a

Imelo ga je, da bi ji pokazal jezik, a se je ravno tedajci spomnil, da bi bilo to se bolj otrocje. No ja, vseeno je bil tisti visoki ton Damienovega glasu neprecenljiv dragulj v njegovi zbirki posledic izzivanja. Za Drznvraanovca se je zdelo, da oci kar ne more odlepiti od dvorane in skrivnosti, ki jih je skrivala. Art je razmisljal, koliko nestevnih ur bi carovnik lahko prezivel tu notri in se vedno ne bi ugotovil vseh misterijev nenavadne sobane. Elise je na plan privlekla neprelomljivo prisego, Art pa je ob omembi njega kot price le prikimal in pohitel za Damienom, ki se je kot v transu blizal srebrnemu, svetlikajocemu se, violini podobnemu glasbilu, ki je bilo razstavljeno v eni izmed vitrin. Potrepljal ga je po ramenu in ga odlocno zadrzal "Morda bi bilo pametno spreveriti, ce je s cem uroceno."ga je opozoril. "Tole ni muzej ali pa antikvariat. Ne dvomim, da je tricetrt stvari v teh vitrinah obdanih s takim ali drugacnim prekletstvom..."pozugal mu je s prstom in si se sam ogledal nenavadno lepo glasbilo. Skomignil je z rameni, saj je bil bolj nagnjen h kitaram, nato pa se je zopet obrnil k Damienu "Preden se cesa tukajle dotikas, raje preveri z urokom."namuznil se je in odkorakal nazaj do fotelja, kjer je na mizici se vedno cepela rocka slastne kave. Polna seveda. Napolnil je svojo prazno skodelico in se sprehodil nazaj do Elise.

"Ne, nobene mučilne dvorane ni," se je nasmehnila Elise. "No, razen, če se skriva za kakšnimi vrati, ki se aktivirajo na kak čuden način, ampak če je tako, potem tudi midva še ne veva zanjo," je dodala po krajšem premisleku. Navsezadnje res še nista pretaknila vseh knjig in bilo je čisto možno, da bi bila ena izmed njih vzvod. Res pa je močno dvomila, da bi se Circe in Sethu zdelo potrebno in smiselno zgraditi tako sobano.
Pristopila je k ogledovanemu inštrumentu ter ga tudi sama z zanimanjem premerila. "Tudi, če predmeti niso obdani s prekletstvom, lahko služijo čemu... čudnemu." Priklicala je knjigo, ki je bila pravzaprav popis vseh predmetov ter jo potapkala s palico, da se je odprla na strani, kjer je bila opisana violina. Na hitro je preletela tekst, potem pa se namuznjeno nasmehnila. "Res ne bi bilo pametno, da bi zaigral nanjo," se je zahahljala, potem pa na kratko opisala čemu inštrument služi: "Stvarčici je ime Bakkheia in ima zelo zanimiv učinek. Vse, ki slišijo njen zvok - razen igralca samega - v nekaj trenutkih popelje v brezumnost, v stanje norosti in ekstaze, da osvobodijo svojega duha ter pokažejo svoj pravi jaz." Muzajoče je premerila inštrument, potem pa dvignila pogled k Damienu: "Raje jo pusti pri miru. Vsekakor pa bi jo mogoče naslednjič odnesli na kakšno šolsko zabavo, da ne bodo vsi tako zategnjeni."

Damien se je le s težavo odtrgal od lepega inštrumenta, a Elise in Art sta imela prav - res se ga ne bi bilo pametno dotikati, sploh glede na to, kar je o njem prebrala Elise.
"Bakkheia," je ponovil tiho in se odločil, da si bo ime kljub vsemu zapomnil. "Zmenjeno, ne bom se je dotikal, razen v skrajnem primeru - na primer, če se bomo kdaj znašli na kakšni obupno dolgočasni zabavi," se je zasmejal.
"Je pa res priročno, da so vsi predmeti popisani v tejle knjigi! Kaže, da sta Circe in Seth res mislila na vse," je nadaljeval in s pogledom občudujoče ošinil debelo knjigo, ki je obetala ure in ure nadvse zanimivega branja.
"Vseeno pa se mi zdi, da sem bil za prvič že dovolj dolgo tu. Bolje, da se počasi odpravim, preden po nepotrebnem naredim še kakšno neumnost, čeprav bi najraje prebil tukaj vsaj še nekaj ur!" S pogledom je še enkrat ošinil dvorano, potem pa se je približal Elise in Artroisu.
"Rad bi postal član bratovščine Circe in Setha, če sta me seveda pripravljena sprejeti. In vama dal neprelomljivo prisego, da o tem nikoli nikomur ne bom nič hote izdal," je rekel in roka se mu je pri tem napol sama od sebe stegnila k Elise.

