat ponovila, saj takih zaupnih izpadov ni bila vajena in niti ni točno vedela kaj naj počne z njimi. Ampak, če je bila že Bella tako zgovorna, je bila lahko tudi ona. Tako ali tako sta bili obe taki, da bi vse gladko zanikali, če bi kdo namignil na kakšen takle pogovor.
"Em, greva lepo po vrsti. Artrois ni za resne zveze in še nekaj časa ne bo. Seks ja, zveza pa ne. Nisem vedela, da se je kakor koli spetljal s Scarlett, ampak če je tako drastično znižal svoja merila, ga bo res treba malo povprašati po zdravju," se je popolnoma strinjala z Bello. Med drugim ga bo treba povprašati tudi, če je razvil kakšna samomorilska nagnenja, saj je prekleto dobro vedel, da bi Elise Scarlett najraje zadavila.
"Kar se tiče Scarlett, ni nobena gospodična, ampak navadna avša. Četudi z Artom nista bila v resni zvezi, je prste vseeno stegovala po tvojemu moškemu. Tvoja sumničanja glede nje in Arrona so pa zelo verjetno pravilna, saj je na njegovi postelji izgledala vse preveč domače. Da ne omenjam, da ji ni bilo prav nič do tega, da bi se spravila z nje, tudi potem, ko nista bila več sama. Tako da jo bo očitno treba naučiti, da Spolzgadovke ne maramo deliti z drugimi." Videlo se ji je, da ima kar nekaj idej kako bi lahko Gryfondomovko podučili kaj se sme in kaj ne, in da bi se najraje kar takoj z Bello podala poiskat nespametno čarovnico. A potem je bil čas, da spregovori o Arronu in njena bojevitost je nekoliko zamrla.
"Seveda sem ga poslušala. Razen tega, da je tulil, ker je neumna avša zaradi mene trpela, ni povedal nič drugega. Dokler me ni vrgel iz kabineta in sta ostala sama. Ti je zaupal tudi ta del?" je nekam uporniško povprašala, potem pa zmajala z glavo. "Dobro veš, da bere misli in mu ne morem podtakniti Reseruma. Poleg tega mu ga niti ne želim. Če ne more biti sam od sebe odkrit z mano, potem nimava kaj početi skupaj. Bova se pa vsekakor pogovorila in razčistila stvari. Že zato, ker si zasluži najmanj eno klofuto!" Bilo ji je vseeno ali se Bella strinja s klofuto ali ne, bilo je dejstvo, da jo bo Arron dobil.

Bella je pokimala. " Malo vsiljivko bi bilo vsekakor treba naučiti, da ni pametno jemati nekaj kar je tuje...Ampak kako?" pomislila je in pozabila na vse, razen na eno. Maščevanje. " Ljubezen je hotel! Pa ja, že vidim da sem se motila glede njega! On ni nič drugačen od svojih bivših punc, z njo se je pletel ko sva še hodila! In nekaj je čutil do mene, pa ja! Očitno pada na take plehke prostitutke, kot je ona...Temu se reče lahkomiselnost. Pa sem mislila, da je pameten. Ne, nočem ga več, želim se mu le maščevati in pridobiti čast nazaj...a kako?" nekaj časa je premišljala, nato pa ji je ideja šinila v glavo. " Že vem...oja, že vem...tako boš imela dovolj časa za pogovor z Arronom, se mu hkrati oddolžila in za vedno bi uničili ljubek par Artrois/Scarlett! Poslušaj...si že slišala za Morientel? Ta napoj pomeša misli, posledično bi mala avša po zaužitju zagledala Artroisa kot izdajalca, Arrona pa kot navadnega profesorja! In nobeden ne bi sumil naju, zato ker...ker imam dvojčico! Saj poznaš Laur? Lahko bi šla do nje in jo zamotila, saj sta prijateljici! Požirka hladne pijače pa se v taki vročini zagotovo ne bi branila, četudi je od Spolzgadovke. Izbrisala bi ji spomin, nato pa odšla do Arrona. Že prej bi ji spremenili barvo oči, da bi bila moja natančna kopija...tako Ar ne bi sumil mene, ker bi mislil da sem tam jaz, ne sestra. Laurentice pa ja nima razloga da bi zastrupila nedolžno deklico, saj ji ni nič naredila. Prej bi Laur obdelali z urokom zmede, tako ne bi mogel ničesar izvedeti! Midve bi lahko napoj zvarili v opuščeni knjižnici, za katero ne ve. Tam imam tudi recepte!" zarotniško se je sklonila k njej in ji ponudila roko. " Premirje?" ugotovila je namreč, da ima Elise veliko pameti in da ji lahko zaupa. Pa tudi dosti ji je že bilo prepirov. Njena nečista kri ji naenkrat ni bila tako pomembna. Šteje pamet

