Opazovalnica

Tiho sta se zasmejali. "Oh ja. Smešna zadeva. Zakaj pa ne vprašaš pri ekipi, da bi bila zasledovalka. Stavim, da bi bila dobra!" je rekla in jo pogledala zelo resno. "No, jaz pa nisem v ekipi. Zdi se mi da nisem prav dobra. Saj letim, kar dobro, mislim... Ne gre mi slabo. Samo mislim, da za Quiddich pa ne bi bila dobar. No, saj tudi še ne želim igrati," je govorila medtem, ko sta sloneli na ograjo in opazovali okolico. "Iz kje pa sploh si?"

Zamahnila je z roko. " Ah, ne. Z loklom se ne znajdem ravno dobro...poleg tega je vrtoglavica že mimo...vaja pač. Od kje sem? Malo od tu, malo od tam. Kakor kdaj pač. Odvisno. Igraš kakšen inštrument? Jaz igram harfo in klavir, prvo sicer malo bolje kot drugo...pa vseeno. In pa tudi konponiram...Hej! Kaj praviš če ju prinesem sem!? Potem lahko poskusiš tudi ti...te naučim." navdušeno so se ji zasvetile oči. " Igranje ob polni luni mora biti prav romantično, kaj misliš?" frcnila je s palico in prikazala sta se dva paketa.

Všeč ji je bil njen odgovor Malo od tu malo od tam. Toda ni se popolnoma zavedala kaj naj bi to pomenilo. "In ja. Igram inštrument. Obožujem klavir. Igram ga od četrtega leta, pa sem še vedno zaljubljena vanj." je rekla z nasmehom na ustnicah. "Tudi jaz komponiram." Vesel izraz na njenem obrazu je izginil, ko sta se pred njima nenadoma pojavila dva paketa. Tedaj je prešel v popolnoma začudenega oziroma presenečena. "Sta to inštrumenta?" je prebledela vprašala. Tedaj se je spomnila na Damiena in njegov zložljiv klavir. "Poznaš Damiena Delacroixa? No, on mi je naročil tak klavir upam, da bo kmalu tukaj. Klavir mislim," je še dodala. "Kakšen pa se ti zdi Damien?"

Bila je presenečena nad njenim nenavadnim odzivom do škatlic. Ob imenu Damien Delacroix je prikimala z glavo. " Slišala sem že zanj, ja. Njegov stric je izdelovalec zložljivih klavirjev, kajne? Ampak mislim, da se najbrž motiš..." odprla je prvo in iz nje vzela pomanjšan model harfe. Ta se je takoj ko jo je postavila na tla, povečala. " Mi smo glasbila vedno naročili pri nekemu dunajskemu mojstru, Hermannu Wagnerju. In prav izvrstna so." nasmehnila se je ob pogledu na precej bledo Pauline, ki ji je bil tisti fant očitno prijatelj, in upala bi si trditi, da tudi precej več kot le-to. Potrepljala jo je po rami in ji ponudila še eno rožnato penico. " Te bi motilo, če kaj zaigram?" brez da bi počakala na odgovor, je stopila za glasbilo, se rahlo priklonila in začela igrati nežno melodijo. Harfa je bila njen ljubljenček, ubogala je vsako njeno željo, vsak njen gib. Čutila je svoje sanje, hrepenenja. Ponujala ji je nekaj več, ji dala največjo ljubezen. Upala je, da bo tudi Drznvraanovka začutila to energijo, to magijo. Nič ni več obstajalo. Bile so le zvezde na vodni gladini. Ko je prenehala je začutila rahel občutek krivde. " Kaj misliš?" je vprašala in jo zasanjano pogledala.

https://www.youtube.com/watch?v=aqYL-IX3T9U Pesem ki jo je Bella igrala

"Damiena sem spoznala zadnjič v dnevni sobi. Prej sem ga videla zelo malokrat. Takrat sva se pač spoprijateljila." je rekla, ko je ugotovila, da ji nekaj ni jasno z Damienom. "Ti pa hodiš z Artoistom?! Imam prav?" se je pozanimala in zdelo se je, da je vprašanje rahlo odmevalo. Pauline je hvaležno sprejela še eno penico in obdal jo je občutek krivde, ker sama ni imela ničesar kar bi ponudila njej. Nato se je Bella priklonila in se počasi dotaknila harfe. Najprej je zaigrala le nekaj tonov, ki pa so se prav kmalu prelevili v čudovito harmonijo in jo popolnoma prevzeli. Kakor kaže je tukaj ogromno ZELO nadarjenih glasbenikov... si je mislila Pauline, medtem ko je glasba božala njena ušesa. Toni so se skladali s pokrajino in razgledom z Astronomskega stolpa, kar je še pripomoglo k večjemu doživljanju pesmi. Drugo ime za pesem bi bilo po Paulininem mnenju Sen Kresne Noči. Ni vedela zakaj. "Bella! Tole je odlično!" je rekla in napetost je ostala v zraku. "Ne morem verjeti čudovito igraš! Kje si se naučila?"