"Mogoče bi bila primerna že za zabavo ob koncu leta. Sicer ne vem kako je tukaj, ampak pri nas je bilo treba pred dejansko zabavo poslušati kar nekaj govorov, ki so skupaj trajali več kot uro," se je nekoliko kislo nasmehnila. Elise ni imela potrpljenja za dolgočasne govorance, ki so se vlekle v nedogled, povedanega pa ni bilo nič pametnega. Žal pa so tudi pridige trajalo skoraj tako dolgo, če sta starša dobila obvestilo o njenem nezadovoljivem vedenju. Zato niti ni iskala načinov kako bi se izognila šolskim dogodkom.
"Tako je, Circe in Seth ter vse generacije mladih nadebudnežev, ki so dvorano uporabljali pred nami. Kdo ve, mogoče bomo tudi mi dodali kakšen predmet in ga opisali v tej knjigi." Na obrazu se ji je videlo v kakšno neizmerno veselje in čast bi ji bilo, če bi lahko kaj prispevali prihodnjim generacijam. Za trenutek se je zasanjala, potem pa odložila knjigo in pristopila k Damienu.
"Ne skrbi, kadar koli boš imel čas lahko prideš sem in si tukaj kolikor dolgo želiš. Samo pazi, da se ti kaj ne zgodi, prav?" se je nasmehnila in mu podala roko ter spotoma Artroisu pomignila naj se pripravi. On je bil namreč tisti, ki bo pričaral vrvi Neprelomljive prisege. "Damien, ali prisežeš, da ne boš nikoli ničesar hote, v kakršni koli obliki, izdal nekomu, ki ne priprada naši druščini?"

"To bi bilo res čudovito," se je strinjal Damien, ko je Elise omenila, da bodo mogoče tudi sami kdaj prispevali k razširitvi dragocene knjige. "Prepričan sem, da bomo tudi mi odkrili kaj zanimivega, česar naši predhodniki še niso!" Bil je nadvse hvaležen Elise in Artroisu, da sta mu izkazala takšno zaupanje.
"Pazil bom," je obljubil in samemu sebi svečano prisegel, da ga Bakkheia ne bo več premamila, potem pa se je osredotočil še na Neprelomljivo prisego.
Ko mu je Elise postavila vprašanje, se ji je zazrl globoko v oči, kot bi ji hotel tudi tako povedati, da misli resno. "Prisežem," je nato rekel tiho.

Namuznil se je ob opisu srebrnega glasbila v vitrini. "No, tale zadevica mi nedvomno popestrila razvleceni uvod v koncno zabavo."je dejal, ko je Elise omenila, kdaj bi jo lahko uporabili. Ob omembi tega, da bi se sami kaj prispevali v to brezmejno zakladnico znanja se mu je zasvetil pogled "Ne dvomim, da se bomo protrudili da tudi mi ponudimo kaj novega generacijam, ki bodo se prisle."je dejal z navdusenim nasmehom, pri tem pa izvlekel palico. Poravnal si je plasc in se zresnil, ko sta se Damien in Elise pripravila na Neprelomljivo prisego. Oba je se enkrat premeril, nato pa je brez besed lahkotno zavihtel svojo dolgo, crno palico in se z njo dotaknil njunih stikajocih se dlani. Iz konice je sinil zlat pramen, ki se je kot svetleca se vrvica ovil okoli njunih rok vse do ramen, nato pa pocasi izginil. A tudi, ko ga ni bilo vec, se je se vedno cutil njegov vpliv. Se nekaj trenutkov so vsi mirovali v cisti tisini, nato pa se je Art siroko nasmehnil in lopnil Damiena po ramenu. "Zdaj si nas."mu je veselo dejal in palico spravil nazaj pod plasc.

Ko se je iz Artroisove palice izvil zlat trakec in se ovil okoli njunih dlani, je Damiena v roki nekoliko zaščemelo, potem pa je zlata vez na videz brez sledu izginila pod njuno kožo. Damienov pobledeli obraz je ponovno dobil nekaj barve in zadovoljno se je nasmehnil.
"No, saj pravzaprav sploh ni bilo tako strašno," si je oddahnil in se pogladil po roki, v kateri ga je še vedno rahlo ščemelo, kot v opomin. Nato ga je Artrois prijateljsko lopnil po rami in Damiena je spet nakoliko zaneslo, le da je bil tokrat pirpravljen in je hitro spet ujel ravnotežje. Širko se je nasmehnil svojima prijateljema, potem pa se je vrgel na enega od naslonjačev in si z rokami podprl glavo.
"Prav dobro se počutim, zdaj ko sem "naš"," je ugotovil, potem pa se je nečesa domislil in hitro je spet planil na noge.
"Ampak mogoče bi bilo vseeno bolje, da se zdaj vrnemo v naše domove. Če bomo prepozni, bomo še sumljivi. Sta za to, da se počasi odpravimo?"

