Drznvraanska dnevna soba

Drznvraanovska dnevna soba je sobana, v kateri je vse v bronasto-modri barvi. Je zelo prijetna na pogled.

Novopečeni drznvraanec je končno našel Drznvraanski stolp in se tudi uspešno prebil mimo orla. Pričakoval je, da bo v sobi naletel na kakšnega sošolca, toda na srečo - ali nesrečo - ni bilo nikogar. Njegovi kovčki so še vedno zaprti počivali v fantovski spalnicah, a sam ni imel nikakršnega namena, odpraviti se v posteljo. Pravzaprav je bilo to nekaj, kar je zelo nerad počel, saj je moral okroglih 10 ur strmeti v zrak in se prepustiti mislim. Toda če bo stolp vedno tako lepo sameval, bo to njegova najmanjša težava. Spraševal se je, kaj naj počne zdaj in ker ni videl druge rešitve, se je vrgel v naslanjač in začel mahati s palico.

Anette se je povzpela po stopnicah in prišla do orlovih vrat. Potrkala je in vrata so jo vprašala:"Kaj je bilo prej-ogenj ali feniks?". "Po mojem krog nima začetka.", je odgovorila in vrata os se odprla. Stopila je v dnevno sobo, ki pa začuda ni bila prazna. Nek fant je ležal prek celega fotelja in se poigraval s palico."O, živjo. Oprosti za tole.", je pozdravila, saj je šolsko torbo avtomatično odvrgla na kavč, ki pa tokrat ni bil prazen. Stopila je naprej in jo pobrala, nato pa odnesla k eni od miz v kotu."Jaz sem Anette, drugače. Pa ti?".

(kratko, brez domišljije sm xD)

Šolska torba je v loku priletela naravnost na Sethov trebuh in glasno je zarožljalo, ko se je torba odpela in so potrebščine zgrmele po tleh. V naravnih okoliščinah bi morda zaječal, a mu je ta refleks nekako ušel iz glave. Zagledal se je v prišleka in opazil, da takšen met uspel celo punci - saj ne, da bi jih podcenjeval, toda met je bil res izvrsten. "Seth," je avtomatično odgovoril, medtem ko se je trudil vstati in pri tem ne zdrobiti kakšnega peresa. Kočno mu je to le uspelo in spravil se je pobirat potrebščine in jih hitro zlagat nazaj v torbo. Pri tem ga je omejevala človeška hitrost, kar je bilo zanj vedno zelo mučno. "Dober met," je izjavil še na glas in si tokrat prvič malce bolj podrobno ogledal punco. Starosti ji po nekem čudežu ni mogel določiti, zato jo je to nameraval tudi vprašati. "Kateri letnik si, mimogrede?"

Bila je vesela pomoči, saj so bila peresa povsod. "Četrti. Pa ti?". Nasmehnila se mu je in s tal pobrala še učbenik za Uroke. Torbo je nato zabrisala v kot dnevne sobe in s palico posrkala razlito črnilo in eno polomljeno pero."Prvič, da sem srečala nekoga v dnevni sobi. Kaj sploh počneš? Večina gre ob tej uri že spat.", se mu je nasmehnila. Nato je sedla v naslanjač in zaprla oči. Naporen dan. Potem jih je spet odprla in stopila po torbo na drug konec sobe. Iz nje je izvlekla prvo stekleničko in pero, nato pa še pergament. Naloga jo bo zagotovo ugonobila."Toliko dela nam nalagajo...Potem pa bi se poleg tega prvaki morali še pripraviti na naslednjo nalogo?! Niso pri zdravi pameti. Vi nimate nič naloge?". S tem vprašanjem se je ozrla k Sethu, ki je še vedno sedel na fotelju. Zelo očitno se tu sploh ni znašel, pa tudi Anette ga še nikoli ni videla med Drznvraanovci. Sklonila se je nad list in pomočila pero. Začela je pisati, toda se kmalu ustavila, saj z mislimi sploh ni bila pri stvari."Toliko si dajejo opraviti s tem plesom. Res bo nekaj velikega, kaj?".