" Hvala." skromno se je nasmehnila. " Učila sem se pa pri Amy Camus, znani harfistki. In gre mi zaenkrat odlično, me ne more prehvaliti." odprla je še klavir. " Obožuješ klavir? Poglej..." po tipkah je podrsala skoraj tako nežno, kot po harfi. Namišljeno melodijo je zaigrala spodaj. " Poskusi ti zgoraj, bova videli kaj bo nastalo." nasmehnila se je in spretno udarjala naprej po tipkah. Imela je občutek, da dekle v sebi nosi nek talent. In šesti čut je vedno imel prav. Luna na nebu je naenkrat zasijala močneje, kot da trepeta od pričakovanja.

Pravzaprav sploh ni vedela od kje izvira njena ljubezen do klavirja. Tisti, ki so ga imeli doma v glasbeni sobi je bil tam že od kar je pomnila. Bil je last njene mame, Evangeline. Že od majhnega je mnogokrat sama sedela za klavirjem in spoznavalo tone, ter oktave. Ponavadi sta bila starša v pritličju, v njunem kabinetu ali knjižnjici. Nekega dne pa se je Pauline tako zatopila v klavir, da sploh ni slišala, ko so jo klicali h kosilu. Kmalu je vsa razburjena na podstrešje pridrvela njena mama, ki je odlično igrala klavir. Slišala je nekoga igrati v glasbeni sobi in ugotovila je da je bila to Pauline. Starša, pa tudi Linda, sta bila popolnoma navdušena nad njenim talentom in od tistega septembra, ko je Pauline štela štiri leta, se vsak četrtek ob treh popoldne odpravi na vaje, k stari gospe, doma blizu njenega doma, ki ODLIČNO igra klavir. Tudi gospa, stara Kotterdanska, je bila, oziroma še je navdušena nad njenim talentom. Kakorkoli. "Velja. Jaz bom igrala zgornje oktave, ti pa spodnje," je rekla ter prisedla na klavirski stolček. V tistem trenutku se je začela čarovnija. Dvajset nežnih prstov je kot za stavo, lahkotno potovalo po črnih ter belih tipkah, ter ustvarjalo sladke zvoke, ki zadanejo naravnost v srce.

Alex se je počasi vzpenjala po stopnicah. Pri tem ni povzročila niti šuma, kar je bilo zanjo povsem navadno. Rada je kršila pravila. Že nekaj let se je sprehajala po gradu. Do zdaj je ni še nihče zalotil. In upala je tudi, da je nihče ne bo. Za to je bilo ubistvu zelo malo možnosti. Prispela je na vrh stopnic. Igranje klavirja je slišala že od spodaj, ampak tukaj je bilo veliko bolj razločno. Zvok je bil čudovit. Kdo igra? se je vprašala. Tole je bilo zelo čudno. Kdo bi igral klavir ob polnoči na opazovalnici? Alex je tiho stopila nekaj korakov naprej. Za klavirjem je videla sedeti dve dekleti. Eno je prepoznala. Bila je iz njenega doma. Druga je bila iz spolzgada. Alex jo je videla le nekajkrat in ni imela pojma kako ji je ime. Naslonila se je na steno, zaprla oči in prisluhnila igranju.

