Učilnica urokov

Z rahlim nasmeškom je vstopila v zamračeno učilnico urokov in se razgledala po prostoru, ki ji bo od zdaj naprej služil kot nov dom.
"Čudovito, vse se odvija po načrtu" je pomislila, za seboj zaprla lesena vrata in se preko prostora posprehodila do katedra, na katerem so jo že čakale knjige njenega predhodnika. Izpod plašča je potegnila svojo temno palico in z njo narahlo zamahnila proti težkim zavesam, ki so se pri priči odrgnile in pustile večernemu soncu prodor v prostor, ter ga takoj obarvale v prijazne barve.
"Prepovedani gozd, le kakšne mrakobe se skrivajo tamkaj, da me je ravnatelj tako svaril pred njim. Čim prej ga bom torej morala obiskati in se prepričati o njegovih grozotah" si je zamrmrala, ko je skozi velika okna pogledala proti oddaljenim obrisom mračnega gozda, ki je tonil v barvah večernega sonca.
Nekaj časa je še nepremično stala, naposled pa je spet pograbila svojo potovalko in odkorakala do vrat kabineta, ki je stal na drugi strani učilnice.
V kabinetu je odložila svoje popotne stvari in sedla na udobno zofo, z zamahom palice prižgala ogenj v ognjišču, ki je prijazno zagorel in si v kozarec nalila nekaj rdečega vina, ki ga je tako rada pila.
"Le kaj več bi še potrebovala" je z užitkom dejala in se prepustila užitkom ob počasnem srkanju vina in oblizovanju toplih plamenov, ki so jo greli. Vrata kabineta je za seboj zaklenila, tako da nihče ne bi mogel vdirati vanj ob neprimernem času in jo motiti, saj bi ga bila pripravljena celo prekleti, kar pa bi ji porušilo vse načrte, ki si jih je postavila za prihodnost.

Nathaniel je stekel po velikem stopnišču in se napotil proti drugemu nadstropju. Ustavil se je pred lesenimi vrati ki so vodila v učilnico urokov in nekaj krat globoko vdihnil zrak. Tiho je odprl vrata in stopil v učilnico, v kateri še ni bilo nobenega. Z torbo preko ramen se je napotil k eni izmed miz, ki so stala v črki U, in se počasi usedel. Na mizo je zložil pergament, pero in črnilnik, ter svojo palico. S pogledom se je obrnil proti oknom, ki so kazala temačne oblike Prepovedanega gozda.

Slišala je, da so se vrata učilnice s treskom zaprla in nato še škripanje lesenih miz, ko je nekdo očitno sedal zanje.
"Presneto, zdaj pa še to! Eni si res ne pogledajo urnikov" je tiho dejala Barbara z glasom, ki je bil vse prej kot prijazen. Vstala je, si popravila svoje temnorjave lase, da so ji spet gladko padali po hrbtu in odkorakala skozi vrata v prvi prostor kabineta, kjer je poprijela za palico in odklenila vrata kabineta.
Pred seboj v učilnici je prav res zagledala učenca, ki je sedel za dolgo mizo z vsemi pripomočki pred seboj.
Nadela si je prijazen nasmešek in se počasi podala preko lesenih tal v smeri učenčevega sedeža, ne da bi jo ta opazil, kajti še vedno je na mizo zlagal pripomočke, Barbarini gibi pa so bili zelo tihi.
"Dober večer gospodič!" je naposled dejala v njegovi neposredni bližini in se nekoliko sklonila proti njemu. "S čim pa sem si zaslužila tvoj obisk v tako nenavadni uri? Mar misliš, da imamo zdaj uro urokov?" je vedro dejala in se zazrla prek njegovih pripomočkov, ki so počivali na klopi.
"Mladenič, mladenič, res si zelo rastresen. Če bi vsaj pokukal v svoj urnik bi videl, da urokov ni nikoli ob taki uri, saj vselej potekajo dopoldan, a morda ti tvoj um tega ne dopušča?" Govorila je precej manj prijazno in njene oči so za trenutek poblisknile, a kaj kmalu je umolknila in se nepremično zazrla v fanta s svojimi temnimi očmi. "A nič hudega, vsak obisk cenim in veseli me, da si me počastil z njim. Kako ti je sploh ime in iz katerega doma prihajaš?"
Barbara je medtem z zamahom palice pričarala majhen pladenj, ki je priletel iz njenega kabineta, na njem pa sta bili dve skodelici kave in krožnik piškotov. "Kavo morda?" je sladko vprašala in si v svojo skodelico nalila temno dišečo tekočino.

Lenobno se je naslanjal na hladno kamnito steno za seboj in premleval, ali naj vstopi v učilnico ali ne. Govorice o novi profesorici so ga dosegle še hitreje kot večino učencev, pa čeprav so že tako ali tako po Bradavičarki potovale s svetlobno hitrostjo. Sam pri sebi si je tiho požvižgaval neko dokaj zanimivo melodijo, še vedno razmišljujoč, ali naj vstopi ali ne. Tisto kar je slišal, je bilo dokaj zanimivo. Da se je izučila na Durmstrangu, zatorej ga je še bolj presenečalo, da je prišla učit na Bradavičarko. A navsezadnje je bila to vendarle stvar, do katere se bo morda uspel prikopati v času šolanja, trenutno pa mu je bilo dokaj vseeno. Z lahnim skomigom ramen je prenehal žvižgati in se odrinil od stene, na kateri je slonel preteklih nekaj minut. Zavil je pohodniku in ravno še ujel obris nekega drugega učenca, ki je izginil skozi vrata v učilnico. Že ko je hodil navzdol po hodniku, je prisluhnil, da bi videl, kako se bo učiteljica odzvala na prihod Gryfondomovca ob tako pozni uri. Pred vrati je umirjeno postal in smeje poslušal hladni, sladkobni sarkazem, ki ga je profesorica namenila svetlolascu. Na obraz si je nadel najbolj vzgojen in vljuden izraz, kar ga je premogel nato je kratko, jedrnato potrkal po masivnih vratih in pritisnil na kljuko. Kotički njegovih ustnic so bili le nekoliko ukrivljeni navzgor, ko je vstopil v kvadratno sobo. Preletel je postavitev miz, katedra in polic, nato pa pokimal profesorici, ter sedel v klop poleg svetlolasca. Poznal ga je le na pogled, a v glavnem z Gryfondomovci ni imel kaj dosti ali pa sploh nič. No, razen klatenja z metel pri Quidditchu in seveda njihovih porazov na dvobojevalskem krožku. »Dober večer, gospa Swainth.«je vljudno pozdravil, nato pa še dodal »Artrois Berucci, Spolzgad.«