"Peti," je odgovoril sogovornici in pospravil še zadnje snežno belo gosje pero. Ob dejstvu, da dnevna soba ponavadi sameva, so se mu veselo zaiskrile oči, čeprav se tega skoraj ni opazilo. Tako bo lahko bistveno lažje opravljal svoje 'male avanturice'. "Resnično pozno postanem utrujen, tako da bo najbrž med zadnjimi v postelji," je lahkotno odgovoril. V 153 letih, se je že naučil brezhibno lagati, toda včasih ga je še vedno malce zapekla vest, pa čeprav je šlo za čisto majhne in neškodljive laži. "Res ne bi rad izpadel kot bedak, zato bom preprosto odgovoril, da je to moj prvi dan na Bradavičarki in da nimam pojma o čem ti zdaj govoriš." Toplo se je nasmehnil in v pričakovanju našpičil ušesa, da bi izvedel še več. Ker je bil tokrat pripravljen, je novega obiskovalca lahko prej slišal in zavohal kot pa videl. "Seth," je pokimal drznvraancu. Navsezadnje le ne bo edini drznvraanec.

Anette je opazila, da se jima je pridružil tudi Nathaniel. Na hito je trznila z glavo v pozdrav, nato pa se spet posvetila pogovoru s Sethom."Ja, na naši šoli se ravnokar odvija trišolski turnir, sedaj za božič pa bo še božični ples.", ga je informirala. Zarežala se je."Torej prvi dan tukaj? Aja, da mi ne boš preveč težil, ena od treh prvakov sem, Nathaniel pa drugi. Tretja je Gryfondomska važička Loryna, ampak trenutno je doma na počitnicah, tako da si lahko srečen. Pa pozdravljen, drugi vampir na bradavičarki si, vsaj v moji vednosti. Prva je učiteljica za Obrambo.". Pretegnila se je in zazehala."Pozno je že, verjetno bom šla kar spat. Nathaniel, nekdo ti je pustil neko knjigo. Se vidimo jutri pri zajtrku!". Pobrala je torbo ter stvari z mize in jih odvlekla v spalnico. Za lahko noč je iz kletke spustila svojega netopirčka in se zavlekla pod odejo.

"Trišolski turnir?" Slišal je že za podobne zadeve, toda podrobnosti mu še niso prišle na uho. Ples? Komu pa se zdi prestopanje iz ene noge na drugo zabavno? Če mu je šlo kaj na živce, je bilo to vsekakor plesanje. Morda tudi zato, ker bi bilo plesati z njim, enako kot plesati s kamnom. "En aplavz zame," je mrko zamrmral. Vsaj edini nisem. Preden je prestopil Bradavičarski prag, je imel vedno nekoga zraven sebe, ki je vedel za njegovo skrivnost, zato si ni predstavljal, kako bo v množici ljudi vse skupaj skrbno ohranil. Toda če je učenka vedela, potem mu le ne bo treba zelo skrivati. Ali pač? Ker je bila sošolka že varno zavita v odeji, se je zdaj obrnil k sošolcu. "Kakšen trišolski turnir je to?" ga je povprašal.

zbudila se je in pogledala na uro. Preseneceno je kriknila, ko je ugotovila, da kaze ze pet do 12. Skocila je iz postelje in se hitro preoblekla, nato pa stekla po stopnicah v dnevno sobo, ki je bila seveda prazna. Spustila se je iz drznvraanovskega stolpa in po stopniscu v pritlicje. Iz velike dvorane je ze na dalec zaslisala glasove, zato je pohitela, da nebi zamudila kosila. Ko je sla mimo spolzgadovse mize, je opazila fanta, ki ga vceraj vsekakor se ni bilo. Poleg njega pa je sedela-Sarah?! Stopila je do njiju in ju nagovorila "sarah, ti jih pa hitro menjavas, kajne? Ubogi albus sedaj gotovo sedi v kakem kotu in se smili samemu sebi. Torej gresta vidva skupaj na ples?"je vprasala in si natancneje ogledala fanta zraven nje. Pravzaprav je izgledal precej dobro: srednje dolgi rdeckasti lasje, misicasta postava in rdece oci. torej imamo se enega vampirja. Nadaljevala je pot do drznvraanovske mize, kjer se je usedla in si nalozila veliko porcijo hrane, saj je zmudila zajtrk. Ko je pojedla tudi posladek, se je ozrla po dvorani. Se vedno je bila ovesena v barvah njenega doma, vendar je za uciteljsko mizo ze stal visok leden kip. ah jasno, bozicni ples. nato pa je zapustila vorano.