Ura je bila nekaj čez deseto zvečer, ampak Scarlett se že zdaleč ni nahajala v dnevni sobi svojega doma, kot bi se najbrž morala. Bilo ji je dolgčas in ker je bila zunaj ena izmed tistih lepih noči, se je brez večjega obotavljanja odpravila proti opazovalnici na astronomskem stolpu, saj je bilo na nebu mogoče videti na tisoče zvezd in to so bile tiste stvari, ki jih je Scar zares občudovala. Oblekla si je topel pulover in potisnila svojo palico v žep, potem pa odkorakala po mnogih hodnikih in stopniščih do svojega cilja.
Ko je končno obstala na vrhu astronomskega stolpa, je najprej s pljuči zajela svež nočni zrak, potem pa se je odpravila do skrajnega dela ploščadi, kjer se je lahko naslonila na ograjo in se zazrla v globino. Čeprav bi marsikdo trdil, da je bilo to nevarno, je bilo njej precej vseeno. Razgled je bil kljub vsemu krasen in že zaradi tega se je splačalo stati ob robu. Mehko se je nasmehnila, ko je nočen veter razkuštral njene svetle lase, svoj pogled pa je uprla v nebo. Ko je opazila zvezdni utrinek, pa so se njene ustnice ponovno ukrivile v nasmešek.

"Si si kaj zazelela?"je zamrmral in se izluscil iz senc za njenim hrbtom. Zdelo se je, da so jima bili vsi samotni, mirni koticki skupni, saj sta se njuni poti vedno prekrizali prav na takih krajih. S tihimi koraki se ji je priblizal in obstal le nekaj centimetrov od roba. Nekoliko se je nagnil naprej in se zazrl proti tlom. Vse stvari so bile ozarjene z nezno svetlobo zvezd, kajti mesec se je skrival njunim ocem za Gryfondomskim stolpom. Celo za njegove vampirske oci so bile stvari komaj kaj vec kot obrisi, razsvetljeni z zvezdno svetlobo. Zopet se je vzravnal, nato pa je sedel na tla in se namestil po tursko. Svoj pogled je uprl navzgor v nenavadno, lepo svetlolasko in ji namenil sirok nasmeh. Ujel je njeno dlan in jo lahkotno prevrnil v svoje narocje. Z obraza ji je pomedel nekaj pramenov svetlih las in jo samo opazoval. Njene lepe poteze je se poudarjala zvezdna svetloba, kar je na Artov obraz pricaralo skoraj zasanjan nasmeh. Pocasi je iztegnil dlan in zdrsel preko nezne koze, ki so jo na mestih ozarjale zvezde. S prstom je sledil vsaki nezni potezi in krivulji, dokler si ni njenega obraza vtisnil v spomin tudi po dotiku. Se nekaj trenutkov jo je brez besed opazoval, nato pa je zatisnil oci in svoje celo naslonil na njeno sloko ramo.

Ob nenadnih besedah bi se skoraj zdrznila, ampak imela se je dovolj v oblasti, da se ni. Tako ali tako pa bi lahko skoraj pričakovala temnolasega vampirja, ki se je pojavil za njo. "Ne verjamem v želje," mu je odgovorila in se sama pri sebi nasmehnila, potem pa svoj pogled ponovno usmerila v nebo. Želje so bile le izgovor za stvari, ki jih ljudje niso mogli doseči in Scar je svojo energijo raje namenjala temu, da si je sama uresničevala želje, ne glede na to, kako zelo nenavadno je to zvenelo. S pogledom je spremljala Artroisa, ki se je usedel, že v naslednjem trenutku pa se je znašla v njegovem naročju. Mehko se je nasmehnila, potem pa pogled iz njegovega obraza ponovno usmerila v nebo. "Zvezde, ki so zdaj na nebu, v resnici niso tam. Že zdavnaj so ugasnile, samo njihova svetloba potrebuje toliko časa, da pride do nas. Ali ni to nenavadno?" Svoj pogled je z zanimanjem usmerila k temnolascu, ki je svoje čelo naslanjal na njeno ramo. Včasih jo je ob pogledu na nebo zajela tiha otožnost, ko se je zavedla, da nič ni večno in da je večina stvari okrog nje le iluzija. Morda je ravno zaradi tega potrebovala njega - da bi ji dokazal, da so nekatere stvari tam za vedno. A obenem v to še sama ni verjela. Sama pri sebi se je nasmehnila zaradi teže svojih misli, potem pa ujela njegovo dlan in prepletla njune prste, medtem ko je pogled ponovno z zanimanjem usmerila v nebo. "Kako si?" Njene tihe besede so obvisele v zraku, njen pogled pa je obstal na njegovih zaprtih očeh.