Nathaniel je opazil, da je iz kabineta prišla ženska srednjih let in po njegovih sklepanjih, je bila to profesorica urokov. Ko je opazil da je v učilnici sam, se je spomnil da tako pozno pa res nimajo ur. Pač sem nov in še ne poznam tako dobro stvari na Bradavičarki, si je mislil in se nasmehnil sam pri sebi. "Se opravičujem," je rekel profesorici urokov in ji poklonil nasmešek. "Moje ime je Nathaniel, Nathaniel Fox in prihajam iz Gryfondoma," ji je še rekel in segel po skodelici kave in piškotu ki je priletel iz kabineta. Ravno ko je pojedel piškot in srknil požirek tople kave, se jima je v učilnici pridružil še nekdo. Usedel se je zraven njega in po njegovi predstavi, je prihajal iz Spolzgada.

Njene oči so jezno poblisknile ob ponovnem trkanju in glavo je počasi zasukala proti vratom. "Pa to ni res, komaj prvi večer sem tukaj in že imam na vratih celo šolo. Čeravno se lahko to izkaže za koristno, bom vsaj kaj več izvedela..."
Preko zamišljenega obraza ji je šinil nasmešek in z njim je pogledala novega prišleka, ki se je znašel v prostoru.
Na pogled je bil postavnejši od fanta, ki je že sedel, pa tudi bolj energično in samozavestno je deloval. "Glej no glej, taki so pa že bolj zaželeni" se je nasmehnila pri sebi in odzravila Spolzgadovcu.
"Dober večer Artrois. Kar vstopi in si postreži s sladkim pecivom, ki ti bo nedvomno prijalo, saj je delo mojih rok" je dejala Barbara in spremljala fanta, ko je sedal na klop poleg svetlolasca.
Sama je medtem znova zamahnila s palico in skozi odprta vrata njenega kabineta je prilebdela še ena skodelica in sedla na pladenj, ki je stal na profesoričinem katedru.
"Kavo, ali morda kaj bolj konkretnega?" je z zanimanjem vprašala in Artroisa opazovala z mešanico naklonjenosti in izzivalnosti.
"Kdo bi si mislil, da so na šoli tako pozorni učenci" je povzela, ko je čakala na Artroisov odgovor. "Komaj sem prišla, pa me že obiščeta dva. Slišala sem, da so na Bradavičarki velike razlike med učenci glede ostroumnosti in iznajdljivosti, saj nekateri očitno premorejo veliko tega, drugi pa komajda kaj" pri tem je njen pogled preletel Nathaniela, a še naprej se je sladko smehljala. "Zmagujejo seveda najmočnejši in ne le v fizičnem smislu, pač pa tudi psihičnem...
Obstajajo na šoli res take razlike, kot sem slišala Artrois?" je čez hip vprašala in vso pozornost namenila Spolzgadovcu.

Profesorici je vrnil prav tak nasmeh, kot ga je ona ponudila njemu, nato pa je s pogledom preletel ponujeno pecivo. »Lepa hvala, vendar se moja dieta na žalost razlikuje od vaše, čeprav bi rade volje poskusil to okusno pecivo, ki ste ga sami spekli.«je odvrnil z mirnim, majhnim nasmehom, ki ga, o bog, ni uporabljal že tako dolgo, da so mu mišice skorajda zatrzale. Ohja, preveč se je posvečal globini in pozabil na svojo veličastno sarkastičnost. A glede na to, kako se je obnašala nova učiteljica urokov, ni dvomil, da bo pri njej deležen stalnega treninga. »Ah, kaj bolj konkretnega pa imate?«se je pozanimal s pristnim navdušenjem, kajti alkohol ni nanj prav nič učinkoval, zato ga je rad pil redno, kot so to nekateri počeli s kavo. Saj ne, da bi imel proti kavi kaj proti, a rajši bi poskusil kakšno močnejšo pijačo, če mu je bila že ponujena. Umirjeno ji je vračal pogled, a v njem ni bilo niti kančka izzivalnosti. Še, namreč. Vseeno je učiteljico komaj spoznal, zato se ni nameraval prenagliti. Vse ob svojem času, Artrois je imel mero. Počasi je prikimal ob njenih besedah »Da, na žalost je res tako...«nagnil je glavo vstran in komaj zadržal muzajoč nasmeh, da ni zdrsnil preko njegovega obraza ob pogledu, ki ga je namenila Nathanielu. Ubogi Gryfondomovček...je že zavozil, je pomislil sam pri sebi in se nekoliko udobneje namestil na stolu. »In zelo prav sklepate o tem, gospa profesorica. Na šoli so stvari res takšne, res pa je, da se najdejo tudi izjeme. Srčno upam, da jih boste uspeli spoznati. Le v pravem domu morate iskati.«je odvrnil in se nekoliko nasmehnil.

Nathaniel se je po očitnem pretvarjanju prijateljstva in dobrosrčnosti spačil in svoje stvari zbasal v torbo, kar se da hitro. "Očitno me tu ne potrebujete več," je rekel in jima ponudil prisiljen nasmešek. Odpravil se je proti vratom in jih za sabo zaloputnil.

