a

"Pametno...to bi res lahko naredila. No, najprej sploh potrebujeva clane."odpravila sta se proti vratom. "Se prej pa si morava ogledati dvorano."je namuznjeno dodal in se za njo spustil po stopnicah. "Tetoviranje?"je odvrnil in se napotil po ozki potki, ki je vodila ven iz dnevne sobe, kratek cas v kavernah pod gradom, nato pa spet navzgor in skozi steno v jece. Medtem, ko sta se blizala kipu Salazarja Spolzgada, je odgovoril "Nikoli se nisem zares poglabljal v to, ampak nekaj knjig sem pa vseeno prebral. Mislis, da bi se clani mogli tetovirati?"jo je z zanimanjem vprasal in odprl prehod. Po nekaj minutah lazenja po dobro znanem rovu sta dosegla razpotje. Art je premeril hodnike, nato pa izbral visokega, kamnitega in dobro osvetljenega. Po se nekaj minutah sproscene hoje sta stopila na tla tretjega nadstropja. Takoj, ko sta bila oba zunaj prehoda, se je tapiserija pomaknila nazaj na svoje mesto in dajala popolnoma nedolzen vtis. Ozrl se je naokoli in pozorno prisluhnil, nato pa se je le odlocil, da vecina ucencev prosti cas prezivlja ali v knjiznici ali pa zunaj, v s soncem obsijanem parku, kar je pustilo tretje nadstropje skorajda povsem prazno. Z izjemo njiju seveda. Priblizal se je enemu izmed vitezov in notranjo stran svoje desnce priblizal njegovi oklepljeni dlani. Prstan na zelezni roki je rdece zazarel in vitez se je odmaknil iz nise v steni, v kateri je slonel, za seboj pa je razkril kamnit prehod. Ko sta vstopila, so zagoreli plameni, Art pa je malo zagodrnjal "Se niso mogli spomniti, da bi tetovazo dali na kako bolj prakticno mesto? In kaj sele tvojo..."se je namuznil. Na njuni levi se je iz kamenja izoblikoval brezoblicen obraz in zastavil vprasanje. Art je lahkotno odgovoril in plameni so izginili. Stopila sta dalje, do kamnov, ki so se vdirali. Zaprl je oci in pustil, da ga je prezel tisti nenavadni obcutek. Nekako kot mravljinci se je razlezel po njegovem telesu, od desne roke, pa prav do prstov na nogah in glave. Stesel se je in odlocno stopil preko kamnov. Na drugi strani je pocakal, da se mu je pridruzila se Elise, nato pa sta skupaj vstopila v dvorano.

"Ja, mislim, da bi morali imeti tudi člani tetovaže. Zaradi mene si lahko vtetovirajo metuljčke in zvezdice, važno, da jih lahko kontaktirava, in da tega ne morejo izgubiti. Pošiljanje sporočil je preveč tvegano, če pa uročimo kak predmet, ga bo kdo prej ali slej izgubil," je razložila Elise. Stopila je do ene od vitrin z različnimi predmeti in si jih z zanimanjem ogledovala skozi steklo. Dokler ni vedela kaj počnejo, se jih niti slučajno ni nameravala dotikati.
"No ja, v končni fazi se lahko tetovirajo tudi na Prečni ulici ali pa kje drugje in midva tetovaže samo uročiva. Sicer sem prepričana, da je magični način tetoviranja drugačen od bunkeljskega, ampak prav preprosto verjetno ni, drugače bi to vsi počeli." Pogled ji je obstal na čudoviti verižici, za katero pa je bila skoraj popolnoma prepričala, da bi jo zadavila, če bi si jo nadela.
"Pa geslo se morava spomniti za viteza pri vhodu. Circe in Seth bi bilo malo preveč očitno, črna magija tudi, tako da kar na dan z idejami," se je nasmehnila Artu, potem pa stopila do ene izmed zaprtih omar. Ko jo je odprla, je radostno zavcilila, saj je bila založena z različnimi pijačami in toplimi napitki. Vzela je dve skodelici in ju napolnila z vročo kavo. Komaj je kavno ročko postavila nazaj, se je ta sama od sebe ponovno napolnila. "Zdaj je pa uradno! Ta dvorana mi je še bolj všeč kot KŽTD," ga je nasmejano obvestila in mu podala skodelico kave.

