Opazovalnica

Po ploščadi se je nenadoma razlegel zvok odpiranja vrat, ki se niso vdala zlahka. Drobna temnolaska pred njimi se je morala potruditi, da so se končno s škripajočim zvokom odprle in na njenem obrazu se je pojavil zadovoljen nasmešek, ko je končno stopila na ploščad.
Pravzaprav ni vedela točno, zakaj se je odpravila sem. Ura je bila šele nekaj čez deveto in na poti je srečala mnoge študente. Zunaj je bil mrak, ki Hailey ni motil. Pravzaprav je nikoli ni motil in na vrh astronomskega stolpa se je podala zaradi dejstva, da je oboževala nočno nebo. In ni se mogla domisliti nobenega drugega kraja, kjer bi se zvezde videle bolje. Upala je le, da ne bo naletela na kakšnega izmed parov- sem so se ponavadi zatekali študentje prvega letnika, ki so iskali bolj prikrit prostor. Ob tem je zavila z očmi in se sama pri sebi nasmehnila, ko je opazila, da danes tukaj ni nobenega.
Hailey je odšla do ograje in se nanjo naslonila, potem pa svoj pogled usmerila proti nebu. Tam je bilo kot tisoče drobnih lučk raztresenih na stotine zvezd, ki so Hailey vedno znova očarale.
Minilo je kar nekaj časa, potem pa je nenadoma tišino prekinilo vnovično škripanje vrat. Očitno se je še nekdo namenil sem in Hailey je pozornost ošinila vhod na ploščad. Neznana oseba je ni mogla opaziti, ker jo je zakrivala senca nekega drugega stolpa in Hailey je z zanimanjem opazovala, da bi opazila osebo, ki je vstopala.

[ kdorkoli? ]

(lahko jaz?)

Eve je hitro korakala po stopnicah. Rada je opazovala nočno nebo. Vedno višje kot je bila, temnejše je bilo stopnišče. Kamnite stopnice kmalu več niso bile vidne in Eve je morala zaupati svojim ostalim čutilom. Med potjo se je opotekla, toda ni padla.
Dobro se je spominjala prigode neke noči. Skrivaj se je odplazila na stolp. Ko je stala na svežem nočnem zraku, jo je presenetil hrup v ozadju. Zaradi teme ni ničesar videla.
Naslednje, kar je zagledala, je bil bolnišnični strop. Nad njenim obrazom so se sklanjali učitelji. Njen oče je stal v ozadju. Nihče ni vedel, kaj se je zgodilo, razen tega, da jo je zjutraj našel par, ležečo in sključeno na tleh. Eve so prepovedali prihajati sem gor, toda ona se ni dala tako zlahka. Ko je odrinila težka vrata, je nanjo padla senca drugega stolpa. Eve ničesar ni videla, toda čutila je tujo prisotnost.

Takoj, ko so se vrata do konca odprla, je Hailey opazila temnolasko, ki se ji je zdela nenavadno znana. Imela je dolge, temne lase, oznaka na njenem plašču pa je naznanjala, da je iz Spolzgada. Hailey je samodejno priprla oči, ko je nenadoma ugotovila, kje jo je že videla. Prepovedani gozd, seveda. Tam je bila z Davidom, potem pa se je po Gozdu razlegel zvok tuljenja volkodlaka, ki mu Hailey, po pravici povedano, ni posvečala pozornosti, saj je bil navsezadnje kar precej oddaljen od njiju, tako ali tako pa sploh nista bila nekje v globini Gozdu, da bi lahko v primeru nevarnosti pravočasno ušla ali karkoli podobnega. Potem pa se je prikazala ona. Ob tem se je morala nasmehniti, a v njenem glasu ni bilo nič toplega, ko je nenadoma spregovorila. "Torej, si me spet prišla reševati?" Se je hladno pozanimala, medtem ko je stopila v viden trak, ki ga je metala Luna, in se zazrla v neznanko, ki je še ni popolnoma prepoznala, vsaj če je sodila po izrazu na njenem obrazu. Nekje v globini Haileyjinega spomina se je ob pogledu na njene oči nekaj premaknilo, sicer pa ni točno vedela, na koga jo je temnolaska spominjala.