Vanessa je stopila do orla ki ji je postavil vprašanje. Ko je pravilno odgovorila na vprašanje je vstopila v Drznvraanska dnevna soba. V sobi je bilo nekaj sošolcev zato se je odpravila k kavču na sredini sobe in se usedla nanj. "Jaz sem Vanessa Watson" se je predstavila in pogledala sošolce.

Anette je sedela v enem od foteljev in razmišljala. Bilo ji je grozno dolgčas. Tako je sedela tam ob kaminu, ko se ji je naenkrat porodila prav zabavna ideja. V dnevni sobi je bila skupina prvčkov, ki so tiho šepetali. Stopila je do njih in jim s prav osladnim glasom rekla: »Otročki moji, ste že kdaj bili v tistem velikem gozdu poleg parka? Tam so samorogi in nimfe, veliko lepih rastlin in živali! Jaz grem zdajle nabrat nekaj rož, pa bi lahko kdo šel z mano če hoče! Kaj pravite?«. Prav na bruhanje ji je šlo že ob samih besedah, toda vredno je bilo truda. Črvi so navdušeno zavriskali in v en glas vzkliknili: »Jaz bi šel!«. Stekli so po stopnicah navzgor, da bi vzeli šale in plašče. Ko so vsi zapustili sobo, je stopnišče za kratek čas zablokirala in pokleknila k kaminu. V plamene je vrgla malce frčaška, ki ga je imela vedno pri sebi. Glavo je vtaknila v plamene ter zaklicala: »Siwodlack!«. Hitro jo je umaknila in tam se je zdaj pojavila silhueta človeka. »Kje si? Danes je polna luna.«. »Malce se sprehajam po vašem gozdičku.« je malomarno odvrnil. »Krasno! Poslastico imam zate. Nekaj črvov mi gre na živce, pa ti jih bom pripeljala. Zadržuj se bolj ob robu!«. »Kako lepo od tebe!« se je zarežal in razkazal svoje umazane zobe, nato pa je ogenj spet postal normalne barve in volkodlak je izginil. Ravno prav. Na stopnicah je bilo že slišati glasove in hitro je preklicala urok. Prvošolčki so se usuli v dnevno sobo. »Ste vsi pripravljeni?«. Spet je vklopila ''nedolžni ton''. V koloni so zapustili Drznvraan in se odtihotapili navzdol. Ura je bila sicer sedem in so še smeli biti odzunaj, toda hodniki so bili prazni.

Daniela se je pravkar vrnila iz knjižnice z ogromno knjigo vezano v usnje v naročju. Kar naenkrat je izza orla prilezlo nekaj prvošolčkov in četrtošolka. Potuhnila se je v bližnji hodnik, kajti ni ji bilo do srečanja z njimi. Čakal jo je esej o volkodlakih. "Pa še polna luna je," je pomislila, "kako prikladno." Igrala se je z mislijo, da bi šla v gozd pogledat če se okoli potika kakšen volkodlak, vendar si je premislila. Res ni potrebovala težav zdaj, ko ima največ dela v šoli. Skupina je odšla naprej po hodniku v avlo in smuknila je k orlu, ki ji je postavil vprašanje. Malo je pomislila, vendar uspešno odgovorila nanj in se splazila v dnevno sobo. Udobno se je namestila v fotelj ob oknu, odprla knjigo in se zatopila v branje.