"Ja, glede carovniskega tetoviranja imas prav. Toliko kolikor sem prebral, zveni precej smotano."se sam si je pricel ogledovati stvari v vitrinah. "Med samim procesom tetoviranja je treba v tinto stalno vpletati uroke in se se enkrat zmotis, se del tetovaze ne premika."skomignil je z rameni in se odlocil, da se raje ne bo dotikal para uhanov v vitrini.
Ob navdusenem cviljenju je dvignil glavo in smeje ugotovil, da je Elise odkrila zlato jamo - rocko tople kave, ki se je sama polnila. Na njenem obrazu je vladal blazeni nasmeh, ko se je kot klop oprijela svoje skodelice, drugo pa je podala njemu. Vrnil ji je nasmeh in sedel v enega izmed bogato oblazinjenih foteljev, kavo pa odlozil na mizco. "Geslo..."nagnil se je nazaj in se kar izgubil v vsej oblogi. Ko se je zopet izkopal, je spregovoril "Capuccino."se je zarezal in se nespametno zvrnil nazaj v glabine fotelja. Popravil si je razmrsene lase in odpil pozirek odlicne kave. Bil je vesel, da se je Elise zopet smejala, saj je prej, ko je bila frustrirana, izgledala precej grozno. Zdaj pa...namuznil se je in si skodelico zopet prislonil k ustnicam, da bi skril svoje podaljsane podocnike.

"Dobro, če se del tetovaže ne bi premikal, to še ne bi bil tak problem. Bolj zoprno bi bilo, če bi tinto spravil pregloboko ali pa nekako preprečil, da se tetovaža skrije." Vedela je, da ona niti slučajno ne bo nikogar tetovirala. Četudi bi poznala vse potrebne uroke, enostavno ni imela roke za kaj takega. Danes si težko naletel na dekle, ki ni bilo vešč risanja, ampak Elise pač ni bila običajno dekle.
Prisedla je v naslonjač poleg njegovega ter me srebanjem kave razmišljala o geslu. "No, zakaj pa ne," se je nasmehnila. "Capuccion in čokoladni muffin," je predlagala napol v šali napol zares. Z eno izmed polic je priklicala masivno knjigo, saj se ji je zdelo, da na hrbtu piše Popis predmetov. Izkazalo se je, da je vid ni varal in knjigo je odprla nekje na sredi ter jo z zanimanjem prelistala. Ni se podrobno poglabljala kaj kateri predmet dela in iz kje ter od kdaj je, ampak je preletela zgolj imena in risbe ob njih.

»Da bi tinto spravil pregloboko?«skomignil je z rameni in naredil še en požirek odlične kave. »In kaj bi bilo potem?«jo je z zanimanjem vprašal. Pri tem mu je na misel padla nenavadna ideja. Kot vampir, je imel zelo natančno roko, in čeprav ni bil kako strašansko umetniško nadarjen, ni dvomil, da bi lahko na kožo kaj narisal. No, bolj vrisal, če smo že pri tem. Namuznil se je ob misli, da bi komu na hrbet ilustriral grb svoje družine. »Ja, še sladica je manjkala.«ji je v smehu odvrnil, ko je predlagala še čokoladni muffin. Elise se je pričela ukvarjati s knjigo, ki je vsebovala opis predmetov, sam pa je vstal in stopil do kamina. Medtem ko si je pobližje ogledoval okrasje na njem, jo je vprašal »Je v knjigi kaj zanimivega?«dvignil je pogled in si ogledal reliefa Circe in Setha. Oba sta bila izklesana v profilu in na njegovo presenečenje Seth ni imel krokodilove glave, temveč je bil upodobljen kot mlad, postaven moški. Prav tako je bila Circe prikazana kot privlačna ženska z dobro postavo in lepim obrazom. Muzajoč se je vrnil k mizici in se počil nazaj v naslanjač. Izpraznil je svojo skodelico kave in se zazrl v Elise. S pogledom je nato preletel police in si še sam postregel z zanimivim, drugod nedosegljivim čtivom. V njegovo naročje je ubogljivo priletela debela, v temno usnje vezana knjiga »Najtemnejša magija.«je zamrmral in jo odprl. Že ob prvem pogledu na tanko, pajkasto pisavo, ki se je kot kak zombi vlekla preko listov, ga je zmrazilo. Saj ne, da bi se lahko ustrašil, a ob tem so se mu dlake postavile pokonci. Pričel je listati in poskušal ne brati, saj je kmalu ugotovil, da knjiga na nekaj mestih vsebuje precej podrobne opise mesarjenja in klanja. Neokusno, se je odločil in knjigo namrščeno zaprl. »Upam, da ni vsa zanimiva črna magija ohranjena v taki obliki.«je dejal in pomahal z debelo črno knjigo.