Nasmehnil se je skupaj z njo in prisluhnil besedam, ki jih je imela za izreci o zvezdah na nebu. "Ja..."je zamrmral. "Zelo nenavadno. In jaz bom dozivel cas, ko bodo svetile druge zvezde..."mrmranje se je prelevilo v vzdih in trdno je zatisnil ustnice. Vcasih se mu je zdelo, da so smrtniki pravzaprav lahko tako srecni, da so smrtni, kajti vecno zivljenje se mu je ob samotnih noceh, ko je strmel v strop ali temno nebo zdelo pravo prekletstvo. Vsa smrtna bitja, do katerih bi ti morda kaj bilo, prezivis in jih vidis, kako jih nacne zob casa, kako se starajo, medtem ko sam za vedno ostajas mlad. In vsi se te bojijo, saj si posast, krvoses. Stresel je z glavo, da je odgnal mracne misli in z veseljem je sprejel njeno toplo dlan, ki ga je potegnila nazaj v trenutek, v katerem sta bila. Svoje roke je tesneje ovil okoli nje in, ne da bi odmaknil glavo z njenega ramena, odvrnil "Ne vem. Ne vem kako sem."je zamrmral in se ji zopet zazrl v oci. "Pa ti?"ji je vrnil vprasanje in z ustnicami nezno podrsal po njenem vitkem vratu.

Mehko se je nasmehnila temnolascu. "Saj ga bom tudi jaz," ga je zavrnila, medtem ko jo je zaradi grenkobe v njegovem glasu zabolelo srce. Je bilo to sploh fizično mogoče? Kakorkoli že, naslonila je svojo glavo na njegove prsi. "Že jutri bodo na nebu druge zvezde. In mi smo v bistvu tako majhni, da naša življenja sploh niso pomembna. Veš, tisti občutek ko včasih strmiš v nebo ali ne počneš ničesar in potem te prešine, da v bistvu nikomur ni mar zate." Nikomur ni bilo mar zanjo - vsaj ne zares. Če bi se ji karkoli zgodilo, bi bili najprej vsi nekaj časa popolnoma na tleh, potem pa bi živeli naprej, spomin na njo pa bi ugasnil kot zvezde, ki so tega večera razsvetljevale nebo nad njima. Z dlanjo je tolažeče zdrsnila po Artroisovemu licu, saj je lahko skoraj čutila tisto žalost, ki ga je ponovno ovijala.
"Jaz? Še kar dobro, najverjetneje. Zadnjič sem si izpahnila ramo ali nekaj podobnega. Saj ni važno. Ampak po drugi strani se mi zdi, da se vsi moji problemi nekako skrčijo, kadar si ti v bližini," je priznala, medtem ko se je na njenem obrazu začrtal nasmešek. Njena odkritost ni bila nič novega, ampak bolj jo je čudilo dejstvo, da mu je popolnoma zaupala. Seveda se ne bi vrgla iz stolpa ali storila kaj podobno bedastega, če bi ji tako rekel, ampak zaradi nečesa v njem je vedela, da mu lahko pove vse. Le da ni imela takšnih načrtov, vsaj zaenkrat še ne. Namuznila se je, medtem ko je svoj pogled usmerila proti njemu. "Zakaj ne veš, kako si?" Lahko je brala njegov obraz kot odprto knjigo in za trenutek se je zaskrbljeno namrščila.

Z roko je zdrsnil v njene lase in jo nekoliko otozno pogledal, svoje hladno celo pa je naslonil na njeno. Bil je hvalezen, ker je bila ob njem v enem izmed takih trenutkov. Taka zalost ga je prevzela vcasih, a je na sreco hitro minila. Bili so tisti trenutki, ko je strmel v svojo crno duso in se spraseval, zakaj je taksna. A po drugi strani je prav dobro vedel zakaj. Zato, ker je pocel take stvari, stvari, na katere misel ga je prezela, ko je opazoval Scarin prelepi obraz. Temu so pravili greh, vsaj tisti, ki so bili verni. In take kot on so preganjali, ker so bili najhujsi gresniki od vseh. A zakaj bi bil greh, ce to storis preprosto zato, da bi osebi, ki v tistem trenutku zapolnjuje ves tvoj um, pokazal, kaj cutis do nje?

"Zdaj vem, kako sem..."je Artrois zamrmral na njeno uho in s prsti drsel skozi njene mehke kodre, ki so se v zlatem slapu zlivali po hrbtu in preko ramen. Prste druge roke je prepletel z njenimi in brado naslonil na njeno sloko ramo "Ko sem s teboj, me zapusti vsa zalost, Scar. In za to..."je zasepetal, medtem ko je njegova dlan pocasi drsela med prameni njenih las navzdol po njenem hrbtu. "Za to bi se ti rad zahvalil."na njegovem obrazu je vladal nezen, topel smehljaj, ki se je iskril tudi v njegovih oceh.