Daniela je bila že skoraj pri koncu poglavja in tudi esej je bil skoraj dokončan. Pogledala je po sobi. V kavču na sredini je sedelo dekle, ki se je maloprej predstavilo.
Pogledala je po sobi in ker je bilo v njej bolj malo učencev je stopila do dekleta. "Živjo. Jaz sem Daniela Isabelle Dormiens.Saj si Vanessa, kajne?" je rekla, se ji nasmehnila in ji ponudila roko. " V katerem letniku pa si?" jo je še vprašala in upala, da bo Vanessi do pogovora.

Ker se dekle ni zmenilo zanjo, je Daniela zavzdihnila in s knjigo pod roko zapustila dnevno sobo.

Damien je še enkrat preveril, da v dnevni sobi ni bilo nikogar, kogar bi lahko motil, potem pa je iz torbe potegnil lično črno škatlico. Postavil jo je na sredo sobe in po njej narahlo udrail s palico. Škatlica se je v trenutku povečala in se spremenila v zloščen črn pianino, zraven pa se je prikazal še klavirski stol. Damien je sedel nanj, odprl pianino in se z ljubeznijo dotaknil tipk. Odkar je prišel na Bradavičarko, ga še ni preizkusil in zdelo se mi je, da je danes skrajni čas. Upal je samo, da zaradi svojega igranja sošolcem ne bo šel preveč na živce.
Nekaj je tiho zamijavkalo in na stol poleg njega je skočila njegova birmanska mačka. Damien jo je pobožal po svilnatem kožuhu.
"Tale je zate, Euterpe," ji je povedal, potem pa so se po sobi začeli razlegati živahni zvoki klavirja, ob katerih je mačka zadovoljno zapredla.

Rhiannon je prišla v dnevno sobo z rahlo naglodanimi živci, a je zvoki prelepega klavirja vseeno niso motili. Nekaj časa se je spraševala, ali so dekliške sobe levo ali desno, potem pa se je odločila da ji je vseeno in da bo pač zasedla sobo, ki še ni okupirana.

Za naslanjačem je zagledala šop svetle dlake in nekaj dolgih krempljev, po čemer se je dalo opravičeno sklepati, da je Stacia točno tam, kjer jo je pustila in da še vedno spi kot top. Rhiannon je opravičujoče pogledala fanta za klavirjem in zažvižgala tako predirno, da so se zatresla okna. Učinek je bil takojšen - velika mačka je bila pri njej v trenutku, pa čeprav se je jasno videlo, da ima na seznamu opravkov še obilico pretegovanja in po možnosti kakšen zrezek.

Črnolaska je mački nakazala smer - odlčila se je za levo stopnišče - in skupaj sta se povzpeli po njem tr kmalu izginili za obokom.

Ravno ko je Rhiannon odšla v spalnico je v dnevno sobo prišla Pauline. Zvoki klavirja so jo popolnoma očarali. Tudi sama je igrala klavir, a te pesmi še ni slišala. Tako se je počasi približevala fantu, a je bil ta tako zatopljen v glasbo, da je ni slišal. Naenkrat je videla tiste znane črne in bele tipke. In tako močno jo je prijelo, da bi nekaj zaigrala. Sladke melodije in počasni prehodi. Pa čudoviti začetki in impresivni konci. Fant je igral odlično. Toda kje je dobil klavir? Faith je stala za njim naslonjena na steno. Zaprla je oči in se prepustila glasbi. Igral je čudovito! Katera pesem je to? je Pauline rojilo po glavi. Fant je nehal igrati. Pauline se je zdrznila "iz transa".

Damiena je glasba tako prevzela, da se sploh ni več zavedal sveta okoli sebe. Zaprl je oči in odigral še zadnjih nekaj tonov, potem pa pustil, da je melodija nežno izzvenela. Ko je glasba dokončno potihnila, je počasi odprl oči, pri čemer se je počutil, kot bi se iz sanjskega sveta spet prebudil v resničnost. Odsotno se je ozrl okoli sebe in se nenadoma nehote zdrznil – šele zdaj je namreč opazil, da se na steno za njim naslanja lepo temnolase dekle. Izraz na njenem obrazu je bil čudovit, kot bi v njegovi glasbi uživala. A kaj, če se mu je to samo zdelo, ker je bila tako lepa? Navsezadnje je kar začel igrati sredi dnevne sobe, ne da bi kogarkoli vprašal za dovoljenje in čisto mogoče je bilo, da je šel marsikomu že pošteno na živce.
»Oprosti, ampak kar nisem si mogel pomagati, tako sem si zaželel malo glasbe. Upam, da te ni preveč zmotilo,« je zato previdno rekel in se ji opravičujoče nasmehnil.

