Učilnica OPMS (Obramba pred Mračnimi silami)

(mi gremo zej lahku tuki pouku?)

Takoj po sprejemu se je Relyx odpravil do svoje prve čilnice. Z veseljem je ugotovil, da ima tudi tukaj svoj kabinet. Ta soba je bila popolnoma drugačna od tiste za Bunkeljnologijo. Pred katedri je bil oblazinjen del za boje in demonstracije. Za njim so sedeli učenci. Nasmehnil se je. Točno po njegovem okusu. Stari, kamniti zidovi. S svojo palico je udaril v tla in dahnil: "Saratux, Cotux!" Na njem se je prikazal njegov črn suknjič. Čeprav je zunaj sijalo močno sonce in se je učilnica nahajala razmeroma visoko je skozi njo vel hlad. Še enkrat se je nasmehnil. Moral si je priznati, da se že dolgo ni tako pogosto nasmejal. Sedel je za kateder in počakal učence.

Obramba pred mračnimi silami je bila eden izmed tistih predmetov, ki si jih je Damien najbolj želel obiskovati. Pa ne zato, ker bi užival v dvobojih in preizkušnjah poguma, temveč ker je vedel, da mu bo ta predmet v življenju gotovo še večkrat prišel še kako prav. V učilnico ja zato vstopil med prvimi in vljudno pozdravil profesorja, nato pa je sedel za eno izmed bolj sprednjih klopi. Iz torbe je potegnil stvari, ki jih je potreboval za pouk, potem pa je roke prkrižal na prsih in se na vso moč potrudil, da mu od mraza ne bi začeli šklepetati zobje. V učilnici je bilo neverjetno hladno! "Kaj pa, če bi imeli pouk zunaj?" je previdno predlagal. "Tako lepo sočno je, tukaj pa je mraz, kot bi bili sredi zime..."

"Lep pozdrav, Gospodič Delacroix," je rekel. Trenutno se mu Damien še ni zameril in upal je, da se mu ne bo. "O tem se bomo že pogovorili, vendar bova počakala, da se nama še kdo pridruži. Sicer pa, za poslastico ko čakava, manjši trik, ki sicer tudi zamoti nasprotnika..." Dvignil je palico in jo usmeril proti Damienovi nogi. "Suahily Wiahily Firily". Kar naenkrat so se njegovi kodravi lasje dvignili v zrak in začeli goreti. Nasmehnil se je in čakal na njegovo panično reakcijo, ko je še vedno čakal na koga, ki bi ustopil skozi vrata.

Damien se je na pol zgroženo, na pol pričakujoče zastrmel v svojo nogo, da bi videl, kaj se bo zgodilo z njo, a učinek je bil povsem drugačen, kot je pričakoval: namesto, da bi se čudno začela obnašati njegova noga, je v laseh nenadoma začutil nenavadno prasketanje, kot da bi mu... Presenečeno je planil na noge in si začel lase divje otepati z rokami, da bi zadušil plamene, a ni mu pomagalo kaj dosti in panično se je ozrl k profesorju.

Obramba pred mračnimi silami - vsekakor eden izmed predmetov, ki so se Scar zdeli izjemno zanimivi. Pravzaprav je že od nekdaj rada obiskovala ta predmet, ker se je tam ponavadi kaj dogajalo in sama ga je po tihem smatrala za najbolj uporaben predmet, čeprav so bile učne metode profesorjev ponavadi nekoliko nenavadne - a ravno to ji je bilo všeč.
Sama pri sebi je mrmrala besedilo neke pesmi, medtem ko je počasi vstopila v razred in naletela na precej nenavaden prizor. Sošolec - če je spomin ni varal, mu je bilo ime Damien - je stal na sredi učilnice, njegovi lasje pa so goreli. Tam je bil tudi profesor Relyx - bog, general in vseved v eni osebi - in ga opazoval z nenavadno privoščljivim pogledom. Namrščila se je, saj so kodri njenega sošolca zares goreli. Njen pozdrav je obvisel v zraku. "Aguamenti," je zamrmrala, medtem ko je našla svojo palico nekje v žepu, iz nje pa se je prikazal curek vode. Svoj pogled je namrščeno uprla proti profesorju. "Dobro jutro, profesor Relyx," je pozdravila, medtem ko se je ponovno namrščila. "Smem vprašati, zakaj mu gorijo lasje?"

