Dnevna soba

"Kako da ne? Ta nasmešek me je rešil še čisto vseh priporov, ki so mi jih hoteli dati!" Elise se je užaljeno namrdnila ob njegovi nesramnosti. Predrznost pa taka! Kot ponavadi pa njena užaljenost ni trajala prav dolgo in kmalu se je skoraj smehljala. Odpustila je hitro, pozabila pa nikoli.
"Merlin pa kaj je s to generacijo? Ali starši res niso imeli boljšega dela kot izmišljanje imen?" je zmajala z glavo ob Artovi predstavitvi. "Ni še dva dni kar sem naletela na Gryfondomovko, ki je imela imen več kot naša cela družina." Le kaj so starši videli v tako dolgih imenih? Tako ali tako so potem vsi uporabljali samo prvo ime.
Spremljala je njegov pogled, ki se je po njej sprehajal kot bi bila lutka v izložbi. Vedela je, da privlači poglede, ampak tako odkrito naslajanje je bilo pa že vdor v zasebnost. "Art, moje oči so tukaj zgoraj," mu je hudomušno pomahala pred obrazom. "Ime mi je pa Elise Lafayette in nimam nobenih vzdevkov ali okrajšav. Če komu pade na pamet, da bi me klical Fay ali kaj podobnega, se ne bo dobro končalo." Ni grozila, zgolj opozorila.
Komaj je dokončala stavek se je pred vhodom slišali besnenje. Spet so nekomu pozabili povedati novo geslo. Ampak bila je prelena, da bi vstala. Bo že kdo prišel mimo. Kot naročeno se je to kmalu zgodilo in v sobo je planila še ena Spolzgadovka ter Venefici skoraj odtrgala vrat z impulzivnim objemom. "Mlade žabice so čisto prisrčne," je mimogrede pripomnila ob omembi žabje mlake.

"Hvala za lepo dobrodošlico, veš jaz sem tudi tako zelo vesela da te končno spet vidim" je rekla Anelies ko je prišla do zraka vsaj sta se z Ally stiskale tako močno da je čutila kako ji rebra že pokajo in zato rajši opustila objem dobrodošlice. Takoj ko jo je Ally vprašala o potovanju se je namrščila. "Veš Ally, na začetku ni bilo hudo ampak veš ka se mi je zgodilo? Ta prek.. prehod se mi ni in ni hotel odpreti že sem skoraj obupala no končno sem tukaj" je razložila potem pa se spet nasmehnila in vrnila Ally poljub. "Ally neznansko sem te že pogrešala in upala da te bom čim prej srečala in sem te" je veselo rekla in še enkrat objela svojo najboljšo prijateljico. Ko je objem tudi končala se je nasmehnila. "In kaj novega pri tebi? Kako se imaš?" jo je vprašala potem pa poškilila k dekletu in fantu ki sta stala blizu njiju. Pomislila je na opombo ki jo je prej omenilo dekle. "Najbrž res" je hladno pripomnila, na sedaj že mogoče pozabljeno pripombo dekleta.

Povsem lenobno, in brez kakršne volje do življenja je prikorakal v dnevno sobo. Bil je razočaran nad življenjem, nad oceno iz spreminjanja oblike, ki jo je dobil, ter je bila S, na tisti pogled profesorice za uroke, s katerim mu je povedala, da je zares razočarana nad njim, ker že tretjič ni naredil naloge, na svojega prijatelja Daveya, ki je namesto da bi se družil z njimu, odšel na pogovor z predstojnikom doma, na sestrično Sophie, ki je izdala njegovo skrivnost, ter na vsa bitja, na tem prekletem svetu.
"Čistokrvnost" je jezno zamrmral portretu, ki je veselo prikimal. Ker se ni hotel umakniti takoj, ter pokremljati z njim, je jezno udaril po njim, ter se mu spači. Ko je vstopil v sobo, je zagledal novo učenko. Ker je videl da je bila obkrožena z drugimi študenti, se ji je takoj približal, ter jo pozdravil. "Živjo. Sem Leo Blackwood. Ti pa si?".