"Ne ne! Hah, niti slučajno." je v rahlem smehu odgovorila. Na obrazu se ji je pojavil nasmešek. Zazrla se je v fantove oči. Šele tedaj se je zavedala njegovega obraza. Bil je lep. Zelo lep. Ko je igral klavir, tega sploh ni opazila. Oblečen je bil... Hm. Mogoče je spominjalo na francostko modo. Ali pa ne. Kakorkoli. Lepo se je ujemalo k njeni rožasti obleki do kolen. Hah. Kako sem smešna. Primerjam najini obleki, se je zasmejala sama sebi. Z očmi je pogledala proti stoloma pred kaminom in takoj je doumel. Hitro je s palico udaril po klavirju in ta se je urno zložil v majhno črno škatlico. Vse kar je Pauline uspela izustiti je bil "Woooow! Si to pravkar ti... Mislim je to res kla..." je obnemela. To je noro. Tudi sama bi z veseljem imela tak klavir. Preden je odšla na Hogwarts se je od domačega že poslovila, saj je pričakvala da ga ne bo mogla igrati do Božica. Tak mali zložljivi klavirček bi ji prišel zelo prav. Kakorkoli. Počasi sta hodila proti stolom. Vsedla sta se vsak v enega. Pauline je imela pogled na vrata. "Res si nadarjen." Nenamerno ga je pogledala z najmilejšimi in najiskerenejšimi očmi kar jih je premogla.

Damien je kar zažerel od veselja, ko je ugotovil, da je bil njegov strah neupravičen. Očitno je bila lepi neznanki njegova glasba resnično všeč! Ko je videl, da ga opazuje, mu je sicer postalo nekoliko nerodno, a je trenutek izkoristil za to, da si jo je tudi sam nekoliko natančneje ogledal. Ni se zmotil - bila je čudovito lepa in njene svetle oči so bile videti prijazne in odkritosrčne. Za hip bi skoraj pozabil kje je, potem pa se je spomnil, da to ne bi bilo najbolj vljudno in hitro se je s palico dotaknil klavirja, ki se je na njegov ukaz spremenil v škatlico.
"Čisto pravi klavir je, samo malce uročen," je navdušeno razložil neznanki, ko je videl, kako prijetno jo je presenetil zložljivi klavirček. "Moj stric jih izdeluje, če želiš, ti lahko kakšnega naročim! Igraš tudi ti klavir?" se je pozanimal in srčno upal, da mu bo odgovorila pritrdilno. Tako lepo bi bilo srečati nekoga, ki bi delil njegovo ljubezen do glasbe! Sledil ji je k stoloma, ki sta stala pred kaminom in počakal, da je sedla, potem pa je prisedel še sam. Njene besede so se ga globoko dotaknile, hkrati pa mu je postalo nekoliko nerodno, kot vedno, če so ga ljudje hvalili.
"Oh hvala..." je rekel in se ji prijazno nasmehnil. "Sicer ne vem, če sem ravno nadarjen, imam pa zelo rad glasbo," ji je povedal, potem pa je nenadoma pozabil na vse drugo okoli sebe, saj ga je neznanka povsem očarala svojimi milimi, toplimi očmi. Damien ne bi mogel odvrniti pogleda od nje, tudi, če bi to hotel. Njegova roka se je sama od sebe zganila v želji, da bi se dotaknil njenega angelskega obraza in šele nekje na polovici poti se je zavedel, kaj počne. Hitro je umaknil roko in se pretvarjal, da si je samo popravil lase, ki so mu padli čez oči.
"Saj res, nisem se ti še predstavil!" je hitro rekel in se ji v zadregi nasmehnil. "Moje ime je Damien, hodim pa v šesti letnik. In kdo je dama, s katero imam čast govoriti?"