"Zate ne vem, ampak jaz pa ne bi bila preveč hvaležna, če bi mi nekdo uspel tinto spraviti v kakšno žilo," je mirno odgovorila, potem pa dvignila pogled. "In preden začneš ves pameten zavijati z očmi - to se je že zgodilo." Včasih ji je njegovo zavijanje z očmi močno stopilo na živec, četudi je to počel bolj iz navade. Pogled je zopet spustila na knjigo in opazila verižico, ki si jo je ogledovala prej. Pravilno je domnevala, da lahko zadavi tistega, ki si jo nadene, a to sploh ni bilo vse. Lahko je tudi izsrkala njegovo magijo in ga posledično spremenila v šlapla. Spolzgadovka je menila, da bi bila to hujša usoda kot smrt.
"Ja, kar nekaj zanimiv predmetov se skriva v tej sobani," je prikimala. "Vsi so tako ali drugače nevarni, kar pa niti ni nenavadno. Tudi nož je nevaren, če ga daš v roke otroku pa jih vseeno dnevno uporabljamo." Srknila je požirek kave in listala dalje. Čeprav so bili potencialno nevarni je bila večina predmetov izjemno uporabna tudi za zaščito.
Z zanimanjem je pogledala knjigo o kateri je govoril Artrois, potem pa zmajala z glavo. "Verjetno ni. Nekaterih urokov pač ne moreš razložiti drugače. Avada ni uporabna za nič drugega kot ubijanje, tega se vsi zavedamo. Važno je, da se zavedamo, da lahko nekoga ubiješ tudi z osnovnim priklicem pa je vseeno en izmed prvih urokov, ki se ga čarovnik nauči," je povedala svoje mnenje. Če bi nekdo izvedel osnovni priklic na kakšnem vitalnem organu, bi nasprotnika zagotovo ubil in to na precej bolj boleč in umaza način kot je to storila Avada.

Ugriznil se je v jezik, ko ga je že prehitela, preden je sploh uspel odgovoriti. »Jaaa.«je zategnil in svoje zavijanje z očmi skril za skodelico. Prepozno se je spomnil, da je prazna in namrščeno ter nekoliko užaljeno jo je odložil nazaj na mizico. Grdo se je zazrl v prazno skodelico, nato pa je priklical uročeno ročko in ji s trzljajem palice ukazal, naj mu nalije novo dozo kave. »Moje.«je zamrmral in srknil požirek tople pijače. Blaženo se je nasmehnil in se razlezel po fotelju. Privzdignil je obrvi ob Elisinem globkoumnem čvekanju »Aha.«je tiho odgovoril in se muzal sam pri sebi. Stvar se sploh ni končala pri nožu in otroku, temveč jo je spolzgadovka nato razvlekla še v nakladanje o Avadi Kedavri in osnovnem priklicu. Nekaj trenutkov je mežikal, nato pa vstal in jo potegnil na noge »Tale sobana čisto preslabo vpliva nate.«je zamajal z glavo. »Pridi, greva pogledat, kaj je tam zadaj.«je dejal še preden bi s emu lahko uprla in jo povedel skozi masivna vrata, ki so vodila v vadbeno sobano. Vse, kar je bilo tam, so bile gole stene, tla in strop, z izjemo omare in zlatih kotlov za napoje. »Očarljivo.«obrnil se je proti Elise. »Bi rada revanšo za prejšnjič, ko naju je Arron prekinil?«jo je izzivalno pogledal in se počasi sprehodil na en konec dvorane.

"Zakaj preslabo vpliva name? Ker razmišljam ali kaj?" se je zasmejala Elise. Očitno je bilo res težko verjeti, da je sposobna česa takega in ni se mogla odločiti ali naj bo užaljena ali ne. Ni imela časa, da bi se odločila, saj jo je Art že potegnil v manjšo sobico ob sobani. Vsekakor je bila kot nalašč za vadbo in Spolzgadovka se je napotila k edini omari, ki je stala tam. "Ne vem, če ima smisel," je dejala med kratkim ogledovanjem različnih sestavin, potem pa se obrnila nazaj k vampirju.
"Tako ali tako boš spet goljufal, poleg tega pa dobro veš, da se ne bom prav dolgo trudila z obrambo in me bo tvoj urok slej ali prej zadel. Ambulanta pa ni prav blizu in mislim, da se nama ne ljubi spet tekati tja." Za povrh vsega pa je prejšnič ušla veliko prej kot je bilo dovoljeno in ni ji bilo preveč do tega, da bi se kaj kmalu soočila s šolsko zdravnico. "Ampak če se ti dvoboj vseeno zdi pameten, lahko začneva," je dobre volje dodala in se priklonila.