"Oh kakšna škoda, pa sem se že tako veselila tvojega okušanja. Na srečo pa so moje kuharske spretnosti raznovrstne in bom tako kdaj zlahka pripravila tudi kaj takega, kar bo za tvoj dietični okus" mu je sladko odvrnila in napravila precej dolg požirek močne kave, ki jo je še dodatno osvežil.
"Sokove raznovrstnih okusov" mu je preprosto odvrnila. "Ali pa pričakuješ kaj drugega?" ga je vprašala in zadnjo besedo nekoliko poudarila. "Menda si ja ne želiš kaj močnejšega, saj mi za to še ne deluješ dovolj zrelo" ga je nekoliko zbodla in s prstom zaokrožila po obodu bele skodelice.
Na Gryfondomca je povsem pozabila in zdaj je pozornost namenila zgolj Artroisu, ki ji je zelo ugajal. Imel je tiste vrline, ki jih je sama zelo cenila in vselej je oboževala besedne izzive, katerih ubogi Gryfondomec pač ni bil zmožen.
"Ne dvomi v to Artrois, že zdaj na daljavo ločim med sposobnim in nesposobnim, ker je razlika očitna, glede domov pa mi je precej vseeno."Za trenutek je umolknila in se zazrla skozi okno proti obrisom Prepovedanega gozda, dokler je ni predramil Nathaniel, ki je urno vstal in se odpravil proti vratom.
"Joj, nate pa sem čisto pozabila. Nisem si mogla pomagati, ko pa si deloval tako izgubljeno in nebogljeno" mu je dejala z obžalovanjem na obrazu in mu v slovo pomahala. "Pa srečno hodi in pogumneje v svoj dom!"
Ko je Nathaniel odšel, se je zasukala nazaj k Artroisu in zavzdihnila. "Kakšna škoda, da naju je tako hitro zapustil kajne? A pustiva ga, saj ni tako pomemben, da bi ves čas govorila o njem. Povej mi Artrois kaj o tej šoli. Bodi moj vodič in mi jo predstavi, da vidim, kakšne so kaj razmere na njej. Saj ti to ne bo pretežko, ali?" je vprašala in nekoliko dvignila obrvi. Profesoričin nasmešek je še vedno kraljeval na njenem obrazu, ko je znova vzdignila palico in z zamahom priklicala kozarec z rdečim vinom. Dvignila ga je predse in uživaško napravila dolg požirek pred fantom. "Mmm, prav prileže se, res se splača kupovati takšno kvaliteto. Ko bi le bil dovolj star, da bi ga lahko poskusil, pa bi se prepričal, kako dobra znajo biti vina."

»No, to pa je naravnost čudovito, in čeprav ne dvomim v vaše kuharske sposobnosti, ki so gotovo odlične, nisem tako zelo prepričan, da bi zmogli pripraviti kaj zame. Pa ne razumite me narobe, prav nič vas ne podcenjujem, gospa profesor, gre samo za to, da je moj okus glede hrane strašno izbirčen...«je odvrnil z mehkim nasmehom na obrazu. »Oh, sokove imate? Prav neverjetno, resnično. Zakaj pa bi imeli sokove? Da postrežete morebitnim mladoletnim obiskovalcem, ko pa ste komaj prišli na Bradavičarko?«se je nedolžno pozanimal. O, kako je pogrešal ta tekoči, hladni sarkazem, ki je včasih predstavljal vso obliko njegove komunikacije. Ni se čudil zakaj, a vseeno se ni nameraval vrniti v tisto obdobje svojega življenja. Vsekakor pa ni nameraval tako nesramno zanemarjati svoje sarkastične žilice, kot je to počel v preteklih nekaj tednih. Njegove rdeče oči so sledile dolgim nohtom, ki so drseli po robu kavne skodelice, nato pa si je zopet dovolil lahen nasmeh »No, pa mi dajte kavo, gospa profesor.«je dejal ter odmahnil z roko. Art ni spregledal, da je učiteljica povsem ignorirala Gryfondomovca in svojo pozornost posvečala njemu, vendar tega ni na nikakršen način pokazal, saj ni nameraval razkriti vseh svojih zmožnosti. Vsaj za zdaj še ne. »Oh, ne bi si drznil dvomiti v karkoli podobnega, kajti nedvomno ste dovolj spretni za kaj takega... A vendarle, naj vas opozorim, da je v nekaterih domovih veliko več nesposobnežev kot v drugih.«je lahkotno povedal in z ledenim nasmehom spremljal Nathaniela, ki je vidno užaljen zapustil učilnico. »Da,«je narejeno razočarano pritrdil učiteljici, »pa tako grozno je sodeloval v debati. Oh ja, nekateri pač nimajo živcev za to, kaj?«je dejal in se namuznil.

»Oh, kje pa, v veselje mi bo biti vaš vodič.«se je nasmehnil in se skorajda pričel režati ob misli na to, kako se je večina njegovih vodiških karier končala. Nagnil je glavo nekoliko vstran in malce privzdignil obrvi »Vprašanje je samo, katero plat Bradavičarke želite, da vam predstavim. Tisto, ki jo bi slej ko prej pričeli opažati tudi sami...torej splošno šolsko masko, ali bi raje, da se spustim v podrobnosti, za katere sem sicer prepričan da jih vam bo ugajalo slišati, saj povedo veliko več o šoli kot površinska zgodbica.«je že skoraj zapredel in prste sklenil v naročju. Ustnice je čisto malce stisnil, ravno toliko, da je lahko videla njegovo gesto, ko je odpila požirek vina, ki je že na daleč dišalo strašno omamno. »Glede moje starosti vas lahko skrbi kolikor hočete, a alkohola sem...poskusil že dovolj, da bi bil dom sedaj že v komi.«je povedal z umirjenim nasmehom, kot da bi z njo razpravljal o jutrišnjem vremenu.