"Moje oci so tu zgoraj..."ga je opomnila Elise in mu pomahala. Namuznil se je in odvrnil "Kdo pravi, da me zanimajo tvoje oci?"privzdignil je obrvi in se udobneje namestil v fotelju. Eno nogo je stegnil kar preko naslonjala, svoj hrbet pa je nastavil ognju. "In kako vama gre v soli? Kateri ucitelji vama gre na zivce?"privzdignil je obrvi, nato pa pomigal s palico, da se je ogenj bolj razplamtel in mu grel hrbet. Ceprav je bilo dejstvo, da ga dejansko ni nikoli zeblo, je bila toplota ognja prijeten obcutek. Popravil si je cop in se nato zopet ozrl k Elise in Ven.
Izza vrat se je zaslisalo jezno preklinjanje nekega dekleta, ki je po nekaj besnih poskusih le uspela priti v dnevno sobo. Burno je pozdravila Ven in jo stisnila v rebra lomec objem. Izmenjali sta si nekaj novic o potovanju in se nekaterih stvareh. Saj ne da bi prisluskoval, a bili sta glasni in poleg tega je imel kot vampir ostrejse cute kot navadni carovniki. Skomignil je z rameni proti Elise in zavil z ocmi. V sobo je vstopil se en spolzgadovec, od katerega je kar sevala slaba volja. Predstavil se je Ven, a Art mu ni posvecal prevec pozornosti.

((nas je pa vedno več ))

"Uf, kdo je pa tebi palico v rit porinil," je Elise presenečeno odgovorila na hladen ton prišlekinje. Za njene pojme sta bili Ven in Anny srček čisto preveč poskočni in razposajeni. Kmalu je v dnevno sobo vstopil še en Spolzgadovec, ki je bil videti naravnost penast. Elise je zanimalo kaj je vzrok njegovi slabi volji, a je skoraj nemudoma tudi njega potegnilo v razposajeno skupinico. Pa so rekli, da ona hitro menjava razpoloženje!
Obrnila se je nazaj k Artroisu, ki se je že kar nemarno razkomotil na fotelju. "Sogovornika se ponavadi gleda v oči. Že iz vljudnosti, če ne iz zanimanja," se je namuznila Elise. V njeno uho je zopet priplavalo cviljenje, ki je naznanjalo nekaj noro zabavnega! Problem je bil zgolj v tem, da se njej trenutni pogovor sošolk ni zdel niti malo zabaven. Zato je popolnoma razumela Artovo zavijanje z očmi in v odgovor skomignila z rameni. "Nimaš kaj, tako pač je. Saj bo kmalu konec pubertete," je ponudila nekaj tolažilnih misli.

"Seveda se...ce gre za sogovornika. Pri sogovornicah poglede ponavadi pritegne kaj drugega kot oci..."siroko se je nasmehnil in malce pomigal z nogo, ki je dobivala neke neumne ideje o tem, da bi zaspala. Namrscil je celo, ko se je vesela in poskocna grucica spustila v val punckastih zvokov, ki vkljucujejo Artu same neljube stvari, kot so: cviljenje, navduseni vzkliki in vzdihi, poleg tega pa se stvari, ki so nasploh neopisljive in jih lahko proizvedejo samo zneske glasilke dolocene vrste. Na njegovo zalost sta bili Anny in Ven med tistimi dekleti, ki so imela tak tip glasilk. Odklopil je vse zvoke, ki so izvirali iz njune smeri in se posvetil Elise. Pokimal je na njeno pripombo o puberteti "Nekateri ocitno vseeno potrebujejo vec casa kot drugi."zmajal je z glavo in zopet frcnil s palico, da je ogenj usmeril bolj proti svojemu hrbtu. Priprl je oci in se ozrl proti spolzgadovki v nasprotnem fotelju "In kako se ti kaj zdi tule na Bradavicarki?"jo je povprasal in se malce nasmehnil.

Elise je ob njegovem odgovoru samo nasmejano zmajala z glavo. Očitno nalašč ni hotel razumeti kaj je želela povedati in trenutno ni bila pri volji za razpredanje o bontonu in vzgoji. Sicer pa je bilo to tako ali tako odveč - zdaj si jo je že ogledal in njegova radovednost ob prvem srečanju je bila potešena, tako da resnično ni imelo smisla izgubljati besed. Njeno ocenjevanje nasprotnega spola je bilo veliko bolj prefinjeno in subtilno, zato je vedela kakšno postavo ima kdo, brez da bi jo pri tem početju opazili.
Artovo poigravanje z ognjem jo je pritegnilo in stegnila je svojo roko. S konicami prstov se je približala ognju, potem pa zadnji hip upognila zapestje in pred plameni podržala dlan, kot da bi si jo želela ogreti. 'Nisi sama', se je opomnila v mislih. Čudoviti plameni so jo že od nekdaj privlačili in ves čas bi jih prijemala, če bi jih lahko.
"Na Bradavičarki? Tako tako," je svojo pozornost zopet namenila Artroisu. "Ni mi všeč, da se ujčka nesposobne učence. Mislim, da bi morali biti sprejemni izpiti ali pa vsaj višji standardi za napredovanje v višji letnik. Razen tega mi je pa tukaj kar všeč. Knjižnica je izjemno dobro založena, kotičkov za dremanje je povsod polno in hrana je zelo okusna. Glede barve dnevne sobe mi pa ne bi moglo biti manj mar. Edino nad stopnicami nisem preveč navdušena. Čisto preveč jih je in moram priznati, da svojo energijo raje trošim za kaj drugega kot pa plezanje po stopnicah," se je hudomušno nasmehnila. Lase si je zataknila za ušesa in mimogrede pretegnila prste desne roke, ki jo je še vedno hrepeneče stegovala proti plamenom. "Mi lahko ponudiš kakšne nasvete? Sklepam, da odlično poznaš šolo in okolico, zato bi z veseljem izvedela kaj novega.