"Seveda je pameten, samo ne z zgornjo glavo! Jaz še vedno trdim, da najstniki ne morejo biti zvesti. No očitno pa ob prvi blondinki tudi starejši tipi izklopijo možgane!" je prhnila Elise. Čisto slučajno jo je po vseh stopnicah in hodnikih odnesel naravnost na posteljo. Pa kaj še! Z zanimanjem je prisluhnila Bellinemu načrtu, ki je bil sicer zakompliciran, ampak zanimiv. "Napoj je slišati odlično, ampak vseeno nekaj pogrešam. Res bo Scarlett pustila Arta in Arrona pri miru, ampak če prav razumem, bo to storila zaradi napoja. Še naprej bo blaženo nevedna in mislila, da lahko počne kar hoče." Elise je menila, da bi morala Scarlett zaradi svojega početja vsaj malo trpeti, vsaj kakšen mesec ali dva, ne pa da se je še vedno sprehajala po šoli, kot pridna in prijazna mala trapa.
Segla je v Bellino dlan in z njo sklenila premirje, saj sta imeli res boljše opravke, kot da se prepirata okoli krvi in kdo je koga kaj neumnosti. "Kaj pa če bi jo najprej spravili ob živce? Naj postane živčna razvalina, popolnoma paranoična in ves čas na trnih! Če pa ji slučajno ne bo jasno od kod kar naenkrat slaba karma, ji lahko dava tudi kakšen namig. Glede na to, da je Gryfondomovka pa še blond bo moral biti ta namig prekleto očiten," je na koncu zamrmrala napol sama zase in že razmišljala o velikanskem transparentu z risbico, ki bi jo razumel še šestletnik - to bi morala razumeti tudi avša.
"Veš kako je kakšen dan kot zaklet? Najprej ne najdeš kosa oblačila, ki je bil še zvečer pri roki, potem se stopnice ustavijo, tako da ne moreš ne naprej ne nazaj, zamudiš še na uro, pri kosilu se ti sol usuje na hrano, hrana ima okus po nečem kar je že zdavnaj umrlo, popoldan ti na glavo padajo stekleničke črnila, dnevna soba te ne spusti naprej, učbenik ti zleti iz rok naravnost v ogenj, med večerjo se osmešiš pred celo dvorano... Vsak dan bi bil lahko tak in še hujši pa da vidimo koliko časa bo ostala prisebna!"