"Pretirana izbirčnost včasih škodi" mu je sladko odvrnila profesorica, a zdaj se ji je začelo dozdevati, kaj je vzrok te izbirčnosti.
"Fant je bolj zanimiv, kakor sem sploh domnevala. Le kakšne mračne skrivnosti se mu še podijo po glavi? Morda mi bo prišel še prav"
"Seveda hranim sokove, ko pa jim alkoholnih pijač ne morem streči. Čeprav mnogi hrepenijo po njih, se sama striktno držim šolskih zapovedi in torej namesto vina nudim sok." Barbara se je nasmehnila in mu pomežiknila, obenem pa napravila nov požirek dišečega vina, ki ji je lahkotno steklo po grlu.
Profesorica je tedaj vstala in se posprehodila po prostoru proti šolski klopi, za katero je sedel Artrois in se nekoliko približala njegovemu obrazu. Zdaj ga je natančno opazovala in njen pogled je prebadal fantovega, medtem ko ji njen hudomušni nasmešek še ni izginil.
"Žal mi je, ampak kava je pošla. O ne, zdaj sem se spomnila, da sokov še nisem spravila v kabinet" je z lažno zaskrbljenostjo dejala in se znova zravnala.
"Ti porednež, le kaj bi rekli profesorji, ko bi te zdaj slišali govoriti" je z narejeno osuplostjo na obrazu odvrnila Barbara in zmajala z glavo.
"Ampak utapljanje v alkoholu je enako bedasto, kot klečeplazenje in nebogljenost." Profesoričin glas je zajela nenadna sprememba in zdaj ni bil več prijazen, pač pa precej bolj hladen in odrezav. Naglo je odkorakala nazaj do stola, kjer je prej sedela in sklenjenih rok sedla nazaj nanj, ter se poglobila v svoje misli. Alhohol ji ni nikoli pomenil kaj več od občasne osvežitve in njegovo čaščenje, kakršno je bilo razširjeno med mladimi jo je živciralo, saj je mnoge vodilo stran od njihovih prvotnih odločitev.
"Torej mi lahko zaupaš poglobljene šolske podrobnosti?" je iznenada znova spregovorila z istim nasmeškom kot poprej.
"A domnevam, da ima vsaka poglobljena stvar tudi svojo ceno, ali pa si mi te podatke pripravljen zaupati brez nje? Kajti tvoj značaj je močan in moja cena bo precejšnja, če mi boš tudi sam nudil zadostne podatke." Predzadnjo besedo je nekoliko poudarila in zdaj se je začela igračkati s palico, ki jo je držala v levici in spretno vrtela, saj je bila levičarka.
Med tem časom se je zunaj že povsem stemnilo in skozi velika okna je bilo moč opaziti prve zvezde, ki so se pojavile na nebu nad črnimi okrajki Prepovedanega gozda.

Nagnil je glavo nekoliko vstran in jo pricel bolj pozorno opazovati "Ah, pa se prav vedno striktno drzite solskih pravil?"jo je umirjeno pobaral in nekoliko privzdignil obrvi. Njegove rdece oci so ji pozorno sledile, ko je vstala izza svojega katedra in se mu priblizala s pocasnimi, nadzorovanimi koraki, nato pa se je naslonila na njegovo mizo in svoj obraz priblizala njegovemu. "Kaksna grozovita skoda, gospa profesor. Potem pa mi raje ne ponudite nicesar, da vas ze prvi dan ne obtozijo cesa."ji je dejal s sirokim nasmehom. "Nicesar ne bi rekli, gospa profesor, ker me nikdar ne slisijo."je se dodal z istim smehljajem na ustnicah. S pogledom je prebadal njenega, ki je bil prav tako vztrajen in odlocen. "Ah, mislim da ste me narobe razumeli. Alkohol mi ne pomeni nic vec kot vam vino. Moja oseba se dejansko ni zmozna utopiti v alkoholu, pa naj se se tako trudim."koticki ustnic so se mu nekoliko privihali navzgor v sarkasticnem nasmehu. Nekoliko je privzdignil brado in obrvi, nato pa pocasi odvrnil "Da, lahko. A za primerno ceno, kot ste se sami izrazili. Poleg tega,"je za trenutek postal, "moram vam priznati, da zelo hitro presodite znacaj ljudi."njegov nasmeh se je za picico raziril, a postal ni niti za odtenek prijaznejsi. "Vasa cena ali vase placilo?"je pocasi vprasal in privzdignil levo obrv. Malce je razprl ustnice in se zazrl v zensko na drugi strani sobe, v pricakovanju odgovora.

"To pa je prijetno slišati, ker me je že zaskrbelo, da spadaš med tiste pijanske norce, ki v alkoholu vidijo nekega boga, ki jih bo odrešil vseh tegob. Tepci" je z nekoliko stišanim glasom dejala profesorica bolj sama sebi kakor komu drugemu in palico zasukala še nekoliko hitreje.
"A seveda si ti drugačen, le kako sem te lahko podcenila?" je sladko vprašala Barbara z nekoliko razprtimi ustnicami. "Če pojmuješ alkohol tako kot jaz, ti nimam kaj očitati."
Ni mogla zanikati, da ji je njegov kompliment ugajal, a tega ni z ničemer nakazala, saj ji niti na misel ni prišlo, da bi se fantu razodela. Še naprej se je skrivala za masko prijazne in nekoliko zapeljive profesorice, ki pa je v mislih že pletla mrežo okoli Artroisa.
"Hvala za kompliment, a to sem že sama vedela" mu je izzivalno odvrnila in se nekoliko presedla. "Če ne bi tako zlahka razbirala tujih značajev se zdaj ne bi menila tukaj s tabo, se ti ne zdi?"
Artrois je pograbil njeno past in to precej hitreje, kot je planirala. Sama je iz določenih razlogov omenila ceno in zdaj je postajala vse radovednejša, kako bo Artrois reagiral dalje.
"Lepo počasi, prav nikamor se nama ne mudi, ali pač?" je počasi vprašala in nekoliko privzdignila obrv. Tokrat je bila v njenem glasu kaprica hladnosti, a njene temne oči so še naprej izzivalno vrtale v Artoisove rdeče. "Moje plačilo za tvojo uslugo nikakor ne bo majhno, nato se lahko zaneseš. Ampak menda ne pričakuješ, da ti bom usluge nudila brez kakršnega koli zagotovila, da se mi splačajo?" Medtem ko je govorila je znova vstala in se počasi vrnila k učencu, ter sedla na rob njegove mize. "Si mi pripravljen skleniti kakršnokoli zaobljubo, da boš držal svojo besedo, ko boš prejel ceno zanjo?" Izzivalnost v profesoričinem glasu je še narasla in zdaj sta se v njenih živahnih očeh zalesketala odseva radovednosti in nepotrpežljivosti. Tvegala je veliko, saj bi jo fant z lahkoto izdal in bi mu svoje usluge nudila zastonj, a na srečo sam ni poznal vseh njenih zvijačnih urokov, ki se jih je naučila med potovanjem po svetu, tako da je ni preveč skrbelo.