Eve je čez nekaj trenutkov ugotovila, kdo je v njeni bližini. Bilo je dekle iz Drznvraana, ki ga je v družbi enega izmed fantov videla v Gozdu. Rešila ju je pred volkodlakom, čeprav se nevarnosti verjetno nista zavedala. Eve je tega volkodlaka poznala in je imela izkušnje z njegovimi napadi. Napade te iz ničesar in le redkokdo preživi.
Dekle jo je nekaj vprašalo, Eve pa je odgovorila:˝Tokrat te nisem prišla reševat. Prišla sem na svež nočni zrak, ker je v gradu precej zatohel. Pa še pomaga mi zaspati. Mimogrede, kaj pa ti počneš tukaj?˝Eve jo je ogovorila s svojim vzvišenim in sikajočim glasom.

Hailey je sama pri sebi za trenutek zavzdihnila, potem pa se vprašala, če res ima dovolj energije, da bi se prerekala z eno izmed tistih tipičnih deklet iz Spolzglada, ki so mislile, da vedo vse o vsem in vseh, ter so bile tako ali tako najbolj pametne. Sama pri sebi se je namuznila, potem pa svoj pogled znova obrnila proti neznanki. "Ah, tokrat ne," je olajšano prikimala, ob tem pa se je njen nasmešek še nekoliko bolj razširil. Pravzaprav je bilo nenavadno, kako zelo so si bili vsi predstavniki Spolzglada podobni, če ne skoraj identični. Vzvišen, sikajoč ton glasu, ponosna drža glave in tisti zaničevalni odnos do vseh drugih. Kot da bi se lahko karkoli nalezli od njih. Morda normalnosti? je sama pri sebi pomislila Hailey in se znova nasmehnila.
"Jaz? Oh, brez skrbi, nič ti ne bom storila, samo sproščam se," je odgovorila, ob tem pa ji ni uspelo, da se bi popolnoma znebila sarkazma v svojem glasu. A le zakaj bi se trudila? Tako ali tako je pred seboj imela dekle, ki je bilo očitno zelo napadalno do vseh. Ali pa pretirano zaščitniško, je dodala ob misli na njeno tako imenovano reševanje.

Dekle je Eve odgovorilo, da se le sprošča. Eve je skomignila v rameni, ni pa preslišala sarkazma v dekletovem odgovoru, ki ga je dekle poskušalo prikriti.
Eve se je zavrtela na peti in odšla po stopnicah navzdol, vse dokler ni pristala na trdnih tleh. Ko je odhajala proti vhodu v grad, se je obrnila in zastrmela v postavo dekleta, ki se je naslanjalo na ograjo na vrhu astronomskega stolpa. Eve se je vnovič zavrtela na peti, nato pa jo mahnila v šolo. Bila je utrujena in želela si je le tople postelje.

Na dekletu je bilo nekaj nenavadnega in to ni bilo prvič, da je Hailey to opazila. Nenadoma se je brez pravega vzroka obrnila in odšla ter pustila Hailey samo. Pa ne, da bi ona imela karkoli proti temu. Svojo pozornost je znova namenila nebu in zvezdam, ki so ji bile veliko bolj všeč kot karkoli drugega. To ni pomenilo, da bi bila Hailey obsedenka z vsem, kar se je dogajalo na nebu. Temu niti ni posvečala pretirane pozornosti in zdaj, ko je znova ostala sama, se je lahko sproščeno naslonila na nizek zid in se zazrla v nebo.
Čas je tekel mimo in ko se je znova zavedla, koliko je ura, se je skoraj presenečeno vzravnala in še zadnjič uperila svoj pogled v nebo, potem pa se obrnila in znova prisilila škripajoča vrata, da so jo spustila nazaj v notranjost velikega gradu, po stopnicah pa se je odpravila naravnost v njihovo dnevno sobo. Morala je še prebrati nekaj stvari za pouk in pravzaprav je bil to ravno pravšnji čas za kaj takšnega. Nasmehnila se je sama pri sebi, ko so se nekje nad njo vrata znova zaprla.

Evan elegantly walked up the stairs of Astronomy tower. When he came to the observatory, he pulled his wand out and muttered some incomprehensible words. There was a small puf and a little note launched from his wand, and transformed itself in a small paper air plane, which flew out of the observatory towards the castle's dungeons. Evan smirked and leaned on the observatory fence.