Njen pogled je obstal na njegovem obrazu, medtem ko se je zaskrbljeno namrščila ob izrazu, ki je tam prevladoval. Otožnost, ki je izvirala nekje iz globin njegove duše, se je vtisnila v njen spomin in v njeno srce. Ni želela, da bi bil takšen - veliko preveč ji je pomenil, da bi lahko mirno gledala, kako trpi in kako se mu lomi srce. Znova je prepletla njune prste in nežno stisnila njegovo dlan, v kateri bi se njena lahko izgubila. Zaradi te misli se je nasmehnila in pustila svojim ustnicam, da so se ukrivile navzgor, medtem ko je njen pogled samo za trenutek znova ošinil zvezde, potem pa je obstal na njegovem obrazu.

Artroisev šepet je po njeni koži pognal mravljince, čeprav ji je bil občutek njegovega toplega diha na ušesih všeč. Ob njegovih besedah se je mehko namuznila, medtem ko je rahlo nagnila svojo glavo in pustila svojim lasem, da so padli nazaj. Zaradi njegovih dotikov so jo spreletavali prijetni mravljinci in rahlo se je obrnila, da mu je lahko zrla naravnost v oči. "To je dobro slišati," je mehko zamrmrala, medtem ko se je njegova dlan prestavila nižje na njenem hrbtu. "Ne potrebujem zahvale," je zmajala z glavo, potem pa se namuznila. "Ampak če vztrajaš," je zamrmrala, potem pa je s svojo roko najprej nežno zdrsela po njegovem licu in rahlo nagnila svojo glavo, že v naslednjem trenutku pa se je njena dlan oklenila njegove majice in igrivo ga je potegnila bližje, nekaj sekund samo uživala ob bližini, ki sta si jo delila, potem pa ga je mehko poljubila.

Cutil je nezen derget, ki je spreletel njeno lepo telo, in ob tem se je na njegov obraz naselil miren, zadovoljen nasmeh. "Seveda jo."je zamrmral nazaj, a kaj vec ni uspel povedati, kajti Scarini prsti so ze zgrabili njegovo majico in skoraj tako kot v filmih ga je potegnila k sebi, da sta nekaj trenutkov samo strmela v oci drug drugega, locena le nekaj ubogih milimetrov. In potem so se njune ustnice pocasi staknile in Art je blazeno zatisnil oci, njen nezni dotik boljsi od katerih koli besed. Z ustnicami je zdrsnil preko njenih in jo ovil s svojimi rokami, kot da je ne bi hotel nikdar izpustiti. Potem ko sta nekaj trenutkov vztrajala v skoraj negibnem dotiku ustnic, je Art skoraj neslisno vzdihnil in pocasi, previdno razmaknil njene ustnice z jezikom. Nikdar se ni se poljubljal tako pocasi, nezno, kot se je tedaj. Zdaj je vedel, zakaj so imeli nekateri rajsi previdno, pocasno poljubljanje. Z eno roko je zdrsnil po njenem slokem hrbtu in skoraj bojece poiskal rob njene bluze, nato pa zdrsnil pod tanko, lahko tkanino in jo pobozal po toplem hrbtu. Svoj jezik je pocasi prepletel z njenim, z drugo, prosto roko pa je zopet segel v njene bujne lase in jih prepletel s svojimi prsti.

Znašla se je v njegovem objemu in nekje v njeni glavi se je pojavila misel, da tja tudi spada. Jezno jo je odrinila stran in raje vrnila poljub Artroisu. Med njima je bila neka nenavadna nežnost, ki jo je najverjetneje bilo pripisati tisti žalosti, ki jo je še vedno lahko čutila ob njem, ampak v nenadni želji, da bi izbrisala to žalost, je z dlanjo znova zdrsnila po njegovem obrazu, potem pa ga je objela in se privila k njemu, medtem ko je čutila njegovo dlan, ki je zdrsnila pod belo bluzo, ki jo je imela na sebi. Ob hladnem dotiku njegove dlani na njeni mehki, topli koži, je po njenem telesu znova pognal mravljince. Njegov nežen dotik ji je pravzaprav predstavljal čisto nove dimenzije užitka. Seveda se je pred Artroisom tudi Scar zapletla že v marsikatero avanturo, ampak nihče ji še ni prišel tako blizu kot on. Rahlo se je odmaknila in z nenavadno spretnostjo odpela nekaj gumbov na njegovi srajci in z dlanjo zdrsela po njegovem prsnem košu, medtem ko je samodejno potisnila svoje telo bližje njegovemu in ga ponovno poljubila, z nenavadno nežnostjo in nekim posebnim hrepenenjem, ki je bilo zakopano nekje globoko v njej.