"Ah, brezveze je castiti alkohol, ko pa je na voljo tako veliko drugih bozanstev."se je posmehnil Art in se nekoliko premestil v stolu. Pogovor je bil vsekakor zelo zanimiv in ze dolgo ni bil vkljucen v hkrati tako nevarno in zanimivo debato. Namuznil se je in pokimal njenemu zbodljaju "Odlicno, kajti clovek se mora zavedati svojih sposobnosti. Ne sme pa jih precenjevati..."je odvrnil in se naslonil na roko, ki mu je pocivala na naslonjalu stola.
"Oh ne, gospa profesor. Vsaj jaz imam ves cas na tem ljubem svetu."ji je odvrnil z istim sladkim nasmehom, nato pa je segel pod plasc in izvlekel skatlico cigaret. "Ker ste tako...odprta uciteljica, upam, da vas ne bo motilo."je dodal medtem ko je segel po palico, da si je prizgal konico cigarete. "Lepo vas prosim,"je dejal in v zrak puhnil oblacek sivkastega dima, "policijska ura na tej soli pa je res moja poslednja skrb."malce posmehljivi nasmeh se je poigral na njegovih vedno ukrivljenih ustnicah, nato pa je zopet izdahnil nekaj dima. Potem ko je profesorica utihnila, je Art narejeno razmisljujoc nagnil glavo vstran "O cigavi uslugi se sedaj pogovarjamo, gospa profesor. Zaceli ste s placilom za mojo uslugo, nadaljevali pa s tem, da boste usluge vi nudili meni. Oprostite mi, ce mi stvari niso povsem razjasnjene na podrocju te zadeve. Z ocmi je spremljal njen pocasen premik, in ko je sedla na rob mize, jo je lahko gledal samo se od odspodaj navzgor. Lahno je stresel z glavo, medtem ko je zopet vdihnil cigaretni dim. Le zakaj imajo zenske tako rade dejstvo, da lahko na nas gledajo zviska? Se posebno ob dolocenih priloznostih, je razmisljal sam pri sebi, medtem ko ji je se vedno vracal umirjeni, odlocni pogled. Nagnil je glavo vstran, nato pa pocasi odvrnil "Morda, morda pa tudi ne, gospra profesor. Nerad dajem obljube, ker so zelo obvezljiva stvar. Jaz pa nisem obvezljiv clovek."je mirno razlozil in jo pri tem ves cas opazoval, ne da bi enkrat samkrat trenil z ocesom.

"Res je, svoje lastnosti je nespametno podcenjevati. Zelo veliko veš za takega mladeniča" mu je pohvalno odvrnila in začela sukati prst okoli svojih dolgih las. Ob prižgani cigareti se ni niti zdrznila in njen pogled ni z ničemer nakazal, da bi temu početju kakorkoli oporekal.
Fant zna izvrstno izzivati, to sem takoj začutila, a še dobro, da tako ljubim izzive je pomislila, ko je spremljala njegove gibe cigarete in oblačke dima, ki so se zvrtinčnili po zraku.
"Oh, pa si prepričan, da je to pametno početje? Tvoja pljuča so še tako mlada, da se mi prav para srce, ko vidim, kako si jih uničuješ" je z namišljeno zaskrbljenostjo dejala Barbara, ki je tudi sama sicer kadila, a le ob zelo redkih priložnostih. Tobak ji ni nikoli pretirano ugajal, a če je bila na robu živcev, ji je služil kot izvrstno pomirjevalo, ki ji je znalo ublažiti živce.
"Zakaj imam občutek, kot da vsi učenci potiskajo šolska pravila na rob, hkrati pa tako trepetajo pred njimi?" je vprašala z radovednostjo v glasu in si še nekoliko zavrtinčila temne lase okoli prstov. Pogovor ji je zelo ugajal, mnogo bolj, kot se je nadejala in čeprav je imela z Artroisom drugačne načrte, ko je slednji morda domneval, je zaenkrat vse skupaj delovalo zelo zanimivo.
"In res jih bom nudila" mu je sladko dejala in nekoliko približala svoj obraz. "Kajti sama znam biti zelo darežljiva in globoko dvomim, da bi se kdorkoli branil pred mojimi uslugami, še zlasti tako močni, kot si ti." Profesorica mu je pomežiknila in vstala z mize. "Te je kdaj mikalo spoznati uroke, ki so tako redki na svetu, da jih pozna le ducat ljudi morda? Poleg redkosti so seveda tudi močni, saj so zlahka kos žrlelim kletvam..."
Profesorica je za trenutek zastala in postrani pogledala učenca. "Seveda so najbrž takšni uroki zate pretežki, a če bi si jih želel spoznati, bi ti jih z veseljem nudila v zameno za tvojo uslugo in prej zaobljubo." Barbara je še naprej govorila počasi in oprezavo in medtem ko je z nasmeškom zrla v mladeniča je že premišljevala, kako se bo slednji odzval. Palico iz črnega loga je spet pobrala in jo nekajkrat hitro zavrtela zgolj s tremi prsti. Bila je gladka in prožna, zato jo je Barbara cenila in se jo je zelo rada posluževala, do zdaj pa ji tudi ni nikoli zatajila.