" Res si zasluži še kaj hujšega. Lahko bi v napoj pomešale malo zakletih zrnc Ephariama in dodale Amoniezo, blodnjav napoj! Bi prav rada videla malo svinjo, kako beži pred svojo ljubko rdečo blazino, ali poljublja krožnik, ker misli da je to princ njenih sanj. Ali pa v gozd postaviva oltar z umetnim okostjem in jo na mrtvo prestrašiva! Res, naj postane razvalina, bo že pri miru pustila Arrona Elvendorka in Artroisa Beruccia! Zdaj se bo še norčevala iz naju, pa kaj še. Moški itak razmišljajo samo s spodnjo glavo in to avša s pridom izkorišča! Bo že dobila nauk, naj ne izziva boljših od sebe! Pha!" Bella je Elise razumela, tudi sama je bila besna na Scarlett in na Artroisa, ki sta uničila njeno čast in ponos! Tudi Arrona enkrat za spremembo ni več branila, ker je rešil ta mozolj pred pogubo in se nato še postavil zanj! " Ta mala prasica se bo igrala z Elise Lafayette in z Annabello Seymour?! Bo že videla, zmešale jo bova do konca! Plačala bo...kar naj uživa, dokler lahko! Napoj bomo zvarile po načrtu, a zato potrebujemo dva tedna. Prej bomo dokaj polepšale njeno življenje, da se bo lažje soočila z neprijetno resnico, da je puhloglava avša." zarežala se je. " Najbolje, da se preselimo v zadnjo sobo, da bomo imele mir. Namreč, ne bi rada da nas kakšna bogataška pridna punčka zatoži profesorjem. Pa tudi tega dihanja imam že čez glavo. In napoj bomo morale variti tudi ponoči, kar bo sicer težko, a če se izmenjujemo bo nekako šlo. Kaj praviš, če bi jutri na Gryfondomovske tuše napeljale vročo vodo...vedno se prva stušira? Ali pa bi ji šampon napolnile z dražilcem, ki povzroča srbečico in pekočino? Verjamem da je tako staromodna, da namesto čamšamponov uporablja bunkeljske...Laurentice ima skupaj z njo uroke, lahko ji zažge domačo nalogo! Midve imava z njo nego in lahko jo spotakneva v kakšno prijazno bubocevko...saj je z gnojem tako ali tako že domača. Potem ji lahko v sok nasujemo odvajalni prašek in ji ponesreči preveč popoprava zrezek...slišala sem, da ima alergijo na poper...pikice dobi...zagotovo bo svojemu fantu zelo všeč." zahehetala se je. "Lahko po stopnicah namažem nevidno kremo, da ji bo zdrsnilo, a samo njej. Tako zelo nerodna je, da se to nobenemu ne bo zdelo čudno!" zarežala se je in vprašala. " Kaj misliš? Imaš kakšen predlog?"

((Bella, vidim, da si prava zakladnica nagajivih idej! Mogoče lahko kakšno še prihraniš za naslednji post? Tole je bilo toliko naenkrat, da se mi je kar zvrtelo...))

(hh, tole je pa bella the devil.... Kruta, xD...Tole me mal spominja na rusko ruleto= pa še dnar v rok drži...)

"Vročo vodo? Ne ne, ledeno mrzlo vodo. Naravnost iz gorskega izvira," je menila Elise. "Če ji je že tako prekleto vroče, da se pozno zvečer po gradu sprehaja napol naga, naj se pa še z mrzlo vodo tušira!" Seveda bi nekaj tople vode pustila v tuših, da bi Gryfondomovko zazibala v lažen občutek varnosti. Po možnosti ravno dovolj, da bi si našamponirala lase - najlepše je kadar tople vode zmanjka, ko imaš lase polne pene.
"Ok, torej je načrt takle. Ti dobiš zakleta zrnca in Amoniezo ter ostale sestavine za napoj. Jaz pa grem poiskat Zhoprnacka, ker mislim, da bo z veseljem sodeloval in se še izdatno spravljal na avšo. Potem grem preuredit Gryfondomovske tuše. Dobiva se v naših spalnicah, kjer bova začeli variti napoj. Tako bo še najlažje, sploh ponoči. Kotel bova obdale z uroki, tako da ga ne bo videl nihče razen naju. Trapasto kuro jutri čaka mrzel tuš, po tem pa zaklete stopnice, strgana torba, odvajalo pri kosilu, kopanje v gnoju in še vse kar bo dodal Zhoprnack." Elise in šolski poltergeist sicer nista bila v najboljših odnosih, ampak malo nadlogo je že dovolj poznala, da je bila prepričana, da se bo z veseljem spravil na Gryfondomovko.
"Poleg tega morava dobiti geslo od njihove dnevne sobe, da ji uročiva oblačila ter kozmetične izdelke. Bomo videli koliko časa bo še obdržala tisto malo zdrave pameti kar je ima. Mislim, da bo že po treh dneh pri šolski svetovali ali pa vsaj pri predstojnici doma," se je nasmehnila, ko je bil njun načrt dokončno skovan.