"Lep dan, Lep dan gospodična James. Prav to sem pričakoval. Hitra in dobra reakcija," Stopil je korak nazaj, da je govoril z obema. "To je bil poseben urok, ki zamoti nasprotnika. Tovrsten urok uporabljamo na tekmovanjih, da se nasprotnik ne poškoduje. Urok Suahily Wiahily Firily ali krajše Sawfy - da oba izraza delujeta - simulira pravi ogenj fyndfinderjeve kletve ali Incendia, vendar simulira le vročino in prasketanje, sicer to ni pravi ogenj, ostale lastnosti pa ima kot le - ta. Posebnost tega uroka je, da lahko z mislimi preusmerimo, kje in kako bo zagorelo. Torej, počakali bomo vsaj enega, nato pa bomo odšli ven, kjer se bomo učili, kaj se lahko zgodi v naravi, verjemita, zanimiveje je, kot se sliši." jima je povedal in ju oba premeril.

Rahlo se je namrščila ob profesorjevih besedah. "Torej to ni bil pravi ogenj? Ojej," se je sama pri sebi namuznila in uprla svoj pogled v sošolčeve oči. "Oprosti, ker si zdaj zaradi mene moker. Mislila sem, da gre za pravi ogenj," je pojasnila in se obenem opravičila, potem pa ugotovila, da se sploh še ne poznata - vsaj ne uradno. "Sicer pa, jaz sem Scarlett," se je na hitro predstavila in mu podala roko, potem pa je njen pogled pristal na profesorju. Kljub vsemu je bil urok precej uporaben in vedela je, da bi bilo zelo uporabno, če bi si ga tudi zapomnila - v kar pa niti ni dvomila, saj so ji takšne stvari vedno nekako ostale v glavi.
Ob omembi narave se je zadovoljno nasmehnila, saj je bilo v učilnici res hladno. Starodavne stene so oddajale nek prav poseben hlad, ki ji je kljub toplemu puloverju, ki ga ji imela na sebi, prišel do živega, zato se je s skoraj hvaležnim izrazom v očeh ozrla proti profesorju. Morda kljub vsemu ni bil takšna pošast, kot je izgledal. Ob tej misli se je namuznila sama pri sebi, potem pa se je naslonila na bližnjo klop.

Damien je bil povsem premočen, a nadvse srečen, da ga je Scarlett odršila ognjenih zubljev. "Hvala..." je zamrmral še vedno nekoliko brez sape in se ji prijazno nasmehnil, potem pa si je enega izmed svojih svetlih las potegnil pred oči in si ga pozorno ogledal. Še vedno je bil tak kot prej in ko je slišal profesorjevo razlago, mu je bilo tudi jasno, zakaj.
"Tale urok mi je prav všeč," je veselo ugotovil in si čarobne besed zanj zapisal v zvezek. "Ravno zato, ker nasprotnika ne poškoduje, temveč ga samo zmede. Pa še z mislimi lahko nadzoruješ, kam ga boš zadel, kar je lahko čisto neodvisno od tega, kam meriš s palico. Ravno to me je namreč dokončno zmedlo," se je nasmehnil ob spominu, kako panično je odreagiral.
"Saj se res nisva še uradno spoznala!" se je zavedel in Scarlett stisnil roko. "Damien," se ji je nasmehnil. "Ne skrbi zaradi vode, bil sem je bolj vesel, kot si lahko predstavljaš! Če ne bi čisto izgubil glave, bi jo pričaral že sam," je rekel in se v zadregi ugriznil v ustnico. V takšnih situacijah mu je le redko uspelo ohraniti trezno glavo.

