Veliko stopnišče

"Resne zveze znajo biti pravi izziv," se je nasmehnil. Sam sicer ni imel nobene, pa tudi nobene neresne ne, a iskrica upanja, ki je zadnjih nekaj dni gorela v njem, je bila močnejša kot kadarkoli prej. "In gotovo je na njih nekaj boljšega kot na kratkih zvezah - drugače se ne bi toliko ljudi odločilo za dolgotrajna razmerja."

Počasi je vstal s klopi in stopil bližje udobnima sedežema, toda sedel ni. Namesto tega se je postavil pred njo in se nagnil naprej tako, da se je oprl na foteljeva naslonjala za roke in pogledal navzdol k njej. Nagajivo se ji je nasmehnil. "Glej no glej, mala. Pa si vseeno še vedno mala."

Bella je uporniško uprla roke v boke. " Nisem mala Ar...in da si ne drzneš..." nameravala je reči: me še kdaj poklicati mala, drugače boš končal v grobu prej kot si misliš." pa je utihnila sredi stavka, ker ji je zmanjkalo zraka. Za hip je presenečeno pobuljila, nato pa se je začela zvijati od smeha. " Ha ha, kako sem jaz...neumna...ne...ne...ne...morem verjet...!" potegnila je Arrona za roko, a malce preveč, tako da je v počasnem posnetku padal. V zadnjem hipu se je zavedala in pod Ara nastavila blazino, da je štrbunknil na mehko. " Lepo da ste pristali!" hudomušno se je nasmehnila in mu ponudila roko. " Oprosti." se je opravičila in se spet zarežala.

"Whoah, hej!" Arron je nenadoma izgubil oporo in pristal na tleh. No, večinoma je sicer pristal na blazini, ampak padel je pa vseeno. Samo da se je prikazala Seymourka, pa se je že spet obnašal kot otrok! Le kaj bi imela na to reči Anna Elvendork.... Bella mu je smeje podala roko in rekla: "Oprosti."

Arron se ji je prisrčno nasmehnil, sprejel njeno roko in jo močno stisnil. "Oprostim ti naj? Kar misli si, mala!" Sunkovito jo je potegnil s sedeža, da je pristala na blazini poleg njega. "Maščevanje je sladko!"

" Ej! TIME OUT!" je užaljeno protestirala, ko je tudi njo zajela blazina. Obsedeno se je zarežala in se z glasnim bojnim krikom vrgla na Arrona. Pa je izgubila ravnotežje in se nerodno prekucnila nanj. Vseh njenih 52 kilogramov in 173 centimetrov je narodno pristalo na Arovem trebuhu. " Kako sva otročja! Le kaj bi na to rekla Clarice in Robert." privoščljivo se je nasmejala. " Dobro, priznam, zmagal si!" dvignila se je na noge, čeprav jo je še vedno sililo na smeh. " Samo spomin na stare čase." je dejala. Nerodno se je nasmehnila in ustnice rahlo pokrila drugo z drugo. Vzela je steklenico Eat Spricea in začela hlastno piti. " Včasih si tega lahko spil na hektolitre!"

Arron ji je igrivo pokazal jezik. "Suhica. Jaz vem, kaj bi rekla Clarice," je rekel nasmejano, "Rekla bi da sva ji s svojim obnašanjem v sramoto in da te bo razdedinila, če takoj ne vstaneš s tal. Se spomniš, ko je povabila na obisk družino McRoy in sva tistega paglavca Dana zaklenila v omaro? Mislil sem, da jo bo razneslo od besa." Vstal je in ji vzel steklenico iz rok. "Seveda sem lahko tega spil veliko, ko pa je moj oče s čarovnijo iz njih prej odstranil alkohol," je zavil z očmi. "V temle pa je alkohol. Ne bi smela pretiravati s pijačo. Vsaj ne takole sredi tedna."

" Vraga s tem!" je odločno pribila Bella. " Saj ne popijem več toliko. Samo kakšen kozarček. Ja, se spomnim McRoyev. Dan je res zoprn paglavec. Samo bolj se spominjam naivne Patricie Hemingway, ki sva jo prepričala da je skadila enega na vrtu in ga potem odvrgla na travo. Uboga Anna in njena trata! Mislim da je potem vzela zalivalko in pogasila Roberta, od katerega je potem vse curljalo. Revež je ravno stopil skozi vrata. Še vedno se spomnim jeznega obraza, brki pa so mu štrleli na vse strani. Anna je potem panično krilila okoli njega. Potem pa so služabniki le pogasili!" izpulila mu je steklenico, jo zopet odprla in popila požirek. Nato je napol prazno embalažo izdejanila v svojo prtljago. " Tako. Zdaj so moje potrebe zadovoljene."