" Zmenjeno. In Laur je tudi zraven, zato tudi njej omogoči nedovoljen vpogled. Drugače pa se strinjam ja. Ledeno mrzla budilka, ki ji bo malo ohladila vroče možgane, gnoj ki bo malo premazal razpoke v njih in stopnice, ki jih bodo malo pretresle." zarežala se je in Elise ji je bila naenkrat tako blizu, kot da bi jo poznala sto let. Vanjo se je vselilo zaupanje in zaščita do nje. Čudno. Pa tako sta si bili tuji..." Geslo ne bo problem, sestrica ima ravno love afero z nekim Gryfindomovcem. No, on misli da jo imata. Ampak malo stiskanja, pa bo...s sladkimi besedami seveda, ne bi ji privoščila kakšne diareje. No, jaz grem. Čez eno uro se dobimo v spalnici z vsem potrebnim. Dobro, poskrbela bom za prijetne sestavine, ki bodo miss James avšo z veseljem osvežile...z norostjo seveda!" pomahala je Elise, ter z veliko nejevoljo spet začela premagovati stopnice. Imela je pomembno delo.

((nadaljujemo kar v spalnici))

S počasnimi koraki se je vzpenjala po mnogi stopnicah, ki so se vlekle v višave in slišati ni bilo drugega kakor topih udarcev njenih pet ob kamnita tla. V zraku je vladal spokoj, saj je bilo še rano jutro in večina učencev je bila še po posteljah. Barbara je udarjala z dolgimi nohti ob leseno ograjo, ki je omejevala rob stopnic in zamišljeno zrla predse, kot da bi bila potopljena globoko v svoje misli.
Uvodni dnevi na Bradavičarki so zelo hitro minili in precej učencev je že spoznala. Zdaj se je lahko prepričala, da res velja to, da vsi še zdaleč niso neuki in naivni, kot je upala da bodo. Predstojnica Gryfondoma, ravno dobro se sliši je pomislila, ko je prispela na vrh stopnic in pred seboj zagledala ogromno šolsko uro, katere kazalci so se počasi premikali po njenem obodu. Sprehodila se je do velike steklene stene, ki je stala za uro in se zazrla skoznjo proti praznemu šolskemu dvorišču, ki so ga osvetljevali prvi sončni žarki novega dne. Morala bom nekoliko spremeniti taktiko, saj zaenkrat še nisem krenila po pravi smeri je premišljevala in nepremično zrla v daljave. Roke je prekrižala in z nekoliko priprtimi očmi precej časa tako nepremično stala in razmišljala o najrazličnejših rečeh. Misli so bile tako žive, da drugih zvokov ni slišala, še uro je kaj kmalu preslišala in ko se je znova zavedala je bila svetloba že precej močnejša, na dvorišču pa je videla že nekaj učencev, ki so hiteli v najrazličnejše smeri. Šele tedaj je ugotovila, da so jo iz razmišljanja zbudili koraki, ki so se ji približevali z hrbtne strani in ko se je obrnila je tamkaj zagledala Artroisa.
"Glej no glej, če to ni predrzni Spolzgadovec" mu je z zvitim pogledom dejala in se mu nekoliko približala.