Annabella Seymour se je odločila, da se bo prikazala na uri Obrambe pred mračnimi silami. Žrtvovala je eno krvavo potrebno uro spanca, prasko na roki(pridelala jo je pri zajtrku, namesto rogljička je z nožem začela rezati lastno kožo), poležavanje in stiskanje z blazino. Zanjo je bila to žrtev sveta in mislila je, da ji bodo morali danes vsi profesorji ploskati. A na koncu je ploskala sama sebi. Ko je prehodila vse nebodigatreba stopnice, je končno prišla do cilja: vljudno je potrkala in vstopila. " Dober dan, Annabella Seymour, Spolzgad." pokimala je profesorju v pozdrav, ter se spravila v prvo prosto klop, ki je bila na voljo. Privlekla je vse potrebne potrebščine, položila palico na mizo in čakala, da ji profesor kaj naroči. Zaenkrat ni imela o njem še nobenega začetnega mnenja: razen tega da ima zanimive oči. To je držalo kot pribito.

V sobo je spet prišelj novi valj hladu. Ampak tokrat ga ni prinesel zrak, temveč nova učenka. Spet je začutil tisti hlad, ki mu je bil na dosegu rok v njegovih mladostnih letih in za par sekund je poletel nazaj v leta, ko je on obiskoval bradavičarko. Bil je v petem letniku, lahko pa bi bil že končal z bradavičarko. Le zaradi svoje družine, ki ga je poslala stran. Spolzgadovci so ga vabili k sebi, a on ji h je zavračal. Vse. Tudi Marka Nelsteena, Mogočnega učenca sedmega letnika Spolzgada. Ob njem ga je preveval hlad, katerega ni začutil že dolgo. Spolzgadovci. Ni si mogel priznati, a po eni strani mu je ta nečloveški kačji hlad pasal. Zdrznil se je in odzdravil. Danes je bil napol dobre volje in spet vprašal po njenem letniku, kot je vsakega novega učenca. "Prosim, pridruži se nam." Jo je povabil, ko se je v mislih spraševal, ali bi počakal še na koga ali bi se kar zdaj morda odpravili ven.... Ali bi se sploh odpravili ven? Vse to mu je pritiskalo na misli. Tako nepomembno, a tako težko...

(Wait 4 me, wait 4 me! )

Art je z nekaj dolgimi koraki premeril razdaljo, ki ga je se locevala od lesenih vrat in jih mirno odrinil. Obstal je med podboji in z ocmi hitro osinil situacijo v ucilnici. Ucitelj ob katedru; dobro, Damien, nekoliko zmeden in malce premocen, a vseeno;odlicno, Scarlett, ob Damienu, nasmejana in vesela; izvrstno, Bella, hladna in ledena, v svoji klopi;ne tako zelo dobro. Ob pogledu na Spolzgadovko je zareci nasmeh na njegovem obrazu nekoliko zbledel, a je oci hitro odvrnil vstopil se sam. "Artrois Berucci, Spolzgad."je umirjeno dejal in pokimal ucitelju, nato pa pristopil k Gryfondomovki in Damienu. "V kaj sta se pa vidva zapletla?"ju je malce zbodel z nasmehom na obrazu.

Vstopil je še en spolzgadovec. Spet hlad... Relyx se je zdrznil, da ga ne bi spet vrglo vase in v njegovo glavo. Premeril ga je od nog do glave. Berucci, tako... znano se mi zdi..., je razmišljal med tem, ko si je njegovo ime zapisal v redovalnico. "Berucci... Letnik prosim?" je mirno rekel, med tem pa pomignil Damienu. Ko je Drznvraančan prišel do njega, mu potiho zadal navodila: "Mislim, da se bomo danes učili še nekaj takšnih urokov. Prosim če ponoviš urok Sawfy, tokrat na meni." Navodila mu je pozorno povedal, nato pa dvignil roko v znak, da naj vsi prisotni nemudoma prenehajo s čvekanjem, bleblanjem, klepetanjem in krohotanjem. Učitelj je BIL v sobi.