"Uročena zalivalka je bila. Tako je škropila povsod, le tam ne, kjer bi bilo treba," se je zasmejal Arron. Pustil je, da mu je vzela steklenico in počakal, da jo je odpoklicala. Nič kaj učiteljsko se ni počutil, ko je takole stal z njo na hodniku, a vedel je, da se bo moralo to kaj hitro spremeniti.

"Bolje, da se počasi umakneva, preden se pojavi kakšen radovednež." Elegantno je radirnil oba fotelja, ki ji je pričarala Bella, potem pa zamahnil s palico in prah je bil ponovno na svojem mestu, kakor da miru zapuščenega hodnika že dolga leta nihče ne bi zmotil. Belli se je elegantno priklonil, kakor da bi bila skupaj na katerem izmed plesov, ki jih je prirejala družina Seymour. "Za vami, gospodična."

"Hm...da, najbolje bo tako." odpeljala ga je v ozek, dobro skrit hodnik in se ustavila pri kipu Amalie Sade. Potrkala je po njem. " Eca Passer!" je zašepetala in kip se je umaknil. Na njegovem mestu so bile zdaj stopnice. Povlekla ga je in kmalu sta izginila. " Zdaj bova naznanila da nisva bila tu. Elladonio Passer!" podoba je smuknila nazaj na svoje mesto, kakor da se ne bi nikoli premaknila. Zdaj sta se znašla v širokem, na videz opuščenem predoru. To bi zagotovo videl površen opazovalec, a resnica je bila drugačna. Kmalu sta lahko uzrla majhen prostor, ki je bil očitno v deblu vrbe mesarice. V njem je bila miza, okoli nje pa stoli. " Frutsepagne a fodia!" hrana in prt so se iznenadoma pojavili. " Če si lačen." je povedala razlog. Sama je začela zobati grozdje. Zamišljeno se je zazrla v Ara. " Ti gledaš za tisto LaFayettovo a ne? Videla sem kako si jo gledal ko je odhajala od ječ. Tebe sicer nisem prepoznala, njo pa. Moja sošolka je. Zelo jezična. Ko sem prišla na šolo me je obtožila da grajam bunkeljne, sama pa ne uporabljam palice. Kdo pa pravi da nisem? Namenjena sem bila v Spolzgad. Nisem neumna, oseminštirideset stopnic s kovčkom v roki ni ravno lahko prehoditi. Potem pa je do vhoda samo še petdeset centimetrov, za to pa že nisem prešibka." posmehnila se je. " A punca mi je všeč. Boljša je že od tiste Michaele Paltrow. In jezik ima. Privoščim ti jo." nasmehnila se je, nato pa pričarala majhno škatlico. Pomolila jo je Arronu. " To ji daj v svojem imenu. Zagotovo bo vesela. Ogrlica iz diamantov, belih biserov in korald. Na njej piše Mizpah, torej bog varuj tebe in mene. Veliko je vredna. Izvoli. Užalil me boš, če je ne spejemeš." škatlico mu je nežno položila v roko. " Ne zapravi priložnosti Arron...ne zapravi ljubezni."

"Bella..." Arron jo je že hotel ustaviti, ko je začela govoriti o Elise. Toda namesto tega je počakal in poslušal in z vsako besedo je bil bolj začuden. "Všeč ti je? Privoščiš mi jo?" Bella je vednar vedno sovražila dekleta, za katerimi je gledal! Presenečeno je pogledal škatljico, ki mu jo je pomolila, potem pa ponovno pogledal svojo prijateljico. Škatljico mu je že položila v roke ampak Arron je zmajal z glavo. "Ne razumeš, Bella. Z Elise se poznava komaj nekaj dni in... ona... niso ji pri srcu čustveni izlivi in podobne stvari. Pravzaprav jih resnično ne mara. Če bi ji dal tole, mi bi še pobegnila."