"No, seveda imas prav."se je zarezal in se usedel kar na zrak, medtem ko je s palico vzdrzeval urok lebdenja. "Jaz bom goljufal...ce temu sploh lahko reces goljufanje."ji je pozugal s prstom. "Meni je bolj vsec izraz 'Izkoriscanje svojih sposobnosti'"se je namuznil in prilebdel blizje. "Tudi ti bi gotovo skakala deset metrov v zrak in se hitro kakor zvok umikala stvarem, ce bi bila vampirka."ulegel se je in se zastrmel v tramove dvoranskega stropa. Tisti ce je bil zelo podcrtan, saj se mu Elise ni zdela tip zenske, ki bi kar omedlevala od zelje po tem, da bi postala vampirka. Pravzaprav se mu je bolj zdelo, da bi bolj omedlela od zelje po tem, da ne bi postala vampirka. Odvrnil je na njeno prejsnje vprasanje "Nee,"je zategnil in se prevalil na trebuh, "ne zato, ker razmisljas, pa c pa zato ker filozofiras."je poudaril zadnjo besedo. "Med tem dvojim je velika razlika, ves...Z razmisljanjem ni nic narobe."se je nasmehnil in odplaval malce visje. Z zanimanjem je sedel na podpornik stropa in se zazrl navzdol v Elise. "Sicer mislim, da so v tisti omari vse stvari potrebne za oskrbovanje ran, zato da nam ni treba hoditi v ambulanto, ves."se je zarezal s tramu. "Mislim, da bi bilo vec kot cudno, ce bi se kak ucenec prikazal tam doli z opeklinami Peklenskih zubljev ali pa cesa podobnega."je dodal in seskocil s kosa lesa, na katerem je sedel ter obstal pred njo. "Kaksna ideja, kaj bi pocela?"jo je pobaral. "Dvoboj navsezadnje le ni tako zelo zanimiv...mislim, da bi tokrat premagala, ves."z nosom se je dodatknil zastekljene omare in nadaljeval, medtem ko je opazoval notranjost "Prepozno sem vstal...tako, da nisem ravno poln energije."namrscil se je. "Tudi kava ne resi takih problemov."je zavzdihnil in si ogledal se zlate kotle.

"Če bi bilo potrebno, bi izkoristila vsako sposobnost, ki jo imam, seveda. Ampak med nadzorovanim dvobojem je pa to navadno goljufanje!" je trmasto pribila in mu prav otročje pokazala jezik. Kazanje jezika med takim zbadanjem se ji je še vedno zdelo smešno in kadar je bila dobre volje, se je z lahko spustila na otročjo raven in storila tudi kaj takega. "Prav res, ravnokar si pokazal razliko," ga je smeje podražila, med tem ko je mirno lebdel po zraku. Za trenutek jo je prijelo, da bi prekinila njegov urok in pustila, da čofne na rit. Ker pa bi se zagotovo ujel na noge, to ne bi bilo preveč zanimivo. Nikoli ni bil za noben hec...
"Peklenske zublje bi pričaral name? No hvala lepa, očitno bom morala spati z obema očesoma odprtima, ne samo z enim! Rana od tiste rože se mi še vedno pozna, zdaj bi me pa še zakuril," mu je užaljeno očitala in se nehote pogladila po boku kamor se je pred nekaj dnevi zagrizla velikanska vijolična roža.
"Ah ne, potem se pa res ne bova dvobojevala. Nikakor nočem, da bi se zgovarjal na utrujenost, če bi te res premagala. Lahko pa mi pokažeš kako si pričaral tisti nasilni plevel," je predlagala. Veliko raje bi videla, da bi ji on pokazal urok, kot pa da bi se morala zakopati v knjige in ga najti.

Zarezal se je ze, ko mu je pokazala jezik, a ko je svoj glas povzdignila v uzaljeni ton in ga pri tem se ocitajoce gledala, je dokoncno prhnil v smeh. "Ah daj no, saj ves da ti v resnici ne bi nic naredil."se ji je toplo nasmehnil in se zopet usedel na zrak. "Ja, tisti urok ti pa res lahko pokazem."se je zarezal in odlebdel na en konec dvorane. Najprej je pricaral leseno lutko, ki jo je cakala kruta usoda. Pomignil je Elise, naj pride k njemu, da si ne bi roza slucajno premislila glede svoje tarce. "Torej,"je pricel in dvignil palico, "inkantacija je preprosta. Flora Gigantitae Agresivis."je povedal z nasmehom. "Ampak mahanje s palico je pa zapleteno kot Merlinove vezalke."preveril je, ce mu Elise sledi, nato pa je dvignil palico in izvedel nekaj podobnega orbitalam na atomu. Temu je dodal se zamrmrano inkantacijo in nenadoma se je v oblaku prahu pojavila velika vijolicasta roza, ki je s krvolocnim nasmeskom na cvetu planila nad leseno lutko. V nekaj sekundah skripanja lesa in lomljenja trsk je bilo z lutko konec, Art pa je zamahnil s palico in pustil, da je roza ovenela. "No, da te vidimo."se ji je hudomusno nasmehnil ter odlebdel kakega pol metra stran.