Njegovo dihanje se je poglobilo, ko se je pocasi odmaknila od njega in so njeni prsti hitro ter spretno jeli odpenjati gumbe na njegovi srajci. Dejstvo, da je to ona storila pred njim, ga je nekako ironicno zabavalo, saj je bil skoraj vedno on prvi, ki je to naredil. A ni se hotel ukvarjati s tem, kar je bilo, temvec se je povsem posvetil danemu trenutku, za katerega se mu je zdelo, da mu je dan od boga, v katerega ni nikdar verjel in ki bi ga moral sovraziti po vseh pravilih svetovnih religij. A bilo mu je vseeno, katera milostna dusa mu je namenila Scarlett, kajti zanj je bila v tistem trenutku pomembna samo ona.

Medtem ko sta zopet zdruzila svoje ustnice, je Art drugo dlan potegnil izmed njenih las in pricel pocasi odpenjati gumbe na njeni bluzi. Enega za drugim jih je pocasi, med poljubljanjem, izvijal iz rez, dokler ni odpel prav vseh. Skoraj bojece je lahno tkanino potegnil z njenega vitkega telesa in jo potegnil bolj v svoje narocje.

Njena bluza je pristala nekje na tleh in v tistem trenutku ji je bilo za to na nek način celo vseeno. Čeprav so bile noči precej mrzle in dejstvo, da sta se nahajala na vrhu astronomskega stolpa, tega ni prav nič izboljšalo, so jo njegovi mehki, nežni poljubi na nek način greli. Ampak kljub temu je odpela še preostanek gumbov in njegova srajca je zdrsnila iz Artroisovega telesa, medtem ko je v želji po njegovi bližini, ki je nenadoma povsem prevzela njeno telo, zdrsnila še bližje k njemu, da je začutila njegovo hladno kožo. Njeni roki sta se oklenili njegove glave in počasi je prekinila njun poljub, ampak svojih rok ni odmaknila. "Artrois," je mehko zamrmrala, medtem ko se je v njene oči nenadoma naselila resnost. "Tega ne počnem kar tako," je nadaljevala, medtem ko je z dlanmi zdrsnila nižje po njegovem telesu. "Ampak mi res nekaj pomeniš," je končala in svoj pogled vrnila v njegove oči, čeprav je tokrat prvič dovolila, da se je tam pojavila iskrica tistega strahu, da ga bo izgubila - da bo odšel in nenadoma je potrebovala potrditev, da tega ne bo storil. Ponovno ga je objela in njune ustnice mehko združila in z dlanmi zdrsnila po njegovem hrbtu, medtem ko je pod njegovim dotikom njeno telo ponovno zadrgetalo in sklenila je svoji nogi za njegovim hrbtom, da ji je bilo v njegovem objemu bolj udobno.

Ko je svoje toplo telo se bolj prizela k njegovi hladni kozi je zaprl oci in nezno zavzdihnil. A ne glede na to, kako zelo prijetno je bilo obema v tem toplem objemu, polnem neznosti, sta oba zelela vec. Scar se je dvignila nekoliko nadenj in objela njegov obraz, nato pa pocasi locila njune ustnice in spregovorila. Vracal ji je pogled in jo ves cas pozorno poslusal, vsaka beseda, ki jo je izrekla, pa mu je legla na dno duse in se mu vtisnila v spomin. Ko se je zopet zazrl v njene lepe oci, ga je strasno zabolelo, ko je videl tisto iskrico strahu v njenih oceh. "Ne bom."je dejal tiho, a razlocno in oba sta vedela, o cem govori. Z ustnicami je nezno podrsal ob njene, jih za trenutek ujel v kratek, bezen poljub, nato pa je zdrsnil na njen sloki vrat in nato preko kljucnice. Z jezikom je pocasi drsel po nezni krivulji do drugega ramena, kjer je postal, da je na mehki kozi pustil metuljcka. Njeno telo je potegnil se blizje kot je bilo to mogoce in jo nekoliko dvignil v svojem objemu, da se je lahko naslonil na njegova ramena. Medtem ko jo je z rokami se vedno tesno objemal, je z ustnicami pocasi zdrsnil navzdol, proti njenemu dekolteju.