" Pobegnila? Kdo pa pravi da ji to daj takoj? Ko boš prepričan, da je ona prava. Boš videl, ljubezen vse spremeni. Naenkrat ji bo postalo všeč vse kar ji boš dal. Z vsakim je tako. Glede tega da ti jo privoščim...seveda ti jo. Ima karakter, one ta pocenske plemiške punčke pa ne. Samo zabavala sem se z neumnostmi ki so jih spravile iz poslikanih ustec. Njihove duše so brez karakterja...samo hihitati se znajo in strinjajo se z vsem kar kdo reče." posmehnila se je in Ara prijateljsko lopnila po rami.

Nekoliko se je zagledal v škatljico. Še najraje bi dal Elise ogrlico že zdaj. Tako pa jo bi moral držati pri sebi in čakati, dokler ne bo pripravljena od njega sprejeti takšnega darila? Omahujoče je pogledal proti Belli, potem pa škatljico spravil v žep. "Če je ne bo hotela, jo moraš vzeti nazaj," je zagodrnjal in prijateljico igrivo odrinil. "Vesel sem, da ti nisi postala ena od tistih poslikanih lutk. Priznam, da sem se nekaj časa bal, da te bo uspela Clarice sčasoma spremeniti v eno od njih." Z mize je vzel jabolko in se ga lotil. Ni vedel, od kod Belli znanje o temle skrivnem prostorčku, a pritoževal se ni. Všeč mu je bilo, saj je bilo tiho in odmaknjeno.

" Jaz, da bi postala lutka moje umazane mamice?" Bella je zaničljivo dvignila obrvi. " Rajši grem v samostan, kot pa k njej. Saj ti to veš. Clarice Alegard je moja mati le krvno. Psihično pa nimam mame. In nikoli je nisem imela. Dvomim da bom žalostna ko bo odšla v grob, kvečjemu olajšana. Brez solz in težav. Z Robertom ni nič drugače. Vzkipljiv tiran, ki je svoji hčeri videl enkrat na mesec. Ki je raje zahajal v bordel, kot pa da bi preživel čas z nama. Letos nama je pisal le enkrat, pa še to da je ponosen na naju, ker sva pristale v Spolzgadu! Tipično zanj." grenko se je nasmehnila.

"Naučil sem se, da ne smem podcenjevati materinske obupanosti. Se še spomniš, kdaj sem pobegnil od doma?" je vprašal Arron. Ni bil prepričan, če je Bella pravzaprav poznala celotno zgodbo. Takrat je dvojčicama Seymour poslal le kratko pismo, v katerem je pisalo: Dovolj mi je. Nekaj časa se ne bomo videli. Ar Nekaj časa se je raztegnilo v mesece in potem v leta, Arron pa se je kakor samotar pogreznil vase, pa čeprav je bil ves čas obkrožen z ljudmi. "Se spomniš, da je takrat skrivnostno izginila Elizabeth Crown? Tista deklica iz bunkeljske družine, ki mi je bila nekaj časa všeč?" Zavzdihnil je. "Ni izginila tako skrivnostno, kot so pisali v Preroških novicah." In od takrat svojih staršev ni mogel niti pogledati več. Šli so predaleč.

" Saj sem slutila." je povedala Bella. " Saj sva želeli iti za tabo, pa bi nas oče sigurno našel. Zelo naju je skrbelo zate. Pobegnil si ko si imel 15 let...? Če se pravilno spomnim. Spomnim se Elisabeth ja. Dolgi, rjavi kodrasti lasje in tiste preplašene črne oči. Takrat jih je imela skoraj štirinajst. Edinka je bila." nalahno so ji pordela lica od jeze. " Kako sta mogla! In pri tem sta jima pomagala tudi moja! Še vedno se spominjam njenih krikov in prošenj, naj jo spustijo domov. Na koncu so jo ubili in se zraven celo smejali! Oče pa je njen umor lepo pometel pod preprogo in zdaj lepo živita naprej!" od jeze ji je začela trzati roka, v kateri je držala grozdje.

"Štirinajst, pravzaprav," je skomignil Arron. Potem je nekoliko otrpnil in pogled usmeril v načeto jabolko, ki ga je držal v roki. "Tam si bila? Spomniš se?" je vprašal tiho. Ni vedel, da sta imela tudi Bellina starša prste vmes. To se mu je pravzaprav zdelo čudno. Njena starša od njega vendar nista imela prav nobene koristi, razen če sta hotela, da se poroči z eno od njunih hčera. Ubili so Elizabeth... mislil je, da samo zaradi tega, ker ni bila čistokrvna čarovnica. Zdaj pa ni bil več prepričan. Ni točno vedel, kdaj je začel jabolko stiskati tako močno, da ga je v dlani zmečkal. Na srečo je imel roko pod mizo in Bella tega ni opazila. "So me tvoji starši še kdaj omenjali po tem, ko sem zbežal?" je vprašal počasi.