"Zelo lepo od tebe. Te bom držala za besedo, ko te bom naslednjič spravila ob živce," se je nasmehnila Elise, potem pa stopila zraven njega. Čeprav je imel neverjetno samokontrolo, je imel tudi Art svoje šibke točke. Manj kot večina, a še vseeno so obstajale. Ponovila je inkantacijo in opazovala potrebne gibe. Lutka ni imela niti manjmanjših možnosti proti velikanski roži. Skoraj v trenutku je bila v koščkih in Elise se je dvomeče obrnila proti Artu. "Nič mi ne bi naredil a... Še dobro, da mi je priletela v bok," je zmajala z glavo. Če bi takrat roža merila višje, danes ne bi mogla zmajati z glavo.
Pričarala novo leseno lutko in gibe najprej ponovila brez inkantacije, da je ugotovila kakšen je občutek. Ponovo je dvignila palico in izvedla urok. Po pričakovanjih se je pojavila velikanska roža, le da je bila ta oranžne barve. Če ne bi bilo dolgih ostrih zob in njene požrešne narave, bi bila še lepa. Ko se je besno pognala nad lutko, se je Elise obrnila k Artu, ki je lebdel v bližini. "Bi morala biti tudi moja vijolična ali je barva odvisna od tega kdo jo pričara?" je z zanimanjem povprašala.

"Joj, kdaj zenske niste izkoriscevalne?"jo je zbodel, ko mu je obljubila, da ga bo drzala za besedo. "Seveda ti ne bi nic naredil."je dejal ob njenem dvomecem pogledu. Razen na mrtvo nategnil, se je zahehetal zlobni glasek v njegovi glavi. Oh daj mir, mu je nekoliko navelicano odvrnil in ga brcnil v kot svojih misli. Namuznil se je in jo opazoval, ko je se sama poslala rozo, da je pricela mrcvariti novo zrtveno lutko. "Oranzna barva?"za trenutek se je zamislil. "Mislim da ima nekaj veze z inkantatorjevimi custvi. Oranzna je zloba...se mi zdi."zarezal se je in trznil s palico, da se je Elisina roza sesula v kupcek pepela na tleh. Se en zamah in sobana je bila zopet svetlece cista. "Dobro, mislim, da sva dodobra raziskala dvorano, da pri pri razkazovanju drugim ne bova izpadla kot budali."je smeje dejal in se pocasi napotil proti izhodu. Na pol poti se je obrnil in jo pogledal "Prides? Ali pa bi rada se kaj pogledala?"

"Ženske smo izkoriščevalne? Pravi se oglaša!" je Elise prasnila v smeh. "Te moram res spomniti, da dekleta brez problema izkoristiš za svoj užitek in pobegneš, ko pričakujejo resno zvezo? Slej ali prej se ti bo zalomilo in naletel boš na tako, ki se ne bo pustila odgnati. Mene si komaj poznal preden sva spala skupaj. Kaj pa če bi bila kakšna motena posesivnica, ki bi zaradi seksa pričakovala poroko, hišo z belo ograjo in pol ducata otrok?" ga je smeje podražila. Misel na Arta in njegovo malo ženičko, ki ga niti za trenutek ne spusti izpred oči je bila neprecenljiva. Od smeha ji je po licu spolzela solza in komaj se je dovolj zresnila, da se ni začela valjati po tleh.
"Oh to si si pa ravnokar zmislil. Sploh nisem zlobna oseba," ga je krcnila po nosu, vmes pa ji je vsake toliko še vedno ušel kratek smeh. "Verjetno bomo sčasoma odkrili še kakšno presenečenje, ampak mislim, da zaenkrat res veva dovolj," je prikimala in mu sledila proti izhodu. "Naslednjič, ko prideva sem, bi lahko prišla že s kakšnim novim članom. Če odkriješ koga primernega, samo pritisni na tetovažo, prav?" Art je lahko svojo pristisnil veliko bolj neočitno kot ona.

Privzdignil je obrvi "Ves kaj, zato pa so carovniki izumili urok pozabe. Ne dvomim, da je bil tisti, ki ga je ustvaril prav tak kot jaz."pokazal ji je jezik, nato pa se je lahko le namrscil, ko se je zacela Elise prav pokvarjeno smejati. Roke je uprl v bok "No, se dobro do nisi kaksna motena posesivnica, kaj?"jo je zbodel in ji ukradel poljub, nato pa jo smeje potegnil za seboj. "Da nisi zlobna oseba?"zdaj je bila njegova runda, da se nasmeje. "Kje si pa to pobrala?"zmajal je z glavo in odskakljal po kamnih. "Okej, tetovaza. Zmenjeno."nasmehnil se je in stopil do velikega kamna, ki se je odmaknil in ju pustil skozi. Se enkrat se je ozrl preko ramena k privlacni spolzgadovki, se zarezal, ji pomeziknil in nato je v svistu vetra izginil navzdol po hodniku. Med tekom je naredil premet in zadovoljno skocil skozi najblizje odprto okno ter pristal na nadzidku. Nekaj casa je opazoval dvorisce pod seboj, nato pa se je prekril z iluzionisticnim urokom in se odrinil s kamnitega mosticka. Cez nekaj trenutkov je neopazen pristal na robu dvorisca, v senci drevesa odstranil urok in se lagodno sprehodil v grad.