"Ja! Tak klavir je super. Boš poslal sovo tvojemu stricu? Mislim, saj imaš sovo? Ali pa je on nima? Ali sploh je čarovnik? Je bunkelj?" je v naglici spraševala Pauline. Jesus, preveč govorim. Koza, koza, koza, KOZA! "Oprosti za tole," se mu je opravičila z glavo obrnjeno proti tlem. Na hitro je pogledala gor in opazila da se je smejal. In v njgovih očeh je bila radost. "Smotko. Se smejiš meni?" ga je vprašala in oba sta se zasmejala. "No, jaz sem pa Pauline Luisa Hendson. Lepo da sva se spoznala." Damien je sedel na stolu in v rokah vrtel palico. Bil je zelo ljubek. No, zgledal je prikupno. Seksi.

"Seveda, še danes mu bom poslal sovo!" je vzkliknil Damien, ves navdušen, da je njegova nova znanka pokazala tolikšno zanimanje za njegov klavir in za glasbo. "Kakšne barve bi ga pa rada? Od tega bo potem odvisna tudi barva škatlice," ji je razložil in se ji široko nasmehnil. Njegov klavir je bil sicer črn, tako kot večina običajnih klavirjev, a s čarovnijo se je seveda dalo narediti marsikaj.
"Sicer nimam svoje sove, ampak si jo bom že sposodil. Pa moj stric je tudi čarovnik, ja," je hitel odgovarjati na njena številna vprašanja. Čisto nič ga ni motilo, da ga toliko sprašuje - pravzaprav se mi je zdelo prav prikupno. "Bi mi bilo pa čist vseeno, tudi, če bi bil bunkelj, ker se ne strinjam s tem, da smo čarovniki kaj boljši. Prej smo slabši, ker smo zaradi magije veliko bolj razvajeni." Srečno je upal, da lepa Drznvraanovka ni bila ena tistih čarovnikov, ki so imeli ravno drugačno mnenje od njega in jih je bilo žal še vedno vse preveč.
"Ne ne, ne smejem se tebi, samo... res sem vesel, da sva se spoznala, Pauline," se je hitro izmazal, potem pa se je nečesa spomnil.
"Bi rada še ti kaj zaigrala?" jo je vprašal in Pauline ponudil črno škatlico.

Tale Damien je pa zelo prijazen. In lep. "Oh, bi bil res tako prijazen?" mu je zašepnila in ga pogledala. Še vedno je sedel na stolu. Rahlo si je grizel ustnico. To ji je bilo všeč. "Hm. Barva. Ta bo težka. No, najraje bi belega. Če nimaš nič proti..." mu je naposled rekla. "No, koliko bo pa to stalo?" je še vprašala. Potem sta nekaj časa strmela v topel ogenj v Drznvraanski dnevni sobi. Vsi so že spali, le onadva sta bila budna in sta se mirno pogovarjala ob toplem ognju. V kaminu je prasketalo in zaslišalo se je bitje ure. Bila je polnoč. "Veš, prav imaš glede tega z bunkeljni in ćistokrvneži. Popolnoma se strinjam s tabo. Lahko, je to da si čistokrven velika potuha in nepravičnost. Ker pravzaprav nihče ni več vreden od drugega! Mimogrede, ti si čistokrven, kajne?" je vprašala. Noč je bila res lepa. Luna je svetila na nebu. In v tisti večnosti je Damien trikrat potrkal po klavirju in Pauline je začela igrati.