Njegove obrvi so se dvignile za nekaj centimetrov ob uciteljevem nenavadnem pogledu, ki ga je bil delezen, nato pa se je pocil v najblizjo klop in se udobno namestil. "Peti letnik."je bil kratek, saj mu kaj vec ni bilo treba povedati. Njegove rdece oci so sledile Damienu, ki ga je profesor poklical k katedru, nato pa je Art pozorno prisluhnil navodilom, ki mu jih je tiho podal. Ko je Relyx - nenavadno ime, pravzaprav - dvignil dlan, je v ucilnici zamrl vsak pogovor in smeh, vse oci pa so se uprle vanj, ces, kaj hoces? Vampir je nagnil glavo vstran, da bi videl ta Swafy, urok, za katerega ni se nikdar slisal. Pa se ja ne bodo ucili osebnih domislic nenavadnega profesorja za Obrambo pred mracnimi silami? Njegove obrvi se se dvignile se malce visje, nato pa se je le odlocil, da je vredno pocakati in videti ucinek tega uroka, preden si namere grmado predsodkov. Tej so pa sploh slaba stvar, kot je ugotovil in se ozrl k Scarlett, ki je sedela le nekaj metrov stran od njega. Namenil ji je majhen nasmeh, nato pa je svojo pozornost zopet usmeril k Damienu, ki je stal pred razredom.

Pogled na nenavadno veselega Artroisa je Bello rahlo zmedel. Vajena je bila tistih njegovih samovšečnih in sarkastičnih nasmeškov: pravzaprav so ji bili nadvse všeč. A izraza na obrazu kljub temu ni kaj dosti spremenila, le kotički ustnic so se ji malce privihali navzgor. Oči so še vedno ostale hladne, le nekoliko drugačne. Skrivnostne. Kot bi hotela nekaj prikriti. Privoščila si je en sam žgoč, nenavaden pogled v njegove rdeče oči, katere so jo mešale že odkar je prišla. Naskrivaj. " Jaz sem prav tako peti letnik." je povedala in se usedla nazaj v klop. Izvlekla je palico iz žepa in zamrmrala " Sortille." pisalo je bilo pripravljeno, da bi ob morebitnem učiteljevem nareku pisalo samo od sebe. Njej se ni dalo in se je raje zaposlila z opazovanjem učilnice. Kletke, okostnjaki in te stvari so "srhljivo" viseli na stropu. Tabla je bila zaenkrat prazna. Učitelj zaposlen. Art je klepetal z sošolcema, se tu in tam malo nasmihal Scarlett in...Čakaj malo! Nasmihal! Zamežikala je z očmi in nekaj v njej se je premaknilo. Ljubosumje. A tega zaenkrat še ni pokazala, saj bo že potem videl! Raje se je sklonila nad knjigo in se delala da bere

Damien je veselo pomahal Artorisu. "Oh, dolga zgodba," je zamahnil z roko, ko ga je vprašal, kaj sta imela s Scarlett, potem pa se je nasmehnil. "Ne, saj ni tako zelo dolga. Vžgali so se mi lasje, ampak na mojo veliko srečo je ravno v tistem trenutko v razred vstopila Scarlett, ki me je rešila z osvežilnim pljuskom vode." Vendar Artroisu ni imel časa razložiti, da pravzaprav ni šlo za pravi ogenj, saj ga je ravno tedaj pred kateder poklical profesor. Razred je na učiteljev znak nenadoma utihnil in se zastrmel vanju, zaradi česar je Damien postal nekoliko živčen, vendar se je vseeno poskusil skoncentrirati na nenavadni urok. "Suahily Wiahily Firily", je zdrdral in palico usmeril v profesorjevo desno roko, ki jo je dvigoval v zrak, z mislimi pa se je osredotočil na njegovo levico in upal, da mu bo vsaj za silo uspelo.