"Hm... Glede na to, da bi bilo v tvojem primeru kaj takega res življenjska ogroženost, bi bil urok pozabe čisto sprejemljiv," se je smeje strinjala Elise. "Mamica je rekla, da nisem," je še dodala ter stopila na hodnik. Poslovila se je od Artroisa in nekaj časa opazovala njegovo prekopicavanje po zraku, potem pa odšla vzdolž hodnika in se napotila na krajši sprehod.

Z lahkotnim korakom se je sprehodil navzdol po hodniku in se na videz povsem brez kakega namena ustavil ob vitezu. Zvizgajoc se je naslonil na steno in pri tem s pogledom diskretno precesal hodnik. Nikogar. Zadovoljno se je nasmehnil in svojo pozornost za nekaj trenutkov namenil prstanu na oklepovi oklepljeni rokavici in po nekaj minutah ke obstal na preprogi, ki je prekrivala tla dvorane. S smehljajem na ustnicah je stopil do omare, v kateri se je skrivala blazena, samonapolnljiva rocka odlicne kave. Nalil si jo je v skodelico in sedel v udobni fotelj. Medtem ko je srkal slastno tekocino, je odvihal svoj rokav in se z zanimanjem ozrl na zarece znamenje na na notranju strani roke. Z Elise sta se namrec zmenila, da bosta pritisnila na tetovazo, ce bo kateri od njiju nasel novega clana. Pred nekaj minutami, ko je sedel na postelji v Spolzgadu, je zacutil nenavadno scemenje in ko je pogledal svoj okrancljani C, je ugotovil, da je zareca crka vzrok cudnega obcutka. Sedaj je sedel v dvorani in cakal, da se prikaze se Elise skupaj z novincem.

Ko je Elise izginila, je Damiena minil tudi delček samozavesti in poguma, ki ga je vedno čutil ob njej. Roko je obotavljivo iztegnil k prstanu, a se vseeno ni mogel pripraviti do tega, da bi se ga dotaknil. Če to storim, ne bo več poti nazaj, ga je mrzlo spreletelo in roka se mu je zatresla. Črne magije se je še vedno bal, to je bilo očitno. A če zdaj ne bo vstopil, se je bo bal za zmeraj... Nekaj trenutkov je še neodločno stal pred vhodom, potem pa mu je pred oči nenadoma priplaval Elisin samozavestni nasmeh in v njem spet prebudil brezmejno zaupanje, ki ga je čutil do nje. Globoko je vdihnil in se dotaknil prstana.

Plameni, ki so ga zajeli, ga niso opekli in tudi na vprašanje je poznal odgovor. Preizkušnje so se mu zdele kakor kakšne divje sanje, a misel na Elise ga je opogumljala, da se ni predal svojim strahovom. Najdlje je trajalo, da se je prebil mimo kamnitih plošč - kmalu ga je obšel neprijeten občutek, da ga vodijo v krogih in da ne bo nikoli dosegel dvorane, potem pa se je spomnil, kaj mu je povedala Elise. Zaprl je oči in hodil dalje, ne da bi videl, kam ga vodi pot ali bolje rečeno, magija.

Odprl jih je šele, ko je začutil, da mu je končno ospelo. Znašel se je v skrivnostni dvorani, ki so jo osvetljevale le lebdeče sveče in ogenj v kaminu, vzdušje v njej pa se mu je zdelo polno globoko pritajene, a silne moči. Toda prvo, kar je ujelo Damienovo pozornost, je bil dobro znani obraz njegove prijateljice. "Elise," se je olajšano nasmehnil. "Uspelo mi je!" Od veselja in olajšanja bi jo najraje kar objel, potem pa je opazil, da v malo temnejšem kotu sobane sedi še nekdo.

"Živjo Artrois," ga je pozdravil malce zadržano, saj mu še vedno ni čisto odpustil, da je poškodoval Elise.