" Mhm...Tam sem bila, ja. Skrivnost vsega je v tem, da so bili zelo dobri prijatelji. Tvoj oče se iz tega sam ne bi izmazal, zato je prosil moja. In ustregla sta mu. V zameno sta želela poroko z mojo sestrično Claro. Zdaj razumeš?" je vprašala. " Tiste tri dni sva morale ves čas ždeti v sobi, oče jo je zaprl z zrakotesnim urokom. Nič nisva mogle. Oken pa se sploh ni dalo odpreti. Jaz sem poskusila pasti z okenske police na vrt, pa nisem mogla. Premočan zarek zame. In ja, omenjala sta te. " Kako lepo da smo se ga znebili Anna, nič nisi ti kriva, fant je izrodek, še dobro da je odšel preden bi Anabelli in Laurentice popolnoma zmešal možgane!" je patetično ponavljala mamino tolažbo. " Takrat sem bila besna. Prešolala sta naju na Dumstrang, dokler nisi končal šolanja. Malo se je zavleklo, ampak zdaj sva tu. Še dobro da si prišel nazaj." nasmehnila se je.

"Saj vem, da so bili dobri prijatelji," je zavil z očmi Arron. Iz žepa je vzel palico in zmečkano jabolko radirnil. "Nisem pa vedel, da sta novačila moža za Claro. Mislil sem, da bosta za to poskrbela njena starša. Poleg tega je pet let starejša od mene." Prisilil se je, da se je za silo umiril in se Belli nasmehnil. "Jaz sem vesel, da sem se znebil njih. In vesel sem, da sta se lahko vrnili na Bradavičarko. Pogrešal sem vaju. Predvsem tebe, Bella." Presedel se je nekoliko bližje k njej in jo objel prek ramen.

" Enako Ar." je veselo dejala. " Moj najboljši prijatelj si in boš bil tudi naprej." pomežiknila mu je s svojimi lepimi, rjavimi očmi. " Vedno sem vedela da znaš skrbeti zase in da v resnici nisi tako sramežljiv." je dejala in se všečno nasmehnila. " Le Anna in Charles sta te tako dolgo tlačila v kali. Bil si jima samo privesek, ne pa sin. Neka figurica s katero sta se lahko hvalila. Nekaj ti bom pokazala." prijela je grozd in si ga nekaj časa ogledovala, potem pa ga je močno stisnila, da se je razpočil in so črni ostanki lupine zleteli na vse strani. Po njeni roki se je pocedil temen sok. " To pomaga. Poskusi." ponudila mu je krožnik.

Arron je radovedno opazoval, kaj je počela. Ko je grozd v njenih rokah počil, se je zasmejal, potem pa nekoliko omahujoče pogledal krožnik, ki mu ga je ponudila. "Heh. Videti je... hecno." Prijel je v roke enega od grozdov in se zazrl v njene tople rjave oči. "Včasih sva ves čas počela hecne reči. Sploh ti in jaz," nekoliko je stisnil grozd, a ta se je čvrsto in trmasto držal v lupini. "Laur naju je pa svarila, da naj nikar ne počneva neumnosti, ker se vedno končajo slabo." Grozd je tokrat stisnil z vso silo in prepojeni sadež je silovito počil in sok, ki je špricnil iz njega, je poškropil Bello po licu. Arron je presenečeno skočil iz stola in se hitel opravičevati. "Presneto... oprosti, moral bi vedeti, da bo šlo kaj narobe!" Z rokavom svoje elegantne črne srajce ji je z obraza obrisal grozdni sok.

" Oh Ar, pozabljaš da imam palico." Bella je zamahnila z njo po Arronovi srajci " Deinfectio!" temna lisa je izginila. " K Elise moraš iti vendar urejen, ali ne? Saj nisi prvošolec." nasmehnila se je. " Glej da me boš vzel za pričo, če bo poroka." mu je požugala. " Upam da bomo lahko imeli kaj civiliziranega, brez razvajenih plemiških dečkov, nadišavljenih prtičkov in podobne kracarije. Pa stara teta Helen tudi odpade!" se je sproščeno zarežala. " Drugače bo spet težila: Anabella, popravi si obleko! Arron, skoraj si stopil v blato, Laurentice ne obnašaj se tako prostaško! Gremo, gremo!" je vrešče posnemala spomine.