Art je bil dobro naspan, saj je bil cetrtek - dan v tednu, ki si ga je rezerviral za spanje in ni hodil na kake zabave. Ce bi, bi bil res prevec utrujen. Oziroma, bi ga vsi cudno gledali, ce ne bi bil, a Art se je vendarle moral vsaj malo pretvarjati. Zjutraj je bilo skoraj najlepse, z izjemo noci seveda, saj je bilo vse tiho in mirno, ker je vecina ljudi na Bradavicarki se spala. Zbudil se je veliko pred zajtrkom, zato se je odlocil, da se malce sprehodi po soli, dokler je se prazna in tiha. Njegovi dolgi koraki niso skoraj nic odzvanjali na sivem kamnu, ki se je spiralasto vil proti vrhu stolpa, kajti Art se je odlocil, da si bo ogledal jutranji razgled. Tiho se je vzpenjal in z dlanjo drsel po hladni steni. Obstal je pri vrhu stopnic in preseneceno ugotovil, da ni edini, ki je pokonci ob tej rani jutranju uri. Namuznil se je in nekoliko glasneje odkorakal preko tal, da je uciteljico opozoril nase. Zopet je postal, oddaljen od nje le nekaj korakov, kajti tedaj se je tudi ona obrnila proti njemu. "Predrzni? Lepo vas prosim, gospa profesor, kaj vas napeljuje na tako misljenje?"se je malce posmehnil in stopil k kamniti ograji, ki je obrobljala vrh Severnega stolpa. Njegov pogled se je sprehodil preko Bradavicarskega parka in namuznjeno je opazil Gryfondomovsko ekipo, kako je vadila Quidditch. Obrnil se je nazaj k uciteljici in se ji zazrl v oci, medtem ko se je s hrbtom naslonil na kamen za seboj. "In kaj vas je prineslo semkaj ob tako zgodnji uri, gospa profesor?"jo je vprasal tako spostljivo, da je bilo ze na dalec opazno, da izziva.

"Kaj misliš, le kaj bi me lahko napeljevalo?" mu je zamišljeno odvrnila in dostojno sedla na majhno klop, ki je bila postavljena pred uro in je nudila prekrasen razgled daleč naokrog. V daljavi so po zraku že začeli švigati igralci Quidditcha, ki so pripadali Gryfondomu, njenemu domu, saj so nosili rdeče plašče.
Ob Artroisovem vprašanju se je ponovno zazrla vanj in ga izzivalno premerila, nato pa se prijateljsko nasmehnila. "Enako bi lahko vprašala zate Artrois, čeprav mislim, da sva se tukaj znašla iz podobnih razlogov. Preseneča pa me, da tak herojski Spolzgadovec že ob taki zgodnji uri tava naokrog."
Profesorica je umolknila in prekrižala svoje dolge noge, ki jih je prekrival daljši vijoličast plašč. "Razmišljala sem, če bi vašemu domu slučajno odščipnila kaj točk, ko si zadnjič tako hvalil svoj dom in prikrito zaničeval mojega. Da, prav slišiš, postala sem nova predstojnica Gryfondoma in na to sem prav ponosna" mu je sladko odvrnila in zamahnila z dolgimi lasmi. "A sklenila sem, da ti tokrat odpustim, če pa boš še kdaj zaničeval moj dom, pa ne bo nič dobrega."
Barbara je zaskrbljeno zmajal z glavo in si pričela ogledovati svoje sveže lakirane nohte v temno rdeči barve. Delala se je, kot da se za Spolzgadovca ne zmeni, saj je precej časa minilo, ne da bi karkoli rekla in kdo drug bi se že zlahka naveličal. Šele čez čas je ponovno dvignila glavo in presenečeno pogledala mladeniča. "Še si tu? Si pa vztrajen, čeprav mi ni jasno, kaj iščeš pri meni. Si se morda premislil in bi zdaj sprejel učenje tistih urokov, ki sem ti jih ponudila?" Profesoričine temne oči so se zalesketale in v želji po odgovoru je rahlo razprla ustnice.

»Oh, ne bi vedel, gospa profesor, to veste le vi.«se je namuznil Art in se naslonil še bolj nazaj, medtem ko njegove rdeče oči niso zapustile profesoričinih. Ta se je usedla na kamnito klopco, na katero je imel Art vezanih kar nekaj spominov, ki pa nekako niso bili preveč primerni. »Zgodaj?«se je posmehnil in sedel na kamnito ograjo. »Ne bi rekel, da je to zgodaj. A če vi tako pravite...«skomignil je z rameni in se zazrl v nebo, ki so ga ožarjali šele prvi izmed sončnih žarkov, sonce se namreč še ni privalilo prek oddaljenega hribovja. Njegove oči so bile še vedno uperjene v nebo, a ni spregledal njene izzivalne geste. Učiteljica je bila skoraj bolj pokvarjena kot on. Skoraj. Artu se je skoraj zaletelo. »Ja, ampak to sem počel prikrito. Torej, če bi vas kdo vprašal zakaj, bi spraševalcu ponoviti celotno vsebino najinega včerajšnjega pogovora, da bi le-ta razumel moje prikrito zaničevanje. In iz nekih razlogov dvomim, da bi si včerajšnji pogovor želeli recitirati komu drugemu, hm?«se je umirjeno pozanimal in se končno zopet ozrl nazaj k njej. »Oh, neizmerno sem vam hvaležen, ker ste tako dobrohotni in ste se me usmilili.«je odvrnil z mehkim nasmehom na ustnicah ter se zasukal nazaj k nebu, ki je bilo v tistem trenutku nekoliko bolj zanimivo kot nezgovorna učiteljica.