"Ne, seveda nimam nič proti, in bela je čudovita barva! Poleg tega še nikoli nisem videl belega klavirja, torej bo tvoj čisto nekaj posebnega!" ji ne navdušeno razložil Damien. "Še danes bom pisal stricu, da ga bo naredil in če nimaš nič proti, bom zraven pripisal, da je namenjen zelo dobri prijateljici. Potem ga bom najbrž tako ali tako dobil zastonj," ji je pomežiknil. Bilo je prav neverjetno: čeprav sta se s Pauline šele spoznala, se je z njo pogovarjal s takšno lahkoto, kot bi se poznala že mesece. To se je Damienu le redko zgodilo - če je prav pomislil, se je tako lahko pogovarjal le s svojo najboljšo prijateljico Elise, ki jo je poznal že od malega.
Bil je nadvse vesel, ko je ugotovil, da se Pauline z njim strinja glede tega, kako je čistokrvnost nekaj nesmiselnega. Sicer pa v resnici od nje tudi ni pričakoval česa drugega, saj v njenih angelskih očeh ni bilo niti sledu hudobije.
"Sem ja," ji je pritrdil, ko ga je vprašala, če je čistokrven. "Ampak zaradi tega se niti slučajno nimam za kaj več. Pravzaprav mi uroki niti ne grejo ne vem kako dobro, ker raje vadim klavir," se je nasmehnil. »Kako pa je s tabo, sta tudi tvoja starša čarovnika?« jo je vprašal, potem pa hitro dodal: »Ne skrbi, sprašujem te samo zato, ker te želim bolje spoznati, ne ker bi mi bilo to pomembno.«
Ko je Pauline pristala na to, da mu nekaj zaigra, je Damien od veselja kar zažarel. Škatlico je ponovno spremeni v klavir in ga postavil tako, da ga je skrivnostno osvetljevala mesečina, ki je padala skozi okno. Pauline je sedla za klavir in Damienu je srce od pričakovanja divje razbijalo. Potem pa je začela igrati. Damien jo je nepremično poslušal in pri tem skoraj pozabil dihati. Njena glasba ga je zadela naravnost v srce in ga ohromila za vse drugo. Igrala je tako lahkotno, čuteče in nežno, da se je Damienu zdelo, kot bi bil v nebesih. Občudujoče je gledal v Pauline, ki je vsa obsijana z mesečino bolj spominjala na kakšno boginjo glasbe. Njegove oči so sijale, na ustnicah pa mu je igral blažen nasmešek.

Pauline se je zelo razveselila Damienovega pritrdilnega odgovora na belo barvo. "No, potem te pa ta vikend peljem na torto in kapučino k Madam Bucibushki," mu je odgovorila na to, da klavirja ne bo treba plačati. Pauline pravzaprav na Hogwartsu ni imela še nobenega prijatelja, čeprav je bila tu že kar nekaj časa. Nekajkrat se je pogovarjala z Bello Seymour. To pa je bilo to. V tišini sta sedela na stolih, in pomislila je koliko časa se že pogovarjata. Zdelo se ji je okoli deset minut, v resnici pa se je pogovor odvijal že blizu ene ure. Z Damienom se je bilo res lahko pogovarjati. Ni bil sebičen, niti nesramen. Razumel jo je, in v veliko stvareh sta se strinjala. Ni bil vzvišen. In bil je preprost. "No, jaz pa sem mešanka. Moja mama je bunkelj, oče pa je čistokrven. Moja mama ve za očeta, in mu ni nikoli nasprotovala. Rada ga ima kakeršen je! Kaj pa sta tvoja starša po poklicu? In, imaš kaj kaj bratov in sester?" ga je vprašala.
Zunaj je zaskovikala sova in to je dalo Pauline znak za začetek igranja. Igrala je pesem, ki si jo je izmislila sama. Za to pesem je Pauline posebej dolgo izbirala naslov. Pesmim je dajala zanimive naslove, ki so se ujemali z njihovim karakterjem, a za to je želela nekaj zelo posebnega, globokega. Tako je pesem dobila naslov, nekaj kar je njej povedalo ogromno - Divji cvet v trenutku večnosti. In igrala je lahkotno. Kot pero, ki se počasi spušča proti tlom. Kot bilka, ki se rahlo ziba v vetru. Nežno. Počasi. Tiho in nato glasno. Vedno je želela, da bi se poslušalca pesem dotaknila. In kakor je kazalo, se ga tokrat je.