Arron je nekoliko odmaknil roko, ko je z njegovega rokava s čarovnijo izbrisala madež. Potem je sedel nazaj in jo nejeverno pogledal. "Bella, presneto, povedal sem ti, da poznam Elise komaj nekaj dni! Tudi če bo z mano zdržala toliko časa, da bova razmišljala o poroki, še ni rečeno, da se bova sploh poročila. Morda bom nalašč ostal neporočen, zato, da bom spravljal ob živce svojo mati," je dodal veselo. Prijel je še en grozd in ga vrgel v Bello. "Anabella, nehaj plezati po Arronu! Tega mlade dame ne počnejo!" se je zasmejal, ko se je spomnil na poroko Belline sestrične Georgine. Takrat je Bella Georgini ukradla šopek in splezala v naročje mlademu Arronu, ki se je takrat ravno na moč trudil, da s čarovnijo ne bi uničil poročne torte. Seveda njegov trud ni obrodil sadov. Torto je razneslo in sladkorni preliv je prekril oba otroka, ki sta kar umirala od smeha.

" Arron, ne spakuj se! To tvojemu sloju ni primerno! Laurentice, bi prosim že nehala obmetavati goste z jagodnimi torticam?i! Arron, vzravnano sedi! Anabella nehaj se tako trapasto režati!" vzela je orjaško pomarančo in jo zalučala v prijatelja. " Arron, popravi si kravato! Laurentice nehaj bombardirati figurice neveste, uničila boš preliv! Anabella ne davi se! Arron daj poljubček teti Annie! Laurentice ne kujaj se!" vanj je zmetala celo vojsko grozdja. " Arron, Anabella takoj nehajta spotikati ženina! Anabella, kaj si naredila z Luisino frizuro!?" zarežala se je. " Arron! Si stricu Willyju spet nasul tiste grozne umetne ščurke v klobuk!? Laurentice, le kaj si naredila z obleko! Pa ne da si jo rezala s škarjami!? Anabella, ne ščipaj male Kimore! Ne trgaj rož Anabella!" posnemala je teto in si po glavi razmazala lubenico, Arronu pa je krstila obraz z kokosovim mlekom, ki mu ga je direktno iz oreha pljusknila naravnost v obraz.

Kar naenkrat so ju spomini popeljali nazaj v tista otroška leta, ko je bilo vse nepomembno. Razen zabave. Zabava je bila pomembna. In kaj je bilo bolj zabavnega kot kljubovati staršem in uničevati drage neudobne obleke, v katerih sta se morala obnašati nadvse odraslo?

V Bello je zabrisal nekaj temno rdečih grozdnih jagod, potem pa mu je v obraz vrgla vsebino kokosovega oreha in Arron je stisnil ustnice prek katerih se je zlilo nekaj mlečnih kapljic. "Ti mala nagajivka!" je zarjul, poln igrive jeze. Planil je k njej in jo zgrabil čez pas. "Te bom že dobil, Annabella Seymour!"

" Aja? Kar misli si!" zahehetala se je " Saj me ne moreš!" izstrelila je vanj marelice in se pri tem grdo spotaknila. Njen obraz je pristal v objemu velikanske smetanove torte. Izpihnila je koščke iz nosu, ter se pripravila da bo ostanke zabrisala v Arrona. Poleteli so proti njemu in ga zadeli v trebuh, da je imel obleko čisto belo. " Ali si se odločil da boš postal nevesta?" ga je šaljivo vprašala in zmetala vanj še nekaj fig. " Fige je Anna vedno sovražila, ne vem zakaj." še bolj užitkarsko je zmetala vanj še več sadežev.

"Bom nevesta, če boš ti moj ženin," se je zasmejal Arron. Stopil je Belli za hrbet in se pretvarjal, da ji masira ramena, hkrati pa je s palico priklical k sebi zajetno količino borovnic. Spustil jih je Belli za vrat, potem pa se je hitro umaknil, da ne bi popackale še njega.
"Moram reči, da ti vijolična barva kar pristoji, mala," je rekel in se hudomušno nasmehnil.