Arron was somewhat stunned when he recieved the note. He half expected the trip to be made in the summer and not during the school year, but then again, he was excited about seeing the elven city. Not many humans got to see it and he wondered if it was as magical as he imagined. He walked the stairs which led to the Astronomy Tower and with each step his frown got a little bigger. He avoided the tower as much as he could, but for some reason or another he found himself climbing the same steep stairs over and over again.

He cursed silently after finishing the final set of stairs and entered the observatory. It was as foreboding as usually and the telescopes stared at the clear sky with their empty glass eyes. Arron glanced at them with a disinterested expression and then he spotted Evan, who was leaning on the fence. Arron stopped where he was, safely aground, and called out. "Seriously, if you want to attempt suicide, try something less messy than jumping off a tower!"

Evan smiled waggishly and responded to Arron's comment. "Well, I'm really not trying to kill myself. If I even tried, I'd choose a more elegant and astonishing method, like cursing myself with Avada Kedavra." He walked towards Arron and grabbed his wrist. "So ... I guess you had disapperated before? Or do you need any further explanations about co-disapparating?" He smirked again, and his gaze met with Arron's.

Arron laughed. "Is it legal to use an unforgivable curse on oneself?" Somehow, he doubted it. But if one used Avada Kedavra on themselves, there would be nobody to punish them for it. Even the wizarding hand could not reach into the world of the dead.

He glanced carefully at Evan's palm which trapped his wrist. He was hoping for some other, more pleasant means of transportation. Disapparating was not his thing even though he knew well enough how to do it. He simply disliked the pressing claustrophobic feeling of being sucked into nothing. He sighed.

"Don't try to lecture me just because you're an old man, Evan," he said, rolling his eyes in an amused manner. "My knowledge of disapparation may be fairly fresh, but yours seems rusty. Or did you simply forget one cannot apparate or disapparate while on Hogwart's gorunds?"

"Well, I don't know if it is illegal, but one thing is for shure. Dementors just cant follow you in whichever place you go after death." He smirked and then responded to Arron's answer about disapparation. "Well, by elven theories, I'm not old. Yet." He smiled waggishly again and contniued: "Well, for that matter, being me is an advantage. You see, elven magic is slightly different that wizard's one." He tightened his grip around, Arron's wrist, and it sucked them in the nothing.

Med potikanjem po šoli je Pauline zašla na stopnišče, ki je vodilo do astronomskega stolpa. To je bil najvišji stolp in tudi kar nekaj stopnic si moral prehoditi preden si dosegel ploščad. Z mislimi o samoti je torej stopicljala proti stolpu. Po parih petih minutah je prispela na ploščad. Ura je bila deset zvečer in pogled je bil čudovit. Luna in zvezde so osvetljevale okolico. V daljavi se je videlo jezero. Za njim so stale mogočne gore poraščene s starimi hrasti. Nebo je bilo črno in na gladini jezera se je odsevalo mnogo zvezd.. Naredila je krog po ploščadi in z roko drsela po ograji. Naenkrat se je pred njo pojavila majhna sivobela sovica. Bila je neizmerno prisrčna. Kaj dela sova na Astronomskem stolpu? si je mislila. Pred kljun ji je nastavila roko in sovica si jo je dodobra ogledala. Potem jo je Pauline pobožala. Sovica se je začela oglašati - bilo je nekaj podobnega gruljenju. Zazrla se je v daljavo. Razmišljala je o tem, da na Bradavičarki sploh še ni spoznala nikogar. Naslonila se je na ograjo in opazovala "sliko z razglednice". Naenkrat je slišala da nekdo ali nekaj hodi po stopnicah. Srce ji je zastalo Kaj če me ob tej pozni uri dobijo zunaj?