Art je tiho majala z glavo nad pokvarjenostjo uciteljice. Pricakoval je, da bo pocasneje pokazala svoj pravi obraz, a ocitno je se vedno znal igrati na prave strune, da je iz cloveka izvabil njegovo temno stran. In sedaj se je spraseval, koliko ima Barbara sploh tiste svetle iskrice. Ze davno nazaj se naucil ignorirati sladke komplimente, saj si bili ti namenjeni izkljucno dvigovanju samozavesti nasprotnika, da je postal nepazljiv in lahkomiseln v veri da je boljsi od drugih. "Ja, vidim kako trpite ker si unicujem pljuca; a brez skrbi, ne kadim veliko."se je nasmehnil in vrh cigarete ugasil kar s palcem in kazalcem, nato pa je s trzljajem palice odprl okno in ogorek frcnil skozenj, iz ciste zabave pa ga je na pol poti upepelil, da je na tla priletel v obliki sivkastega prahu. Skomignil je z rameni ob njenih besedah in odvrnil "Ucenci, ki to pocnejo, so reve in vazici, ki se poskusajo dokazati pred zenskami." "Zalostno je, da je bolj malo takih, ki to pocnejo zato, ker jim tako vsec ali pa jih solska pravila ovirajo na poti do njihovih ciljev."je dodal z nasmehom. Uciteljica je bila povsem dovolj dovzetna, da bi mogla ze davno nazaj ugotoviti, da je spadal med to manjso skupinico, zato ni potreboval posebej poudarjati, da je bil njen clan.
"Ah, pa ravno tu mislim da se motite. Dovolj mocni ne potrebujejo usluge drugih, res pa je, da je treba vedeti, ravno v tem je car, kdaj skleniti zaveznistvo in kdaj svoje sile obdrzati zase."na njegovem obrazu se je poigraval sladek nasmeh, s prsti pa je tapkal po mizi. Glavo je zopet nagnil nekoliko vstran in jo z zanimanjem opazoval. Bila je igra izzivanja in umikanja, in treba je bilo tocno vedeti, kje je meja med obojim. In tedajci je koncno izrazila svojo ponudbo, ne da bi prej sklenil kakrsno koli zaobljubo ali kaj podobnega. Sedaj se je pocasi dvignil s stola, stopil okoli mize in postal pred profesorico, le za nekaj pedi vecji od nje. Nekaj trenutkov ji je vracal pogled, nato pa se je nasmehnil "Pa vas nic ne skrbi, da bi take besede iz vasih ust slisala napacna usesa?"jo je pocasi vprasal in privzdignil obrvi. "Tukaj imajo zidovi usesa, gospa profesor, in vcasih celo dobesedno."je se dodal in stopil se za korak blizje. "Glede na...mamljivost vase ponudbe bi bil v prihodnje bolj pazljiv, s kom sklepate posle."nasmesek na njegovem obrazu je bil sedaj ze precej sirok. "Glede teh...mogocnih urokov pa, ja. Seveda ne dvomim, da jih obvadate in veste, kako se tej reci streze, a ce imajo moc, ki trdite da jo imajo, tega ne bi mogli izvajati v svoji ucilnici, kajne?"lahno se je priklonil, nato pa se je usmeril proti vratom. Ko jih je ze odprl, se je se ustavil in dodal "Torej, do naslednjic, gospa profesor, da razmislim o vasi odlicni ponudbi. Do takrat pa vi razmislite o prostoru za vadbo. Se vidimo na naslednji uri."se enkrat se je priklonil, nato pa s privihanimi ustnicami zapustil uclinico.

"Ne mladenič, dovolj močni ne potrebujejo uslug, a dovolj močni najlažje osvojijo še najbolj neznatno znanje, da ne govorim o čem večjem. In to ne gre za uslugo, ampak zgolj za ponudbo, a vidim da si zelo ponosen. Pazi, da te lastni ponos ne pokonča" se mu je porogala Barbara in lahkotno sedla nazaj na udoben naslanjač za katedrom, ko se ji je Spolzgadovec približal. Ob njegovih naslednjih besedah se je lahkotno zasmejala in do konca izpila rdeče vino v kozarcu.
"Ah Artrois, nikar me zdaj na koncu ne razočaraj. Kaj bi me naj skrbelo? Saj ti nisem ponujala učenja kletve križanih ali kletve smrti ker sem prepričana, da jo obvladaš bolj kot marsikdo. Če bi me dobro poslušal bi lahko slišal, kaj ti ponujam in ta ponudba ni nikjer prepovedana, še zlasti na Bradavičarki ne. Če so uroki mogočni še ne pomeni, da so prepovedani, mar ne?
Kaj se nisi v vseh teh letih šolanja naučil, da obstajajo obrambni in napadalni uroki? Sem s kakršno koli besedo omenila, da gre za napadalne uroke" ga je posmehljivo vprašala in mu drzno zrla v oči. Artrois je bil zelo ponosen, celo preveč in to je bila njegova šibkost, kar je Barbara že kmalu odkrila. Zdaj je tudi sam izkazal svojo slabost in profesorici je zelo ugajalo, da jo je spoznala. "Nikar ne sklepaj prehitro, kar se pa tiče tega, kdo je zdaj lahko v večjih skrbeh, bi se sama zamislila. Kaj bi rekli profesorji če bi izvedeli, da izsiljuješ profesorico z ceno zgolj zato, ker jo kot novinko zanimajo preprosti podatki o šoli? Taka Spolzgadovska hudobija, joj, joj, slabo bi se ti pisalo." Zaskrbljeno je odkimala in ga opazovala, kako je zapuščal njen kabinet. "Srečno, drugič pa se bolj izkaži" mu je zaželela z pikrim pogledom in zrla za njim, dokler se niso vrata zaprla.
Artrois, Artrois, zanimiv fant si, ni kaj. Že dolgo nisem imela tako prijetnega pogovora je dobrovoljno razmišljala Barbara, ki jo je slaba volja povsem minila in se je počasi vrnila v svoj kabinet. Nekaj časa je še bedela, nato pa je odšla v posteljo in kmalu zaspala vse do jutra.