»Kam pa se vam tako mudi?«se je namuznil, ko je zopet odprla debato o urokih. »Rekel sem, da potrebujem čas za premislek. In priseg resnično ne maram, kot sem morda že omenil.«je še dodal in se skoraj posmehljivo nasmehnil. Ne, tej profesorici pa res ni nameraval dati nobene prisege, niti take, bi obsegala redno delanje domačih nalog. Pa ne, ker tega ne bi počel, temveč zato, ker je bil zelo prepričan, da bi znal dobiti kakšno posebno domačo nalogo. »Če bi že to storil, boste morali najprej spremeniti stvar, ki jo hočete v zameno, in kot drugo...želel bi videti učinek katerega izmed teh urokov. In sedaj, ko ni še nihče buden, je zelo primeren čas za demonstracijo, se vam ne zdi?«skočil je z ograje, naredil nekaj korakov v njeni smeri in obstal. »In seveda, tarča ne bi bil jaz, da smo si na jasnem.«njegov glas je bil umirjen, oči prav tako, ko je zrl vanjo.

"Za večino je zgodaj, se pa vedno najdejo tudi izjeme" mu je lahkotno odvrnila Barbara in zadnjo besedo nekoliko podaljšala. Že ob prvem srečanju z Artroisom je zaznala v fantu nekaj, kar ni bilo povsem običajnega, saj je o tem pričal že njegov videz - rdečih oči pač ni bilo videti na vsakem koraku. Fantova dieta in rana ura so ji njene sume še potrdili in tako je zdaj lahko domnevala, da se ni motila. Obstajala je verjetnost, da je fant vampir ali volkodlak in zanimalo jo je, kako je s Spolzgadovcem na tem področju.
"Oh ne skrbi, saj sem ti že potrdila, da ti tokrat pokukam skozi prste, o tem pa, komu bi verjeli ne bi zdaj debatirala. Bolje bi bilo govoriti o čem lahkotnejšem, se ti ne zdi?" ga je vprašujoče pogledala profesorica in za milimeter razmaknila dolg plašč, ne da bi pri tem sklonila pogled.
Zavzeto ga je opazovala s svojim značilnim nasmeškom, v katerem je bila mešanica ljubeznivosti in izzivalnosti in preučevala, ali njeni sumi držijo. Kajti če bi bil fant res vampir, bi se mu lahko zelo slabo pisalo, kajti slednji imajo mnogo sovražnikov v čarovniškem svetu. Iz razmišljanja jo je prebudil fantov hitri premik, ko je skočil z ograje in zakoračil v njeni smeri. "Ne trudi se, kar sedi nazaj" mu je posmehljivo dejala in zamahnila z roko. "Zdaj se mi res ne da izvajati teh urokov, pa tudi nobene potrebe ni po tem. Navsezadnje lahko marsikaj odkrijem sama, pa še izvrstna priložnost se mi je ponudila pred kratkim, saj mi določena oseba lahko nudi mnogo podatkov in to za razliko od tebe zastonj." Seveda tako zlahka ne bi šlo, a če bi dovolj pritisnila nanjo bi tudi to uspelo. Barbara je mislila na Loryno, ki je kljub branju misli delovala preveč zaupljivo in če bi si človek uspel zavarovati misli pred njo, bi lahko izvedel marsikaj zanimivega.
Profesorica se je presedla in pri tem razkrila še nekaj več gole kože na dolgih nogah, ne da bi se za to kaj zmenila. "Zanimivo se mi zdi, da je v teh časih mogoče srečati toliko neobičajnih čarovnikov. Menda bi se naj število volkodlakov in vampirjev kar potrojilo v zadnjih nekaj letih" mu je zamišljeno dejala s pogledom, ki ni prikrival izzivanja.