Bella je končno prispela na vrh. Čestitala je sama sebi, da se je izmuznila tako neopazno. Nekaj ji je govorilo, da ni sama. In tudi ni bila. Zagledala je neko dekle, ki je nosilo drznvraanovski plašč. Presenetilo jo je, saj je mislila da mora biti to kakšen ponosen Gryfondomovec. Na njeno veliko veselje ni bil. Poleg tega njeni modri sosedi niso bili znani ravno po kršenju pravil, pač pa po bistrosti. Čisto počasi se je dekletu priplazila za hrbet, nato pa tiho zašepetala. " Živjo." upala je da jo ni prestrašila, saj je s svojim bledim obrazom in angelskimi potezami izgledala kot vila v mesečini. Zazrla se je v zvezde in se začela spraševati, zakaj ljudje raje ne živijo na nebu. Vedno je oboževala temno noč in odseve lune in zvezd, ki so razsvetljevali temno črnino.

Ob tem se je Pauline zdrznila. Obrnila se je, s strahom v očeh. Bila je iz Spolzgrada. Iz tega doma Pauline ni poznala nikogar. Toda slišala je da so zlobni, zviti in zahrbtni. A sam temu ni verjela. Upala je da je ne bo zatožila. "Hei!" ji je odzdravila. Naslonili sta se na ograjo in nekaj trenutkov samo strmeli v čudovito pokrajino. Zvezde so svetile najmočneje v celi noči. In naenkrat, ja kar naenkrat se je ena zvezda odtrgala od mirne spokojnosti in ubrala pot v neskončnost. Obe dekleti sta strmeli v komet in tudi ko ga ni bilo več sta obe gledali v črnino. Kot da svet okoli niju nebi obstajal. "Kaj si si žaželela?" je naposled vprašala Pauline.

Bella se je odsotno zazrla v luno, pri tem pa si je z roko popravila pramen kratkih las. Trenutek prej je z očmi še sledila potu kometa, nato pa je odvrnila " Želim si, da bi obiskala daljnega bratranca, ki živi v Avstriji. Poleg sestre je še edini normalen v moji nori družini. Tudi on jih ne mara. Nobenega razen naju z Laur...Oh Calvin...zdaj je gotovo že dobil otroka. Prav rada bi ga videla. In Gretel tudi. Žena." je pojasnila in se naslonila na ograjo. " Ne skrbi, ne bom te zatožila." jo je pomirila, ko je videla skrb v njenih očeh. " Čeprav vsi pravijo da smo spolzgadovci temni, nismo vsi. Nekateri so ja, ampak jaz nisem. Samo cinična in sarkastična sem, hladna in brezbrižna. To pa marsikdo zamenja." zagledala se je nazaj v nočno nebo.

"Kako ti je ime?" je Pauline vprašala. Dekle ji je bilo všeč! Tiha, mogoče samotarska. Njen okus. "V Avstriji si rekla, ha? Kakšni pa so v tvoji družini? Vsi Spolzgradovci? Predvidevam. Si prej govorila o neki Lauren?" je še vprašala. Takrat je zagledala mešanico jeze in strahu v njenih očeh. Ali pa ne. Kakorkoli bilo je nekaj posebnega.

" Bella. Bella Seymour." je povedala in ji stisnila roko. " Da, v Avstriji. In prav imaš, vsi so bili v Spolzgadu. Ampak oni so morilci, izdajalci, tirani in snobovski. Jaz pa nisem." ji je povedala in opazovala njen zanimiv obraz. Velike, okrogle oči, prifrknjen nos in majhne, prikupne ustnice. Izgledala je kot tisti božični angelček iz Božičkovega paketa, polnega sladkih čokoladnih kovancev. Všeč ji je bila, čeprav je izgledala plašno. " Laurentice, oziroma Laur, je moja sestra dvojčica." je povedala in se nasmehnila. " Popolnoma sva si enaki. No, zdaj naju ločijo le frizura in oči. Ampak profesorji naju še vedno ne ločujejo...Moje pravo ime je sicer Annabella Marcia, ampak me prijatelji kličejo samo Bella ali Bells." segla je v žep in ven povlekla vrečko z penastimi, jagodnimi bonboni. " Boš enega?" je vprašala in tudi sama si je drobno, rožnato sladko penico vtaknila v usta.