Pokimal je, ko se je pritozila o prenizkih standardih. "Saj tako je na zalost tudi na drugih carovniskih solah...vcasih sem hodil na Durmstrang, ker nam je blizje, ampak potem sem bil razocaran nad disciplino in solkim sistemom, zato sem se presolal sem. Sicer ni kaj dosti bolje, a vsaj nimas carovnikov, ki nocejo carati."zavil je z ocmi. Saj Durmstrang je bil v nekaterih pogledih cisto v redu, a glede tega je bil res grozljiv. Sam si res ni predstavljal, kako bi prezivel brez magije, zato sploh ni mogel razumeti tistih, ki se jim ni dalo nauciti urokov. Prav, glede piflanja zgodovine carovnistva, to je ze razumel, a prakticno caranje...od tega je bil on prakticno odvisen. Tisti obcutek vznesenosti, ki ga je prevzel, ko je dobro zacaral kak posebno tezak urok je bil neprecenjliv. Skoraj je presegal okus Sarahine krvi. A vseeno, s tistim se ni moglo meriti prav nic. "Nasvet?"je svojo pozornost zopet preusmeril na Elise. "Glede cesa pa? No...skritih kotickov je na Bradavicarki neskoncno mnogo in sklepam, da se vsi ravnatelji skupaj ne bi vedeli za vse. Je pa res, da ti morda pokazem kakega posebno uporabnega, ce je treba priti iz sole na posestvo ali pa se plaziti po hodnikih, brez da bi ti za vrat stalno dihal stari Filch ali pa njegova neumna macka." Sam je na pamet poznal kombinacije skrivnih hodnikov in prehodov, ki so te lahko povsem neopazeno privedli do najpomembnejsih nocnih destinacij v gradu. Seveda je bilo kdaj pa kdaj se vedno tvegati in steci preko kake dvorane ali pa hodnika k kipu ali oklepu, za katerim se je skrival naslednji prehod, a vecinoma so bile poti popolnoma neopzane. Hudomusno se je nasmehnil "Torej, kaseno vrsto nasveta bi rada?"

"Čarovnikov, ki nočejo čarati?" je Elise prav počasi ponovila, kot da bi šlo za hudo kletvico in ne bi bila prepričana, če ne bo vanjo udarila strela. "Čakaj, čakaj. Ti to resno? Ok razumem, da se vsi čarovniki pač ne ukvarjajo z vsemi vejami magije, ampak da sploh nočejo čarati? Kriminal..." Zmajala je z glavo in izgleda točno tako presunjeno kot je tudi bila. Sploh ni mogla verjeti svojim ušesom. In take čarovnike so dejansko pustili pri življenju? To so bili izdajalci krvi! Iz njene globoke zgroženosti jo je potegnil vonj po smodečem in hitro je roko umaknila iz ognja. "A sranje no!" Sploh ni pazila na jezik, ampak je samo hitro tapkala smodeči se rokav. Na njenem zapestju se je pojavila rdečica, ki je naznanjala rahlo opeklino, zato je na roko hitro pričarala povoj.
"Uh, tole je bilo pa blizu, kaj?" se je rahlo v zadregi nasmehnila. A zdaj ni bilo časa za to, se bo že kasneje ukvarjala z zdravljenjem opečene kože. Raje je prisluhnila Artovim besedam o skrivnih prehodih in žareče prikimala. "Ja, točno to me zanima. Profesorje bom že ukrotila, skrivnih prehodov pa ne poznam. Zelo rada bi vedela kako se lahko premikam po šoli brez nadležnega spremstva. Pa po najkrajši možni poti, seveda. Kdaj pa je najbolj primeren čas za obisk Prepovedanega oddelka? Kaj pa severni stolp? Kolikor vem tudi tja ne smemo. Ali to pomeni, da tudi čez dan nekdo pazi, da učenci ne hodimo tja ali je samo ponoči pod večjim nadzorom kot ostali deli gradu?