Dvignila je svoj obraz ob njegovih besedah in se mehko nasmehnila. Nekaj je bilo na njem, zaradi česar mu je popolnoma zaupala in njegovo zagotovilo je bilo vse, kar je v tistem trenutku potrebovala. Bilo je tako nenavadno - nek del nje je bil besen, ker mu je s takšno lahkoto zaupala, ampak drug del je vedel, da je mislil resno. Ugriznila se je v ustnico in za nekaj trenutkov samo uživala v bližini, ki sta si jo ponovno delila, potem pa jo je njegov bežen poljub ujel nepričakovano in nenadoma je ugotovila, da ji je Artrois pomenil preveč. Ljudi ni nikoli spuščala tako blizu k sebi, vsaj ne zares. Njeno zaupanje je bilo večino časa na dnu in prepričana je bila, da je to v redu - zakaj je kar naenkrat želela vse to zavreči zaradi njega? Odgovor ji je ponudil sam, ko je z ustnicami zdrsel po njenem vratu. "Imaš pa nenavaden način zahvaljevanja," se je mehko namuznila, medtem ko se je premaknila zaradi njegovih dlani, ki so jo ponovno potegnile bližje. Medtem ko so njegove ustnice nadaljevale že vnaprej začrtano pot po njeni koži, je še sama s prsti nežno zdrsela po njegovem hrbtu, čeprav se je v njenem dotiku skrivalo tudi nekaj grobega. Želela je poznati vsak delček njegove kože in medtem ko so njene dlani nadaljevale raziskovanje, je rahlo nagnila svojo glavo nazaj, medtem ko so se njene ustnice ukrivile v polovičen nasmešek.

"No, slisal sem ze mnoge stvari o sebi, a tega ne..."ji je zamrmral nazaj, medtem ko je s prsti risal vzorce po njenem skorajda golem hrbtu. Iz njegovih prsi se je izvil tih vzdih, ko je z nohti nezno in hkrati grobo drsela po njegovi hrbtenici navzdol, kar ga je na nek cuden nacin spominjalo na macko. Prijazna, mirna, a tudi divja. Art se je malce nasmehnil in s prsti pocasi, previdno zdrsnil pod zaponko njenega nedrcka. Za nekaj dolgih trenutkov je postal in se ji zazrl v obraz, v njene lepe oci, ki so mu vracale pogled, nato pa se je zaslisal tih *klik* in pocasi, eno za drugo je Art odmaknil naramnice z njenih ramen. Potem je sklonil svojo glavo in med poljubi, ki so tavali vse nizje, dokoncno umaknil nedercek in ga odlozil poleg njene bluze. Z eno dlanjo je pricel pocasi, nezno masirati eno izmed cvrstih dojk, drugi pa se je se pocasneje priblizal s svojimi ustnicami.

Mehko se je nasmehnila ob njegovih tihih besedah. "Zagotovo bi ti lahko povedala še marsikaj, kar še nisi slišal o sebi," je odvrnila in se zvila pod njegovim dotikom, ki je po njenem hrbtu ponovno pošiljal mravljince. Jasno, povedala bi mu lahko še marsikaj. Njene misli so se za trenutek osredotočile na to, ali bolje rečeno - skušale osredotočiti, saj jo Artrois s svojimi dotiki popolnoma obnorel in ko je bila njena bleda koža popolnoma izpostavljena mehki zvezdni svetlobi, se ji je pred očmi za trenutek zameglilo zaradi vala užitka, ki je popolnoma prevzel njeno telo. Zaradi njega - njegovih prepričanih ustnic in dlani, ki so drsele po njenem telesu.
Čez nekaj trenutkov se je nenadoma premaknila in ga nežno potisnila nazaj, na hladno podlago opazovalnice, čeprav je bila prepričana, da je bilo za to Artroisu popolnoma vseeno. Njeni dolgi lasje so zdrsnili naprej, medtem ko je ošinila z nenavadno ljubečim pogledom, ki ga na njemu še nikoli ni uporabila in to dejstvo je za trenutek presenetilo še njo samo. Kaj za vraga se je dogajalo z njo? A potem je popolnoma pozabila na to, medtem ko se je sklonila in ga poljubila in poskrbela, da je bil ta poljub veliko bolj strasten kot predhodni, potem pa je s svojimi poljubi zdrsela nižje in poskrbela za to, da bo tudi Artroisu ostalo nekaj opaznih znamenj njunega srečanja, potem pa je z nasmehom zdrsela še nižje.