Loryna se je približala učilnici, in iz nje zaslišala glasove, kmalu, pa je ven prišel tudi Artrois. Stopila je do vrat in potrkala. "Dober dan," je pozdravila. "Jaz sem Loryna Isabelle Avril Malfoy, peti letnik Gryfondoma, sem pa tudi predstavnica študentov našega doma. Videla sem, da ste novi na šoli, in sem vam prišla izrečti dobrodošlico v imenu vseh Gryfondomcev." Malce se je nasmehnila. "Nekaj se je govorilo, da ste vi postali naša... Emm... Predstojnica. Oziroma je pisalo na oglasni deski. Če še ne veste..." Težo torbe je preneslana drugo ramo. "Najverjetneje še ne veste, saj je ravnatelj odsoten, vi pa ste ena izmed redkih učiteljic, ki še poučujejo oziroma začenjajo poučevati."

Preko Barbarinega obraza je šinil nasmešek, ko je slišala vnovično trkanje, saj je bila prepričana, da se je vrnil Artrois iz tega ali onega razloga. Medtem je že prikorakala do vrat svojega kabineta in se zdaj obrnila, da bi posmehljivo pozdravila Spolzgadovca, a namestvo visokega predrzneža, je skozi vrata vstopila mlajše dekle, ki je delovalo zelo vzgojeno.
Barbarin nasmešek je ob tem rahlo zbledel, a za neizkušeno oko je delovala še zmerom prijazno in vljudno. "Pozdravljena Loryna, kar vstopi naprej" jo je pozvala profesorica in ji pokazala stol na drugi strani njenega katedra, kamor lahko sede. Sama je ta čas sedla na drugo stran, se naslonila na mehki naslon in prekrižala dlani.
"Kako prijazno od tebe" ji je z nasmeškom dejala, ko je slišala za pozdrave Gryfondomcev. Prava reč, a moram priznati, da je to dekle prav lepo vzgojeno. Kdo bi si mislil, da tudi takšna mularija še obstaja je pomislila profesorica, a ob naslednjih učenkinih besedah je postala vidno presenečena. Nasmešek ji je zbledel in v Loryno je zrla precen bolj zamišljeno. "Jaz vaša predstojnica?" je ponovila in pogledala proti lesenim vratom. Kako je pa to mogoče? Da postanem predstojnica doma, ki velja za najboljšega nasploh. Morda pa to ni niti tako slabo, sploh ne. Po nekaj trenutkih zamišljenosti je Barbarin pogled spet segel k učenki in prijazno ji je pokimala. "To je pa res razveseljiva novica. Komaj sem se tega zavedla. Prav v čas mi bo predstavljati dom, ki je od nekdaj veljal za največjega na Bradavičarki." Profesorica je zamahnila s palico in priklicala pladenj s čajem, ter ga ponudila učenki. "Brez skrbi, name se boste lahko zanesli. A za začetek bi te rada prosila, če bi mi na kratko razložila delo predstojnikov. Bradavičarka mi je namreč čisto nova in ne spoznam se še tako" je veselo dejala in pustila vtis, kot da je v rahli zadregi.

"Me veseli, da ste veseli. Gryfondom vedno pozdravi svoje nove predstojnike." Poklonila ji je prijazen nasmešek. Profesorica je bila očitno zelo presenečena, in Loryna je sklepala, da ji tega še ni nihče povedal. "Se mi je kar zdelo, da vam še niso povedali, ja..." Vzela je skodelico čaja in se zahvaljujoče nasmehnila. "Hvala za čaj." Srknila je požirek. "Odličen je."
"Brez skrbi, name se boste lahko zanesli. A za začetek bi te rada prosila, če bi mi na kratko razložila delo predstojnikov. Bradavičarka mi je namreč čisto nova in ne spoznam se še tako" "Kot predstojnica doma nam na začetku vsakega šolskega leta razdelite urnike, v petem letniku pomagate in imate svetovanje za napredno šolanje, oz. za poklice, in ste odgovorni za nas. Sicer to ni vedno lahka naloga, in zato v našem domu za red skrbim tudi jaz in en moj sošolec. Ampak tudi drugače se lahko zanesete na mojo in njegovo pomoč." Sedla je in prekrižala noge. "Dajate pa tudi kazni ob prekrških."
Zazrla se je ven, čez okno. Zunaj je divjala ena izmed tistih, vročinskih neviht. Ravno v tem trenutku je zagrmelo, in Loryna se je stresla.
"Aja, seveda! Geslo v naš dom je Dodulid, in O morate izgovoriti z posebnik poudarkom. Drugače vas debela gospa sploh ne bo spustila notri. Zadnje čase je zelo trmasta in še posebaj vadi petje, ki ji nikakor ne gre od rok... Pravzaprav od ust. Geslo menja na vsaka dva tedna, kje je Gryfondomska dnevna soba pa predvidevam da veste. V sedmem nadstropju. Sicer pa se do nje pride tudi po lažji poti. Na koncu tega hodnika zavijete na levo. Tam je en majhen prašen hodnik. Po njem greste in pri drugem križišču zavijete na desno. Samo še približno deset minut hodite in ste tam."