Artove oči so vse bolj zainteresirano sledile Barbarinim gibom. Nenadoma se je zavedal celotne slike, a ni tega z ničemer pokazal. Prav, učiteljica je očitno pravilno povezala namige in dejstva, ki ji jih je predstavil in ga je sedaj zelo neopazno pobarala glede tega. »Oh, seveda...le povejte kaj se vam zdijo lahkotnejše teme.«se je nasmehnil in palce zatlačil za pas. Počutil se je zelo sproščeno, kajti bil je v domačem okolju. Celo v zelo domačem okolju, če smo natančni. Njegove rdeče oči so le za trenutek poblisnile ob spominih na vse, kar je že storil. Ali pa kaj še bo. Misel se je izoblikovala nenadoma, ne pa počasi in umirjeno, kot nekatere druge, ki so mi kdaj padle na pamet. Ob njenem izzivanju podatkov se je posmehljivo nasmehnil »Dobro mi prisluhnite, gospa profesor. Kot ste morda ugotovili, nisem ravno med najbolj skromnimi ljudmi, a se zavedam svojih meja. In na tej šoli ni nikogar, ki bi zadeve poznal bolje od mene. Tako da, katerakoli druga opcija, ki se vam je morda ponudila, recimo gospodična Loryna...no, nima niti pol toliko pojma.«počasi se je sprehodil nazaj do ograje in se napol naslonil nanjo. »Seveda, če se ne želite vpletati v posle z menoj, kar je povsem razumljivo, glede na to, da dobro presojate ljudi, lahko ostanete pri svoji...slabi informatorki, lahko pa ste malce bolj drzni.« Njegove oči so se tokrat povsem neprikrito sprehodile po dolgih nogah, ki so se narejeno sramežljivo pokazale izpod plašča. Art ni bil naiven, prav tako pa je dobro poznal ženske. In tista noga ni niti po pomoti zašla izpod plašča. Nekoliko je privzdignil brado in se malce izzivalno zazrl v Barbaro. Prav. »Poglejte, nehajva se igrati mačko in miš. Oziroma, mačko in mačka, če smo že pri tem,«se je popravil in sedel na ograjo, »ker je dokaj brezveze. Vi imate izkušnje, jaz jih imam prav tako. Torej...«je dejal in se nagnil nazaj »Kaj hočete?«tokrat se je njegov izzivalni pogled srečal z njenim in prav nič se ni zadrževal.