Art je ze izpraznil svojo skodelico in si je sedaj cas krajsal s pritajenim zvizganjem, ko se je le zaslisalo odmikanje velikega kamna v steni. Odprl je oci in ravno ujel Elise, ki se je izmuznila skozi odprtino v zidu. "Zivjo!"je dejal in se ji nasmehnil, svoje oci pa pricakujoce uprl v luknjo za njenim hrbtom, saj ga je sedaj ze mocno srbelo, kdo je vendarle novinec. Bil je nekoliko presenecen, a ne negativno, ko se je skoznjo prikazal Damien. Videlo se mu je, da vhodna preizkusnja zanj ni bila enostavna, a ko je zagledal Elise, se mu je preko obraza razlezel nasmeh olajsanja. Komaj tedaj je sele opazil Arta, ki se je ze dvignil iz fotelja. Pocasi je pristopil k njima in se Damienu spodbudno nasmehnil. "Zivjo, Damien."mu je veselo dejal in ga prijateljsko boksnil v ramo, a je bil pri tem pazljiv na silo - cisto lahko bi se namrec zgodilo, da bi ga udaril nekoliko premocno. "Upam, da mi ne se vedno zameris, ker sem na Elise nascuval tisto rozico, kaj?"ga je pobaral in nekoliko privzdignil obrvi.

Ko je Elise vstopila v dvorano, je bila nekoliko presenečena, da je bil Art že tam. "Si bil pa hiter," se je nasmehnila, potem pa se zasukala proti vhodu in kar nekoliko živčno pričakovala Damiena. Bila je prepričana, da mu bo uspelo, ampak dokler se ne bo pojavil v veliki sobani, bo vseeno malo nervozna. Čas se je vlekel neznosno počasi, potem pa je Drznvraanovec končno vstopil. Za razliko od njega se ni zadržala in ga hitro veselo objela. "Saj ni bilo preveč težko, kaj ne?" se je olajšano nasmehnila. Stopila je proti omarici s kavo in natočila dve skodelici ter eno podala Damienu. Zdelo se ji je, da bo bolje, če malo počaka, da Damien sam povpraša o različnih stvareh v dvorani, ne da ga zasuje z informacijami. Poleg tega sta morala z Artom premostiti rahlo napetost, ki se je pojavila med njima.

Damien je prijateljici navdušeno vrnil objem. "Sploh ni bilo preveč težko, samo pri tistih ploščah sem se ustrašil, da ne bom nikoli našel prave poti. Ampak ko sem zamižal in se sprostil, sem se skoraj v trenutku znašel tu." Ko ga je Artrois boksnil v ramo, ga je nekoliko zaneslo, a bolj zato, ker tega ni pričakoval, saj je znal vampir očitno kar dobro nadzirati svojo moč, če je to seveda hotel. Udarec je kot po čudežu precej popravil razpoloženje, ki ga je Damien gojil do Artroisa.
"Malo še," mu je priznal, čeprav ja bilo res, da ni bil zamerljive sorte in je bil ljudem pripravljen odpustiti karkoli, če se je le na koncu vse srečno izteklo. "A če bo z Elise vse v redu, potem ti oprostim," se je vdal in Artu vrnil spravni udarec. Hvaležno se je nasmehnil Elise, ki mu je prinesla kavo, potem pa se je s toplo skodelico v roki končno uspel natančneje razgledati po prostoru.

Damiena je nehote spreletel srh. Vse v sobi je bilo dih jemajoče, temačno in skrivnostno, hkrati pa je bilo na vsem skupaj nekaj čudovito lepega in privlačnega. S pogledom je zdrsnil mimo starodavnih knjig, ki bi jih najraje takoj začel prelistavati, in se ustavil pri nekaterih predmetih, ob katerih mu je roka kar sama od sebe trznila v želji, da bi se jih dotaknil, čeprav bi bila to najverjetneje zadnja stvar, ki bi jo naredil. Potem se je njegov pogled ustavil pri sliki Circe in Setha, ki je visela nad kaminom. Damien se je spoštljivo in občudujoče zagledal vanju. Oba sta bila nenavadno lepa, poleg tega pa sta že na daleč izžarevala modrost in plemenitost. Niti slučajno nista bila podobna kakšnim okrutnim coprnikom, ki so se Damienu običajno narisali pre dočmi, če je pomislil na črno magijo...
"Čudovito je..." je dahnil, ko se mu je končno uspelo odtrgati od slike in se ponovno posvetiti Elise in Artroisu. "Res sem vama hvaležen, da sem smel priti sem." S pogledom je še enkrat zataval po dvorani in pri tem opazil nekakšen prehod, ki je očitno vodil v neko drugo sobo.
"Kam pa vodi tale prehod?" je vprašal in se poln radovednosti ponovno obrnil k Elise in Artroisu.