Izraz na njenem obrazu je natanko odrazal njegovo pocutje, ko se mu je to prvic zgodilo. Natanko se je spomnil, kako so bili sredi pouka urokov, ko je enden izmed fantov vstal in vrgel svojo palico na klop z besedami "Kaj pa ce nocemo carati in so nas starsi prislili, da pridemo sem?"potem je fant odsel skupaj s se nekaj drugimi, ki so prav tako odvrgli palice. Art je bil takrat prevec osupel, da bi sploh spregovoril. Kasneje se je to zgodilo se veckrat in to je bil tudi eden izmed razlogov, zakaj je zapustil Durmstrang. Malce odsotno je pokimal, nato pa preseneceno dvignil glavo, ko je zaklela. Njegove obrvi so se malce privzdignile, ko je videl kaj se dogaja. Opazila je, da ji gori rokav, sele takrat, ko je zacelo smrdeti? Kaj pa bolecina? Zapomnil si je dejstvo, a je ni nic povprasal.
Ob omembi skrivnih prehodov je kar zazarela. "Ja, Severni stolp je stalno zastrazen, bog ve zakaj...Torej, najkrajse poti po gradu brez nadleznih sopotnikov?"namuznil se je. "No, ce te ne moti, ti lahko kar pokazem...mislim, takole na pamet je precej tezko opisovati pot...Glede prepovedanega oddelka pa. Hm. Najboljsi cas je verjetno tik po tem, ko se konca pouk. Takrat je veliko gnece in malo moznosti je, da bi te kdo opazil, kako se plazis tja."zarezal se je in se malce usmeril plamene, da so mu greli hrbet malce visje.

"Nihče ni povedal zakaj je zastražen? No to pa moram videti," je Elise živahno odgovorila. Kadar ni poznala razloga za neko prepoved, ga je morala obvezno izvrtati. Prej ni imela miru, tudi če je šlo za čisto neumno prepoved. Glede ostalih stvari ni bila tako zvedava, prepovedi pa so bile njena hiba.
Bila je prijetno presenečena, ko se je ponudil, da ji prehode celo pokaže. Na njeni prejšni šoli si moral tako znanje drago plačati pa še takrat si dobil zelo površen opis, ki te je največkrat spravil v hujše težave, kot če ne bi vedel ničesar. "Najlepša hvala, to bi bilo zelo lepo od tebe," se je nasmehnila. "Kdaj pa bi si lahko vzel čas? Mislim, da bi bilo najbolje podnevi, da si bom lažje zapomnila in v času pouka, ko so vsi v učilnicah. Razen, če nikoli ne manjkaš pri urah." Njena orientacija ni bila ravno na višku, zato ni bila čisto prepričana kako se bo znašla, če bo prehode prvič spoznala ponoči.
"Po možnosti v ponedeljek, ne? Takrat so vsi še najbolj zagnani za nalogo in bo sigurno največ učencev v knjižnici," je povzela napol sama zase. Hotela je vprašati zakaj ne ponoči, pa je spet poigral s plameni preden bi lahko odprla usta. Čeprav je bila prepričana, da je ni namerno izzival, ker ni mogel vedeti za njena čudaška nagnjenja, se je za trenutek vseeno namrščila. Komaj je čakala, da se bo lahko sredi noči vrnila pred kamin in se sama igrala z ognjem.

Naslonil se je na roko in pokimal. "Cas...pravzaprav imam vecinoma skoraj vse dneve cas. Z izjemo cetrtka in srede, ko imam trening quidditcha...Drugace pa, takrat ko je tebi v redu."nasmehnil se je in svojo palico zadovoljno zavrtel v roki. "Pri urah sicer ne manjkam pogosto, a vcasih si je treba privosciti dopust."ce bi si ta dopust privoscil preveckrat bi mu zaceli teziti njegovi zelo strogi starsi, ki niso vedel za prav nobenega njegovih prepovedanih podvigov. Pod njihovim budnim nadzorstvom je clovek hitro pridobil spretnosti, ki so vkljucevale spretno laganje, neopazno premikanje in plazenje, pa tudi kaj drugega, kar je vcasih zaobjemalo celo krajo kaksnega kljuca iz predala v spalnici starsev. Kar je znalo biti dokaj zagonetna naloga, ker so bili njegovi dragi starsi vampirji. In vampirji ne spijo. Stresel je z glavo in ji odvrnil "Ja, ponedeljek je zelo v redu. Knjiznjica in vse to, kot si rekla. Seveda se da iti na obisk tudi ponoci, a za to je treba ze poznati kar nekaj prehodov. Razen ce ti je bolj pri srcu tvegati, da te za naslednjim ovinkom caka Filch..."zarezal se je. To je bilo povsem res. Ceprav je bil star, je zatezeni hisnik se predobro poznal Bradavicarko in Art se je spraseval, ce se ni tudi Filch posluzeval kakih skrivnih prehodov, saj je imel neprijetno navado, da je bil ravno v tistem delu gradu, koder si se potikal sredi noci. Ko mu je bilo toplote ognja dovolj, je trznil s palico in plameni so se umaknili nazaj za resetke kamina, kjer so bili prej.