"Lepo, kar privošči si čaj, saj ga imam v kabinetu še več kot dovolj" ji je odgovorila profesorica in z glavo pomignila proti vratom kabineta, ki so bila zaprta.
Tiho in zbrano je poslušala Loryno in dajala vzor velike poslušalke, saj je vsake toliko z nasmeškom prikimala in napravila majhen požirek vroče dišeče tekočine. Čeravno se je ta večer že precej napila raznovrstnih napitkov, nekaterih močnejših in drugih manj, ji je čaj ustrezal za končan dan, saj ji je nekoliko zbistril glavo od rdečega vina in ji omogočil lažje razmišljanje. Loryna je govorila zelo zbrano in načitano in Barbaro je zadeva prav zabavala, saj je bila učenka zelo zaverovana v svoje početje.
"Tako podrobnega opisa obveznosti pa še ne" ji je naposled odvrnila s toplim nasmeškom. "Hvala za takšen opis, saj mi bo zdaj mnogo lažje, v to ne dvomim. Pošteno in vzorno mi deluješ Loryna in take najbolj cenim. A moraš vseeno vedeti, da je pri meni trdo delo najpomembnejše in če boš pridno sodelovala pri pouku, obiskovala vse vaje in se veliko učila, boš imela zagotovljen uspeh." Profesorica je segla po papirju, ki je počival na njenem katedru in ga na hitro preletela. Na njem je bil natančen učni seznam profesorja Swarovskega, ki je bil pri tovrstnih opravilih izredno natančen.
"Slišala sem, da ste pri profesorju Swarovskem veliko časa namenjali teoriji, medtem ko ste praktični del bolj izpuščali. Ali to drži?" se je radovedno pozanimala in list odložila nazaj na mizo. Čas je tako hitro tekel, da so od njenega prihoda na šolo minile že mnoge ure, ki pa jih je večino prebila v učilnici v pogovorih z raznovrstnimi učenci. Kakšen prvi dan je pomislila, ko je čakala na Lorynin odgovor.

"Lepo, kar privošči si čaj, saj ga imam v kabinetu še več kot dovolj." Lory je začela razlagati, in je kmalu končala, takrat pa je profesorica rekla: "Tako podrobnega opisa obveznosti pa še ne" ji je naposled odvrnila s toplim nasmeškom. "Hvala za takšen opis, saj mi bo zdaj mnogo lažje, v to ne dvomim. Pošteno in vzorno mi deluješ Loryna in take najbolj cenim. A moraš vseeno vedeti, da je pri meni trdo delo najpomembnejše in če boš pridno sodelovala pri pouku, obiskovala vse vaje in se veliko učila, boš imela zagotovljen uspeh." Loryna se je nasmehnila in se malce pohvalila: "Vsako leto sem bila I-izjemna. Mislim, da pri vašem predmetu ne bom imela težav, saj imam uroke že v krvi. Če ste že slišali za Ginny Gaewod, slavno učiteljico urokov in izumiteljico urokov? Ona je moja mama." Premestila se je v drug položaj, saj ji ta, v katerem je bila sedaj ni več ugajal. Res ni razumela ljudi, ki so lahko zelo dolgo sedeli čisto pri miru, saj sama tega ni zmogla, ker jo je vse začelo boleti. "Profesor Swarovski? Pri njem nisem bila, saj sem bila iz osebnih razlogov odsotna iz šole. Ali boste imeli dodatni pouk?"

((dosti sem mela prepovedi, pa sploh nisem bila na nobeni njegovi uri))

"Kako lepo" ji je navdušeno prikimala Barbara s sladkim nasmeškom. "Potem pa s teboj res ne bo nobenih težav." Le kako bi lahko bile s tako pridno punčko, ki ne vidi drugega kot knjige pred svojim nosom je v mislih pripomnila profesorica. "A vseeno pazi, kajti pretirana samovšečnost tudi ni zdrava" jo je materinsko posvarila in skrnila nov požirek čaja, ki ji je kar spolzel po grlu.
Pa ja, v krvi. Magije nima nihče v krvi, ampak je vse v glavi in spretnosti mišljenja. Kakšno naivno razmišljanje je premišljevala profesorica, ki pa teh misli ni z ničemer izdala. Prav res je bila spretna, saj je vselej preslepila druge s svojim nežnim videzom in dobrodušnim vedenjem. Že nekdaj ji je to služilo, saj je zahvaljujoč temu dosegla marsikaj, a tu na šoli se to utegne izkazati prav tako uspešno.
"Ginny Gaewod?" je presenečeno vprašala Barbara in si zakrila usta. "Seveda sem slišala zanjo in vselej sem gojila do nje zelo častitljiv odnos. Takih čarovnic kot je ona je prav malo, saj le redke premorejo tolikšno znanje. Res mi je v čast, da bom lahko učila prav njeno hčer" je še vedno z nekoliko osuplim glasom dejala profesorica in potrebovala kakšen trenutek, da se je lahko umirila. Za Ginny je jasno slišala, saj so le največje prismode takšne, ki za tako čarovnico še ne bi slišale, a ona je ni nikoli pretirano zanimala. Res je bila sposobna, a še zdaleč ni predstavljala grožnje ne njej, ne komurkoli drugemu iz Barbarinega kroga. "A tako, no saj potemtakem nisi veliko zamudila" ji je nagajivo odvrnila profesorica. "Menda so se učili zgolj teorijo, kot sem že rekla, pri meni pa se boste učili tudi prakso in ta bo v ospredju vsega. Zakaj sprašuješ, bi potrebovala dodatne ure?" je prijazno vprašala Barbara in se ozrla po oknu, skozi katerega je videla mnogo zvezd.

Pa ja, v krvi. Magije nima nihče v krvi, ampak je vse v glavi in spretnosti mišljenja. Kakšno naivno razmišljanje... Loryna je za trenutek ostala tiho, da je prisluhnila profesoričinim mislim. "Profesorica, ali vi verjamete, da magije nihče nima v krvi?" Privzdignila je eno obrv in se zazrla v profesorico. Same knjige, pajade. Še kaj drugega?? Ko bi ta profesorica vedela kakšne delamo v prostem času. Še kap bi jo! Srknila je požirek čaja. "Saj ne potrebujem dodatnega pouka, mislim, da bi lahko izdelala tudi brez njega, ampak zanima me še dodatno učenje urokov. Nekaj na njej ni prav... Drugačna je, kot se predstavlja... Res ne vem kaj je z njo... "Menda so se učili zgolj teorijo, kot sem že rekla, pri meni pa se boste učili tudi prakso in ta bo v ospredju vsega..." Loryna učiteljice ni več zbrano poslušala, no, saj jo je, ampak ne njenega glasu ampak njene misli. Ni to za kar se izdaja! Posvari Gryfondomce...