Znaimivo. "Kje pa je Laurentice?" je z iskrivimi očmi vprašala. "Je tudi ona v Spolzgradu?" Pauline si je mislila, da bi bilo popolnoma mogoče, da bi bila Laur njeno popolno naprotje. Dobro ali slabo. Po tihem se je zasmejala in rekla: "Veš, tole s tvojimi me spominja na Transilvanijo. Kot neki vampirji. Kje sem to pobrala? Butasta, vem." Tudi Bella se je zasmejala. "Oprosti," je še zinila Pauline. V usta sta si tlačili penice in s polnimi usti je Pauline rekla: "No, jaz sem pa Pauline. Pauline Luisa Hendson." Spet sta se zagledali v črno sliko z mnogimi belimi pikicami in eno ogromno rumeno-belo kroglo. Ura je bila polnoč. "Naslednjič bom prinesla čokoladne žabe. Obožujem jih! Kaj pa ti? Ali pa bobke Bertieja Brucha ali pa Slonarjeve žareče žvečile. V temi morajo biti kar zabavne." In se ji je nasmehnila.

Medtem ko sta jedli penaste bombone, sta se izvrstno zabavali. " Da, tudi mene velikokrat spominjajo na vampirje." zasmejala se je in se zasanjano zazrla v luno, ki je bila videti kot..." Veš na kaj me tole spominja. Na hlebec kruha okoli katerega letajo mušice!" pokazala je na migetajoče zvezdice. " Jaz bom pa prinesla Ognjene čokoladke Matilde Heinesch, ki zagorijo in poletijo, če jih ne poješ v eni minuti, ko jo odviješ. Prav zabavne so. Pa Sloonarjeve žareče žvečilke, seveda! Pa čigumije ki ti obarvajo jezik!" spet je bruhnila v smeh in se naslonila na ograjo. " Kaj počneš v prostem času?" jo je vprašala.

"Hm... Obožujem jahanje. To bo prvo. Rada se tudi sabljam, dokler nisem prišla na Hogwarts sem ga trenirala. Ja, pa berem rada in igram." je rekla in sta se zazrli v luno, ki je resnično spominjal na hlebec. Zvezde so spominjale na muhe, kot je rekla Bella, ki v poletni vročini oprezajo za drobtinami. "Pa ti?" Pauline je pogledala v svoja stopala. Nosila je živo rdeče balerinke in rožasto krilo. Bella je imela zelo temno zeleno obleko, domnevala je da iz mahagonija. Posebej pa so ji bili všeč njeni čevlji. Zelo zaprte balerinke, na katerih so bile v vrstah nanizane razne perle v srebrni, zlati in bronasti barvi. "Igraš quiddich?"

" Sabljanje! Kako zanimivo! Bi me naučila!? Vedno sem se želela sabljati, pa je mati skrbelo, da se bom s tem pokvarila. In ja, seveda igram quidditch. Iskalka sem." je povedala. " Naslednje leto se prijavim v ekipo. Pa ti?" jo je vprašala in bilo ji je všeč, da je obleka nanjo naredila takšen vtis. Tudi ona je bila ponosna nanjo. Kupila jo je v Indoneziji in po njenih podatkih je bila edin primerek na svetu. Seveda ne bi bila zadovoljna, če ne bi zraven kupila še obutve. Tako je dobila ta komplet. Prežvekovala je penice in se zraven zasanjano nasmihala. Začarano je zrla v nebo in proseče pogledovala Pauline. " Me naučiš sabljanja?" je spet počasi vprašala.

Pauline se ji je nasmehnila. "Waw. Iskalka si. Najbrž je težko iskati majhen zlat zviz na tistem ogromnem igrišču. Mi lahko nekaj razložiš. No, pravzaprav je verjetno logično, toda nikoli tega nisem razumela prav dobro, oziroma bila prepričana. Zviz lahko ostane le v polju na igrišču, imam prav?" je vprašala. Spet sta se zagledali v pokrajino. "No, prav naučila te bom sabljanja."

((Oprosti, bom naslednjič več napisala, ampak zdajle nimam veliko časa))

Bella je prikimala. " Seveda, če ne bi bilo polje začarano bi zviz poletel tisoče in tisoče kilometrov daleč...in dvomim da bi ga spet našli." nasmehnila se je, da so se pokazali brezhibni beli zobje. " Sicer bi bila raje zasledovalka...ko sem bila majhna mi je bilo včasih slabo, če sem ga predolgo gledala. In potem je bil cel hudič...enkrat sem celo uspela pobruhati mojo preljubo mamico, ki mi je potem vrinila kosilo. Pa nisem želela jesti..." zarežala se je.