"Quidditch? Ni mi jasno kaj vidite na pojanju za žogo. Ok letenje samo po sebi je že v redu, ampak quidditch se mi zdi pa popolna zguba časa," je Elise zmajala z glavo. Ne, športi je niso niti malo zanimali. Zdelo se ji je absurdno, da se 5, 12, kolikor jih je že pač bilo, ljudi podi za žogo, kot da nimajo ničesar boljšega za početi.
"Med kakšno Zgodovino ali pa Rastlinstvom bi bilo še najbolje, kar se mene tiče. Pri Runah je vsako uro čisto preveč snovi, da bi špricala, Urokov in Napojev pa tudi ne bi." S palico je priklicala urnik iz torbe, ki je ležala ob vznožju stopnic in ga na hitro preletela. "Jutri imamo po kosilu Rastlinoslovje v petek pa Zgodovino že prvo uro. Uh kdo se je spomnil dati Zgodovino čarovništva za prvo petkovo uro?" No ja, še vseeno bolje, kot da bi bila to prva ponedeljkova ura.
"Ne, s Filchem se mi na da ukvarjati," je odkimala. "Če bi me zalotil kakšen profesor, bi še šlo, s starim šlaplom se pa ni mogoče razumno pogovarjati." Torej se bo na Prepovedani oddelek izmuznila, ko bo knjižnica dejansko odprta. Kar naenkrat so se topli plameni umaknili daleč stran v globine kamina. Elise je to čisto razkurilo. Še nikoli ni tako reagirala, ko jo je kdo ločil od ognja, tokrat pa je nekdo ogenj vzel njej in na njen obraz je nemudoma padla temna senca. "Zakaj hudiča je bilo pa teba treba?!" je nahrulila Artroisa. On je bil tisti, ki je tople plamene uklenil nazaj v kamin. Tako močno je hrepenela po stiku z rdečo vročino, da se ni mogla zadržati in je izbruhnila. "Misliš, da samo ti nekaj šteješ? Egoist neumni!" Besno je gledala od njega k ognju pa spet nazaj v Artove oči. Ko je videla njegov pogled, ji je bilo jasno, da je šla predaleč. Skoraj bi se izdala. Ni ji bilo do razlaganja kaj in zakaj, zato je samo skočila na noge. Zamomljala je nekaj kar se je slišalo kot Pardon in hitro izginila iz dnevne sobe.

Zavil je z očmi. Večina žensk preprosto ni razumela čara Quidditcha. Kako ti veter piha skozi lase in veličasten občutek, ko nasprotnika porineš z metle in opazuješ, kako drvi proti tlom. Sam pri sebi se je zvito nasmehnil in nagnil glavo vstran. Pokimal je ob njenem predlogu »Zgodovina čarovništva je najboljša za špricanje. Tako ali tako nimaš nič kaj več od pouka, če vmes zaspiš.«zavil je z očmi. Zdelo se je, da so prav vsi učitelji zgodovine dolgočasni kot siva stena. Tudi na Durmstrangu je med zgodovino skoraj strohnel od dolgočasja. Ko sta se domenila, kdaj bosta opravila tour de passages secreté je zadovoljno poslal plamene nazaj tja, kamor so spadali. A očitno to ni bilo ravno po godu Elise, ki je kar naenkrat izbruhnila in ga vsa besna nadrla »Zakaj hudiča je bilo pa tega treba?!« Presenečeno jo je pogledal, nato pa mirno odgovoril. »Če ti je toplota ognja tako zelo všeč, si ga pač sama potegni bližje.«zavil je z očmi. A njenega besnenja še ni bilo konec. »Misliš, da samo ti nekaj šteješ? Egoist neumni!« No, to pa je bilo res preveč. »Halo, kaj pa misliš, da se greš, gospodična?!«je tudi sam povzdignil glas. Tedaj se je zdelo, da se je Elise zavedla, kaj je storila, saj je na hitro vstala, zamrmrala nekaj podobnega 'pardon' in po hitrem postopku zapustila sobo. Še enkrat je zavil z očmi in se ozrl po sobi.