Vsak srh, ki je prevel njeno telo, je odseval tudi v Artu. Z vsakim tresljajem uzitka, ki jo je stresel, se je se bolj trudil, da bi ji dokazal svoje obcutke do nje. Ko ga je nezno pritisnila ob hladna tla, se ni upiral, temvec je samo strmel v njene lepe oci in se smehljal. Med bozanjem njenih gladkih las so se njune ustnice zopet zdruzile v strastnem, globokem poljubu, za katerega se je zdelo, da traja v vecnost. S tihim vzdihom je izpustil njene ustnice, ki so ze drsele nizje po njegovem telesu ter ga pri tem prijetno drazile. Zatisnil je oci in glavo nagnil nazaj, ko je polzela se nizje, preko njegovega trebuha in nato se dlje. Skoraj neslisno je zajecal in ujel njene dlani, da jo potegnil nazaj k sebi. "Ne pocni tega."je zamrmral na njeno uho, nato pa jo je nezno odrinil s sebe, da je ona pristala nahrbtu. Tokrat so njegovi vroci poljubi drseli po njenem razgaljenem telesu, navzdol, po njenih sladkih prsih ter postali pri popku. Z jezikom ga je nezno, pocasi obkrozil, nato pa zdrsnil se nizje, do roba njenih kavbojk. Pokleknil je ob straneh njenega slokega telesa in jo zopet poljubil na usta, medtem pa s prsti zdrsnil po njeni mehki kozi in pocasi pricel odpenjati pas, ki je drzal njene hlace.

Oboževala ga je. Scarlett se je tega dejstva zavedla popolnoma mimogrede, nekje medtem ko je zrla v njegove oči in okušala njegov poljub. Cenila je vsak dotik na svoji koži, nek del nje pa ga je ob tem tudi sovražil, ker je tako dobro vedel, kaj mora storiti, da so jo nežni valovi užitka preplavljali njeno telo in jo spravljali na rob. Nenadoma je bila na hrbtu in on nad njo in zaradi te ugotovitve se je morala mehko nasmehniti, medtem ko je zaprla oči, da sta za nekaj trenutkov ostala samo onadva - njegove mehke ustnice na njeni koži. Nenavadno je bilo dejstvo, ki se je ujelo v njene oči, ko jih je končno odprla - še nikomur se ni tako močno predala z dušo in telesom. Artrois ji je prišel do živega in v njegovi bližini je izgubljala nadzor, ampak v tistem trenutku se je odločila, da je to dobra stvar. Ker je prav dobro vedela, da so znale biti njene kavbojke precej problematične, mu je s premikom telesa pomagala. Ko se je končno znebila hlač, je za nekaj trenutkov obstala pred njim. Počutila se je tako ranljivo in razgaljeno - kar je v bistvu tudi bila, če ni štela temnega bombaža, ki je še vedno objemal njeno telo. Nenadoma se je nežno nasmehnila, potem pa spretno ovila svoji nogi okrog njegovega telesa in ga potegnila bližje k sebi, da je lahko njune ustnice znova združila v strastnem poljubu, medtem ko so njene roke nežno, a od časa do časa tudi grobo, zdrsnile po njegovem hrbtu. "Strah me je," je nenadoma zašepetala v njegovo uho, ko so se njune ustnice končno razdružile. Še preden bi se lahko premaknil, je njegov obraz z dlanjo nežno objela in zaprla svoje oči. "Mislim, ne tega. Tistega, kar jaz postanem ob tebi. In kaj je pravzaprav sploh med nama?" Mehko vprašanje je obviselo v zraku, medtem ko je z ustnicami zdrsela po njegovi ušesni mečici. "Pomeniš mi preveč," je priznanje znova zdrselo iz njenih ustnic, medtem ko je zajela zrak. "Pomeniš mi preveč, da bi lahko bila samo še ena avantura," je mehko zaključila, čeprav je bila v to prepričana. "Še nihče me ni pripravil do takšnih občutkov in priznanj," je z rahlim nasmeškom na obrazu zaključila, medtem ko je njena roka zdrsnila ob njeno telo, svojo glavo pa je mehko naslonila na njegovo.