Rai se je končno odločila oditi na obrambo pred mračnimi silami. "Seveda sem verjetno spet zamudila. Kot ponavadi." Si je jezno mrmrala med potjo. Čeprav je bila v 3. nadstropju ji je pred noge šinila podgana. Izvlekla je palico ter trznila. Podgana je izbuljila oči in omamljena omahnila na tla. Odlična past za kakšno cvileče-hihitajočo Gryfondomovko... Misel ji je nekoliko polepšala dan. Prišla je že do vrat nato pa se je začela obotavljati. Umaknila se je, da je ne bi kdo opazil ter vdihnila in izdihnila. Danes je dan, ko se mi nič ne da. Bom tvegala mojo zaenkrat dobro voljo z vstopom v učilnico? Hmm, pravzaprav ja. Obramba pred mračnimi silami je ponavadi zanimiva. Nadela si je ravnodušno hladen nasmešek ter vstopila. Razred je bil tih, nekdo je pravkar izvajal nek urok. Najprej si ni upala nič reči, ko pa je učenec končal se je previdno predstavila:"Dober dan profesor..." Kako že??? Nič se ne spomnim... Z roko si je šla skozi lase ter profesorju namenila opravičujoč nasmešek. "...Relyx. Rain Sapphire Immortally, Spolzgad, 5. letnik." Za svojo zadrego se niti ni menila kajti naučila se je zadržati svoja čustva tudi v kriznih primerih. Odšla je naravnost v klop v zadnji vrsti. Črno torbo je skoraj vrgla na tla ter se poknila na stol. Ven je vzela knjige ter pergament in pero.

Usedla se je na najbližji stol in pri tem ohranila sproščen nasmešek na svojem obrazu. Očitno je bil to eden izmed tistih dni, ko je bila neustavljivo dobre volje, čeprav je bila bolj kot ne vedno dobre volje, le da tega običajno ni kazala. Svoj pogled je usmerila proti oknu, že v naslednjem trenutku pa je pristal na profesorju, ki je pritegnil pozornost vseh skupaj in Scar se je zazrla proti njemu. Rahlo je nagnila svojo glavo in z zanimanjem opazovala Damiena, čeprav nekako ni dvomila o njegovem uspehu. Čeprav je bil še vedno precej moker in se je morala ob tem namuzniti, je bil videti precej zbran, česar ne bi mogla trditi za preostanek razreda. A za to ji je bilo, po pravici povedano, precej vseeno. Nenadoma je Artrois ujel njen pogled in vrnila mu je nasmešek, medtem pa je na svojem hrbtu dobesedno začutila leden pogled. Ampak tega se je že navadila in pogled je lahkotno odtrgala iz rdečih oči svojega sošolca in ga z zanimanjem usmerila proti profesorju in se zalotila, da na skrivaj upa, da bo močno zagorel.

Gledal je, kako je Damien usmeril svojo palico v desnico, ki jo je držal v zraku in izrekel čarobne besede. Njegova palica se je zasvetila in zdaj je lahko samo čakal. Kar naenkrat je zagorel njegov rokav na telovniku. Plamen, ki je nastal, ga dolgo ni niti malček opekel, zato je dvignil roko, da ga je pokazal učencem. Premeril je razred, nato pa pokazal Damienu, naj sede. Le koga bi... "Berucci!" je napol zaklical in ko je pridobil učenčevo pozornost mu je postavil vprašanje - "To ni pravi ogenj, vendar simulira vse njegove lastnosti. Kaj misliš, kakšna bi bila njegova prednost in kako bi ga lahko pogasili, pri tem pa ne uporabili vode - uroka Argumenti, če sem natančnejši." Med razlago je z roko mahal sem in tja, saj mu vročina še ni prišla do živega. Tedaj je začutil malce pekoč občutek, zato je s palico zarisal neke vrste zasilno prisilno polje in si v brado dahnil čarobne besede. Okoli ognja se je oblikovalo prisilno polje modre energije in nato je to kroglico poslal proti učencu, češ, da če ima idejo, naj kar pogasi ogenj. Sedel je in čakal.