Nasmehnil se je, ko je ugotovil, da je Damien tiste sorte clovek, ki ne zameri hitro in je z veseljem sprejel spravljivi udarec v ramo. Z zanimanjem je spremljal Drznvraanovca, ki ga je v popolnem ocaranju nad velicastno dvorano kar odneslo. Kot v sanjah se je sprehajal po okraseni sobani in se nato ustavil pred kaminom, nad katerim sta bila upodobljena Circe in Seth. Namuznjeno je pocakal, da se je Damien le iztrgal iz carov dveh mogocnih carovnikov in se obrnil nazaj k njima. Sledil je fantovemu prstu in se nagnil nekoliko vstran, da se je njegov pogled ognil vitrini, v kateri je pocivala Roka slave. "Tisti prehod,"je dejal z nekoliko sirsim nasmehom, "vodi na vadisce." Oci so se mu hudomusno zasvetile "Sicer se nisem opazil vzgadih oblik v steni ali cudnih lukenj, ki bi smrdele po zveplu, a predvidevam, da se vse to sproti ocisti."je malce zbodel Drznvraanovca, da bi videl, ce bo izgubil kaj barve.

"Lukenj v steni?" je ponovil Damien z rahlo povišanim glasom in razširil oči, a potem se je spomnil, da ga Art verjetno tako in tako samo zbada.
"Res, prav nobenih?! Jaz sem si pa že tako dolgo želel razbiti kakšno steno..." je na videz razočarano zavzdihnil. "Sicer pa, glede na to, da za dvorano vesta samo vidva z Elise niti ni tako čudno, da je še tako nedotaknjena. Me prav zanima, koliko časa je minilo, odkar jo je uporabljala prejšnja generacija..."
Odsotno se je zagledal v Roko slave, ki je najbrž dobro zavarovana počivala v neki vitrini, potem pa se je spomnil še nečesa.
"Saj res, kako pa je s tisto neprelomljivo prisego? Jo bom moral dati že zdaj?" je vprašal, pri čemer je bila v njegovem glasu rahla sled negotovosti. Sicer ni imel nič proti in jo je bil povsem prpravljen dati, a vseeno je bilo na tem, enako kot na drugih oblikah črne magije, nekaj, ob čemer se mu je nehote pospešil srčni utrip.

"Oh Art, ne bodi otročji," se je nasmehnila Elise ter se naslonila na obok prehoda. "Res je Damien, vadbena dvorana se sama popravlja, zato ni nikjer nobenih znakov bojev," je prikimala ter srknila požirek kave. "Ampak ne veva pa še, če enako velja za knjige, zato vseeno malo pazljivosti med vadbo prosim," je nasmejano dodala. Bilo bi nepredstavljivo, da bi kdo ponesreči zadel kakšno od knjig in jo uničil.
"Prisego boš moral dati preden odideš iz dvorane. Do takrat pa imaš še čas, da se premisliš, če želiš," je prijazno povedala, saj ni hotela, da bi dobil občutek, da ga v kaj sili. A vendar, iz dvorane je lahko odšel samo pod prisego ali pa z izbrisanim spominom. "Dal jo boš meni, Art pa bo za pričo. Vse kar moraš priseči je, da ne boš nikoli ničesar hote razkril ničesar nekomu, ki ni član."

Prijazni ton v Elisinem glasu je na Damienov obraz spet privabil nasmeh in ga opogumil. "Ne, saj sicer nimam nič proti prisegi, ker mi je tako in tako ne bo težko držati. Pa še zanimivo bo videti, kako se jo izvede!" se je domislil in pri tem so mu pred oči prišli številni primeri neprelomljivih priseg, o katerih je bral v različnih strokovnih knjigah in čarovniških romanih. Njihovi avtorji so jih vedno opisovali kot nekaj strašnega, s čimer se običajno prisega samo hudodelstva, tukaj pa sploh ni šlo za nič takega. Vse, kar bo moral priseči je bilo nekaj, česar bi se držal v vsakem primeru.
"Mislim, da si ne bom premislil," je rekel tiho, a odločno. "Razen, če je v tejle dvorani še kakšna skrivna mučilna sobana, za katero mi bosta povedala šele, ko bo prisega že mimo," se je nasmehnil, saj tega niti slučajno ni mislil resno. Še enkrat se je ozrl po čudoviti sobani in imelo ga je, da bi kar takoj začel brati kakšno izmed starodavnih knjig. Nato pa je njegov pogled pritegnilo še nekaj drugega, česar prej začuda ni opazil: v eni izmed omar s skrivnostnimi predmeti je stalo nekakšno glasbilo, še najbolj podobno violini, le da je bilo povsem črno in čudovito lepo... Tokrat se Damien ni mogel zaustaviti.
"Tole moram nujno preizkusiti," je zašepetal in se odpravil proti vitrini. Ni vedel, zakaj, a nekaj mu je prišepetovalo, da je glasbilo, ki ga je pravkar odkril, sposobno ustvariti najlepšo glasbo na svetu.