Layla je stopila v Spolzgadovsko dnevno sobo. Za sabo je vlekla kovček, na katerem je bila tudi pokrita kletka. Razgledala se je okoli sebe in videla...zeleno. Vse je bilo zeleno. To je ni motilo, saj je imela zelo rada to barvo. Zavzdihnila je in kovček potegnila k sebi, da se je postavil pravokotno na tla. Kletko je položila ob njega in začela brskati po potovalki. Ko je končno ven privlekla knjigo, ki jo je kupila v Lepopisu in pivniku, je zamahnila s palico, da sta kovček in kletka odlebdeli nekam po stopnišču v spalnice. Knjigo si je podala iz desne roke v levo in zagledala obraz. Bil je nek fant. Precej razjarjen je izgledal. "Čuti se negativno energijo, ki jo oddajaš," mu je tiho rekla in odprla knjigo, ter se sesedla na fotelj zraven sebe tako, da so ji noge visele čez naslonjalo za roke, na drugem pa je bila naslonjena s hrbtom. Iz stranskega žepa je izvlekla očala in si jih nasadila na nos, ter tistega fanta še enkrat ošinila s pogledom.

V sobo je vstopila se ena punca, ki ga je samo pogledala in s tihim, mirnim glasom dejala, da se kar cuti negativno energijo, ki jo izzareva. Zavil je z ocmi in pogledal v ogenj. "To je zaradi tega, ker sem jezen."je hladno odvrnil. Ozrl se je k dekletu in zopet spregovoril "Sploh pa, kaj se tebe to tice? Saj niti tega ne ves kdo sem."vedel je, da je morda malce nesramen, a trenutno ni bil razpolozen za velikopotezne pogovore. Mracno je svoj pogled uprl v ogenj in zdelo se je, kot da se je tam, kamor je pogledal, ogenj kar umaknil in manjsal. Moc hladnega pogleda. Dvignil se je iz fotelja, saj res ni hotel pogovorov. Na kratko se je poslovil od dekleta, nato pa izginil nazaj po stopnicah navzgor.

"Saj se vidi..." je odvrnila in se posvetila knjigi. Na njegov sarkazem se sploh ni ozrla, ampak mu je namenila samo bežen pogled. Njegov pozdrav je napol preslišala, saj se je bolj posvečala knjigi kot njemu, nato pa je izginil nekje po stopnišču. Layla se je ozrla na uro in zazehala. Malce je bila utrujena od nakupov in od misli na to, da je prišla na novo šolo. Čeprav se ji je v tistem trenutku zdelo najbolje, da odide v spalnice počivat, se je raje obrnila in se s hrbtom ulegla na fotelj, noge pa je dvignila v zrak. Glava ji je visela dol in z lasmi se je dotikala tal. Knjigo je držala nad sabo in tako brala. Zdelo se ji je, kot da ji je vsa kri stekla v glavo in očala so ji rahlo zlezla navzdol. Pa kaj, saj ni nobenega tu. Pa tudi če bi bil, kaj pa koga briga kako berem? si je mislila in se odhrkala, ter brala naprej.

Po nekaj časa, ko se je Layla naveličala ležanja z glavo navzdol, se je dvignila s fotelja in v glavi jo je kar malce zabolelo. Stresla je z njo in zaprla knjigo. Odložila jo je kar na mizico in odšla iz dnevne sobe.

Emily je bila kot vsakič razpoložena. Danes posebaj, ker je imela priložnost trpiničiti kar sedem otrok. To se je zabavala. Veselila se je Bradavičarke predvsem Spolzgada, najboljšega doma tod naokoli. Ko je prišla v dnevno sobo se je začudila. Vse govorice o Spolzagdu so bile resnične. Vsedla se je za lep naslonjač in se bolje razgledala. Ravno po mojemu okusu. Videla je par punc, ki so si šepetale. Prišla je bljižje in slišala, da govorijo o nekemu privlačnemu fantu. Em fantje niso zanimali. Za zdaj. Veselila se je pouka in trpinčenja Pihhpufcev, ki so bili najslabši člen. Pričarala si je bučni sok in ga nalila v kozarec. Popila je in zavzdihnila. Slastno. Spremenila se je v muco in čakala, da bi kdo prišel. Malo je mijavkala. V kotu je opazila miš. Kot vse normalne mačke jo je začela loviti, da bi kdo misli, da res rada je miške. Tekla je in zagrabila miško. Hitro jo je spravila v mačji želodček in se skremžila. Stekla je do naslonjača in hotela skočiti nanj, a je bil naslonjač zaseden. Hej. Žalostno je zamijavkala.