((Upam, da nisem čisto prepozna. Če sem pa ni problema, bomo že zbrisali post, da ne bo ura motena ))

Obramba pred mračnimi silami je bila en izmed redkih predmetov do katerih se Elise ni znala opredeliti ali so ji všeč ali ne. Pravzaprav je bilo vse odvisno od učnega načrta in profesorja samega. Logično, pred mračnimi silami so se morali znati ubraniti. Veliko bolj pomembno vprašanje pa je bilo kaj vse je profesor prišteval med mračne sile. Predvsem od tega je bilo odvisno ali bo vestno in zagnano izvajala zadane naloge ali pa se bo polovico ure prepirala z njim in ob večerih visela na priporih.
Na žalost pa ji je bilo usojeno, da bo na uro zamudila. Madam Pomfrey namreč ni bila srečna, da je po svoji mali nezgodici z Damienom pobegnila iz ambulante, zato je morala - za svoje pojme čisto preveč pogosto - obiskovati ambulanto. Vsaj to je bilo dobro, da je bil to njen zadnji obisk, saj je bila ogromna rana na boku popolnoma zaceljena. V spomin pa ji je ostala tanka svetla brazgotina v obliki polmeseca.
Tako je naneslo, da je na prvo uro zamudila, zato je vljudno pozdravila ter stopila do profesorja, potem pa napol presenečeno odstopila. Njegov rokav je gorel, le trenutek za tem pa je ogenj zaprt v svetlo modri kroglici že plaval po razredu. Presenečeno se mu je izmaknila, saj ni imela niti najmanjšega namena zopet klepetati z Madam Pomfrey. "Se opravičujem za zamudo, gospod profesor, ampak zadržala sem se v šolski ambulanti," se je opravičila in mu podala listek z lično pisavo šolske zdravnice, ki je potrjeval njene besede. Dovolila si je kratek ogled razreda in ugotovila, da je nekam kaotičen. No ja, izgledalo je zanimivo, torej je imela ta ura celo potencial.

Relyx se je zdrznil ob prihodu nove učenke v sobo. Še en lopud vrat. Še en valj svežega zraka. A ž enova žrtev. Že v prvem trenutku jo je premeril od nog do glave in ko mu je v roke potisnila načečkan listek se je pri sebi nasmehnil. "Lepo. Tako se pride k uri." je rekel in jo povprašal po imenu in letniku, s kotičkom pa še vedno gledal Beruccijevega, kateremu je poslal žogico z ognjem.

Ewan je pritekel v učilnico ves zasopel in se opravičil profesorju:"Oprostite, ker zamujam; zaspal sem." Upal je, da učitelj ne bo preveč jezen in se počasi odmaknil do klopi. Usedel se je in na plano povlekel svojo palico ter pomislil Upam, da bo danes kaj praktičnega čaranja.

Ker je Nathaniel bil na Bradavičarki nov, ni ravno poznal kje se nahaja kakšna učilnica, zato je veliko časa porabil da je našel učilnico obrambe pred mračnimi silami. Tiho je zasopel pred vrati, saj je tekel skoraj celo pot, in naposled le poprijel za kljuko in jih odprl. Vstopil je in s pogledom na hitro ošinil vse zbrane. "Se opravičujem da zamujam," je rekel profesorju, nato pa se odpravil proti eni izmed miz in se usedel. Na mizo je zložil pergament, črnilo in pero, ter se neopazno začel ozirati po učilnici.

Ewan se je obrnil k prišleku in ga vprašal:"Kako ti je ime? Še nikoli te nisem videl" Upal je,da bosta postala prijatelja saj mu je fant izgledal simpatičen.