(Mogoče bolje, da se čimprej spokamo od tukaj, zato, da bo Elise potem lahko prišla noter z Arronom. )

Kmalu za Elise je v dvorano stopil tudi Art in si postregel s kavo, sedaj pa sta skupaj čakala Arrona. "Misliš, da bo dolgo rabil?" je vprašala. Pot čez sploščice je bila vsakokrat drugačna in vprašanje je bilo kakšno pot bo dvorana namenila Arronu. Elise je srknila požirek kave, potem pa stopila nazaj do omarice. Na mizo je postavila pladenj z vanilijevimi in čokoladnimi rogljički, potem pa tudi sama sedla, saj z živčnim postavanjem pred vrati ni spremenila ničesar. Mikalo jo je, da bi začela pregledovati knjige, če bo kje odkrila kaj v zvezi z zapestnico, vendar je hotela dvorano najprej razkazati Arronu, zato umirila svoj zvedavi značaj. Raje si je postregla z vanilijevim rogljičkom in še naprej pogledovala proti vhodu.

Arron je bil kar nekoliko presenečen, s kakšno lahkoto se je prebil prek vseh ovir. Najbrž je bila edina res prava varovalka ravno geslo, pa še to bi se načeloma dalo dobiti, če bi bil človek resnično dober lažnivec. Kmalu je pred sabo zagledal veliko dvorano. Bila je polna prečudovitih stvari, največji vtis pa je na Arrona naredila zbirka knjig. Komaj se je lahko zadržal, da ni kar stopil k najbližji polici in začel brskati. Namesto tega je stopil k Elise, ki ga je prav res čakala s skodelico kave in se ji prijetno nasmehnil. "Mala malica," je rekel in vzel s krožnika na mali mizici enega od vanilijevih rogljičkov.

Z muzajočim nasmehom na ustnicah je spremljal Elisne nekoliko živčne gibe, ki so se končali z grizljanjem vanilijevega rogljička, ki se je kaj hitro predal njenemu neustavljivemu napadu. Elise je bila namreč neozdravljiva sladkosnedka. Zmajal je z glavo in naredil še en požirek naravnost izvrstne kave, ki je v toplem curku zdrsnila po njegovem požiralniku. Pogled je le bežno privzdignil, ko se je Arron prikazal skozi vrata s povsem lahkotnim korakom in mu z nasmehom pokimal, saj ni pričakoval ničesar drugega. Arron je bil navsezadnje nadvse sposoben čarovnik in Art bi bil zelo negativno presenečen, če bi mu prebijanje skozi ovire vzelo več kot dve minutki, kot jih je porabil. Počasi se je dvignil iz fotelja, mu ponudil skodelico kave in rogljič, nato pa se postavil obenj in z roko zamahnil v smeri neizmernih knjižnih polic. »Dobrodošel v kraljestvu prepovedanega znanja, Arron.«je dejal z žarečim nasmehom.

"Me veseli, da ti dvorana ni namenila prav dolge poti," se je nasmehnila Elise. Počakala je trenutek, da je Arron s pogledom zajel celotno sobano. Art se je odločil, da bo najprej pokazal knjige, kar je bilo čisto pričakovano. Navsezadnje je bilo znanje tisto, kar jih je privlačilo. Do konca je pojedla svoj rogljiček, potem pa Arronu opisala po kakšnem sistemu so razvrščene knjige. Ko so bile na vrsti vitrine s takimi in drugačnimi predmeti s hecnimi lastnosti, je na dan privlekla knjigo, v kateri so bili vsi opisani. Med tem, ko si jih je Arron ogledoval, je na hitro prelistala knjigo, če je v njej mogoče omenjena tudi srebrna zapestnica, a je ni bilo. Pridružila se je tudi ogledu sobe za vadbo, saj res ni bilo časa, da bi se fanta spustila v dvoboj. Bil je večer in bližala se je ura za spanje, kar je pomenilo dežurne profesorje na hodniku. Nekaj minut pa jima je le pustila, da sta se spustila v debato, sama pa ta čas prelistala še eno knjigo, za katero je menila, da ima potencial.
Naposled je prišel čas, da Arron priseže Neprelomljivo prisego in tokrat je bila Elise tista, ki je izvajala urok. Kakor pri Damienu so se prikazale vezi, ki so spojile roki in nato izginile. "Tetoviraš si lahko kar želiš, kamor želiš, le sporoči, ko boš, da tetovažo uročiva," mu je naročila. "Pot nazaj je enaka kot do sem, le da ne potrebuješ gesla. V dvorano pa seveda lahko prideš kadar želiš." Ko je bilo vse urejeno, je do konca spila svojo kavo in pospravila skodelico. Verjetno bi se skodelica pospravila sama, ko bi vsi odšli, ampak Elise ni marala puščati stvari razmetanih za sabo. "Se vidimo jutri in lahko noč," je zaželela obema, ko je stopila nazaj na hodnik. Čeprav so šli v isto smer, bi bilo tvegano, da bi jih videli skupaj.