Tapkal je po svoji neumni Ravbarjevi karti, ki ju je z Elise zadnjic izdala. Prav neverjetno, kako je zatajila. In si nekdar prej ga ni izdala, karta nesramna. Grdo je premeril kos pergamenta v svoji roki, nato pa ga je preganil in spravil nazaj v skrivni predal svojega kovcka. Z vzdihom se je dvignil s svoje postelje in se pocasi spustil po stopnicah. Nejevoljno je opazoval macko, ki se je podila za neko zablodelo misjo. Tudi prav, kaj pa je silila sem.je privoscil misi, ki je v tistem trenutku izginila v macjem gobcku. Pocil se je v edini prosti fotelj in se obrnil proti toplemu ognju. Nezavedno se je zacel igrati s palico in plameni so se dvignili izza sajastih resetk in se stegnili po njegovih prstih. Za trenutek jih je pobozal, nato pa se je spomnil, da ni sam in je roko nejevoljno umaknil od ognjenih jezikov, ki so toplo drseli po njegovi hladni, trdi kozi.

Em je zagledala nekega fanta na stolu kjer je ona sedela. Skočila je na drugi naslonjač in se spremenila v človeka. "Ogabna miš!" je rekla bolj sebi. "Živjo!" ga je pozdravila. "Sem Emily. Vsi me kličejo Em." se je predstavila. Vzela je kozarec bučnega soka in ga popila. "Tečna Gryffondomka!" je rekla bolj sebi kot komu drugemu. Bila je nerazpoložena zaradi nekega dekleta s katero se je stepla v jedilnici. Smejala se je podobi Gryffindomke, ko je bilo pretepa konec.

Macka mu je prav nesramno zatazila naj se...hm. Umakne s fotelja? Art je kosmatemu bitju namenil hladen pogled, a macke ni bilo vec tam, saj se je sredi skoka spremenila v spolzgadovko, ki je sedla v sosednji naslanjac. Predstavila se mu je kot Emilz, a Art je samo pokimal. V zadnjem casu mu je uspelo spoznati veliko kolicino spolzgadovk, izmed katerih sta bili dve sitni, ena v redu, zadnja pa, hja, no, recimo samo, da so se mu ob misli nanjo porajale zelo neprimerne misli. Se enkrat se je ozrl k novi znanki, nato pa ji je le podal roko "Artrois. Vecina ljudi me klice Artrois."v njegovem glasu je bilo precej hladu, pa tudi podton, ki je namigoval, da sicer ima vzdevek, a ji ga pac ne bo zaupal. Nagnil se je nazaj in se zopet posvetil prijetnim plamenom. Pustil jim je, da so igraje odplesali po njegovih prstih, do zapestja, nato pa jih je z zalostjo na obrazu poslal nazaj tja, kamor so spadali. V kamin torej. Zavzdihnil je in se pogreznil v mehki fotelj.

"Lepo." je rekla Em. Na Bradavičarki ni bila dolgo, a tudi malo ne. Še vedno ni mogla razumeti, da se je vsi izogibajo. Vseeno. Zamislila se je. Nekako nisem za Spolzgad. Zagledala se je v kamin. Pogrešala je starše, ki jih dolgo ni videla. Ah vsaj pouk je zabaven, se je tolažila. Ogenj je lepo grel sobo. Bilo je zelo toplo. Na Emin naslonjač je skočila mucka Ily. Muca je zamijavkala. Em je muco začela božati. Odšla je v knjižnjico.
Čez nekaj časa se je Em vrnila neraspoložena in jezna. Vsedla se je na naslonjač in začela pisati eseje. Vzela je knjigo o bunkeljnih ter odprla na strani 176. Pri bunkelogiji so imeli esej o umorih, pri OPMS pa so morali narediti esej o Spirhih, pri ZČ so imeli esej o čudnemu dekletu.... Em je pridno delala in si zapisovala. Knjige je z enim urokom poslala v sobo sama pa je odšla spati.