"Artrois, Artrois" se je zasmejala profesorica, vstala in počasi odkorakala do velikega steklenega zidu in se zazrla skozenj. "Premalo me poznaš, da bi lahko o tem karkoli skepal" je kratko odvrnila in mu še zmeraj kazala hrbet. Fantove pomoči res ne bi potrebovala, saj bi sama lahko odkrila marsikaj, navsezadnje tudi s silo, če bi bilo potrebno, a Spolzgadovec jo je po svoje zabaval in ni ga želela povsem opustiti iz svojih načrtov.
"Doslej sem še vedno izvedela vse, kar sem želela in ne skrbi, da tokrat ne bi bilo tako. Se mi pa začenja dozdevati, da so tvoje visoke besede zgolj prazno besedičenje, s katerim se mi želiš samo dokazati."
Dolg profesorin plašč je medtm že prekril njene noge in zdaj ni več z ničemer nakazovala, da bi mu jih spet razkazovala. Stala je nepremično, obrnjena stran od mladeniča in opazovala oddaljene gozdove na pobočjih okoliških bregov, ki so se majali v močnem vetru. Ton v fantovem glasu se je nekoliko spremenil in to je Barbaro prisililo, da se je zasukala nazaj in mu vrnila odločen in neusmiljen pogled. Na obrazu ni bilo več nasmeška, v njenih očeh pa je bil hlad, ki ga je bilo sicer le redko opaziti. "Prav, pa bodiva odkrita" je odvrnila in prikorakala nekoliko bližje fantu. "Morda misliš, da sem slepa in vidim malo stvari, a v kabinetu si mi dobro povedal, da zelo hitro presodim o ljudeh. Več kot očitno je, da s tabo ni vse vredu, zato odkrito slutim, da si vampir, kar bi bilo zanimivo sporočiti osebju Bradavičarke, kajne? Dali bi te pod natančni drobnogled in slej ko prej, bi spoznali, da to drži, potem pa..."
Profesoričin glas je bil hladen in nekoliko posmehljiv, sama pa ni pogleda niti za trenutek odvrnila od Artroisovega. Naslednji hip se je njen obraz omehčal in trdota je izginila iz njenega pogleda, zamenjal pa jo je stalni nasmešek. "Vidiš kako je to, vedno se najde kdo, ki ti je kos, bodisi po moči, bodisi po zlobi. Zdaj pa povej, kako kaj napreduješ z domačo nalogo? Dobro veš, da je kmalu rok za oddajo in slab vtis bi pustil na novo profesorico, če je že prvič ne bi imel." Profesorica je lahko hitro zamenjevala teme in to povsem spontano, da se ji je ob tem spreminjalo tudi vedenje.

Skoraj namuznjeno je stisnil ustnice in cakal, da je profesorica koncala svoj samogovor, nato pa je lahkotno pokimal. "Seveda...saj kdo pa vas pozna dovolj, da bi karkoli rekel?"se je posmehnil in dvignil obraz. "Naj se vam dozdeva karkoli zelite, a ce so vasi obutki resnicni, je druga stvar."je umirjeno odvrnil na njeno zbadljivko, ki naj bi ga globoko zbodla. Ali pa tudi ne.
Tedaj se je zasukala k njemu in pokazala svoj dokaj pravi obraz, vsaj po Artovem. Izzvani ljudje so slej ko prej odvrgli svojo masko, to je prav dobro vedel. In v tem trenutku mu je bilo povsem vseeno za vso krutost in neusmiljenost, ki je sijala iz njenih oci medtem ko je govorila. Art je izbruhnil v povsem spontan, skoraj posmehljiv smeh in se naslonil nazaj na ograjo. "Ah, vase opazovalske sposobnosti so prav neprimerljive."je sarkasticno pripomnil, ko se mu je smeh polegel. Sedaj je tudi sam svoje rdece oci hladno zapicil v njene. "Kot ste izvrstno ugotovili ze sami, da, sem vampir in ce to odhitite povedat oblastem sole, vas bodo samo cudno gledali in si mislili 'Ta je pa zgodnja'."je umirjeno, mrzlo nadaljeval. "Vsi vrhovni na tej soli vedno, kaj sem...pred tem je bila tukaj se moja starejsa sestra in cez dve leti pride moj mlajsi brat. Nasa rodbina je povsem neoporecna in odkar hodimo na Bradavicarko, nismo nikomur skrivili lasu, zatorej nimajo razloga, da bi nam to prepovedali."svoje besede je koncal prav tako brez custev kot jih je zacel. Samo gola dejstva.
Pocasi je pokimal "Seveda vem, kako je to, ko se mi najde nekdo, ki mi je kos. Vi ne bi bili prvi, pa tudi zadnji ne boste. A od takih ljudi, ki so mi kos, se je treba uciti. Kar tudi pocnem." Ce se bo cesa naucil od Barbare in tega se ni posedoval, potem je bila to popolna, preciscena, neokrnjena zloba. Korupcija v pravem pomenu besede. "Moja domaca naloga napreduje nadvse odlicno, gospa profesor."je odvrnil, ne da bi spremenil ton svojega glasu. Hladen, miren in brez custev. "Kaj pa vi, kako vam gre raziskovanje Bradavicarke?"se je posmehnil nazaj in privzdignil obrvi.