(modelka, dej potrud se mau no to ni objektivno opisovanje dogajanja, ampak postanje )

Zdelo se je, da je dekle uzaljeno, ker jo je tako odpikal. Zavil je z ocmi in zapokal s clenki. Cas, da zapustim sobo, preden se tista sitnoba od punce vrne... Dvignil se je iz fotelja in odsel navzgor po stopnicah. Tako ali tako ga je cakalo se delo, ki ni imelo nic skupnega z devno sobo. Po tursko se je usedel na svojo posteljo in zravnal hrbet. Zaprl je oci in pustil, da so mu misli odplavale in se porazgubile v oblacke. Oziroma, teoreticno bi se mogle, in tudi so se, vse, razen ene izjeme, ki kar ni hotela iz njegove glave. Namrscil se je, da bi pogledal, katera nadlezna misel ni hotela zapustiti njegovih misli. Ko je ugotovil, za kaj gre, je spremenil pridevnik 'nadlezno' v 'slastno' in se posvetil misli. Po nekaj minutah mu je postalo jasno, da z meditacijo ne bo nic, zato je z vzdihom vstal in se vrnil v dnevno sobo. Upal je samo, da Em ne bo tam. Na njegovo zalost je bila, a se je slabovoljno posvecala esejem. Kdorkoli jo je ze uzalil, Art ba ga rade volje potrepljal po rami in mu cestital. Sedel je nazaj in zaprl oci. Upal je samo, da se bo kdo pameten privalil in da mu ne bo treba prenasati pristonosti Emily.

Kmalu se je vhod v dnevno sobo odprl in skozenj je privijugala Elise. Še vedno je bila nekoliko dremava, ampak njene bistre oči so izdajale, da je občutno bolj budna kot je bila pred kakšno uro. Zdaj se ji je že celo dalo komunicirati. Več ali manj. Za mizo je opazila dekle iz knjižnice, ampak se ji ni zdelo vredno, da bi ji namenila kakšno besedo. Da bi se celo opravičila, ker ji je rekla naj se briga zase pa ji ni niti na pamet padlo.
Njen pogled je hrepeneče odtaval h kaminu kjer so plameni leno plesali svoj zapeljivi ples. Kot da ne bi vedeli kako jo privlačijo. Nejevoljno je ugotovila, da je naslonjač najbližje kaminu zaseden, ampak ob boljšem pogledu, se je njen izraz razjasnil. Dokaj naravnost je prišla do naslonjača in se ugnezdnila na nalonjalo za roke in tako poskrbela, da je bila ona najbližje kaminu.
"Dobro jutro zaspanka," se je nasmehnila Artroisu in začela svoj strateški načrt za pridobitev večje količine prostora. Napol se je naslonila nanj in ga efektivno zrinila še malo stran. Trije centimetri sicer niso veliko, ampak včasih lahko zelo poživijo zadevo. "Kako si kaj danes?" Z roko je hitro prekrila svoja usta, ker je morala še enkrat zazehati. "Na tej šoli je resno pomankanje kave. Se samo meni zdi ali je namerno pripravijo tako malo?" Počasi je iz jutranje sitnobe prehajala v tisto razneženo stanje, ko je vsak predstavljal ogromnega plišastega medvedka h kateremu bi se stiskala, tako da ji je bilo popolnoma vseeno kaj si kdo misli o njenem obnašanju. Na žalost pa je tako stanje ponavadi strajalo samo slabe pol ure. Načeloma je tako stanje preživela v postelji, da nihče ni bil priča njeni mehki plati, ampak danes se ji zahotelo crklanja. "Ali pa si ti tisti, ki je spil vso kavo še preden smo ostali sploh odprli oči?" je šaljivo dodala in mu skuštrala lase.

Njegovi prsti so v pocasnem ritmu tapkali po naslonjalu, ko je le-ta ritem zmotilo neko skripanje. Odprl je oci, da bi tistemu, ki si ga je drznil zmotiti namenil 'crkni' pogled. A ko je ugotovil, kdo je ta doticni osebek se je 'crkni' pogled spremenil v '***' pogled. Rarezal se je in jo previdno objel okoli ramen. Navsezadnje je bilo jutro in nekateri ljudje niso bili jutranji. Glede na njeno prikrito zehanje in pozdrav, ki je vkljuceval zaspano mezikanje z ocmi, jo je Art uvrstil v skupino ne jutranjih ljudi. "Krasno smo."ji je v smehu odvrnil in se malce premaknil, da je dobila vec prostora, za kar se je izjemno diskretno trudila ze sama. Namuznil se je in jo posadil nazaj na tla. Se sam je vstal in frcnil s palico, da se je fotelj popolnoma zasukal k kaminu, nato pa je sedel nazaj in Elise potegnil v svoje narocje. Oba sta imela rada toploto in plamene, zato je dvomil, da jo bo motilo. "Ne, na zalost se ti ne zdi. In seveda sem jaz tisti, ki popije vecino preden se taki kot ti sploh zbudijo." Presenecen je bil nad njenim kustranjem, a ocitno je imela svojo mehko plat. Svoje roke je ovil okoli njenega hrbta, potem pa malce pomignil s palico, da so se plameni izmuznili skozi resetke in priplesali k njima.