Dnevna soba

Ko jo je postavil na tla, je Elise začudeno zamežikala. Ker pa so bili njeni možgani v stanju puhaste pene, ni ugovarjala, ampak si samo namrščeno segla skozi skuštrane lase. Na pol poti so ji prsti zataknili in nejevoljno jih je izvlekla iz temne zmešnjave. Mogoče ne bi bilo slabo, če bi se počesala. Take primitivne misli pa so izginile v trenutku, ko jo je Artrois potegnil v svoje naročje. Zvila se je v prisrčen klobčič in glavo naslonila na njegovo ramo.
"Uh kako sebično od tebe... Popolnoma Spolzgadovsko," se je zaspano nasmehnila. Ker sta bila obrnjena stran od ostalih in ju ni nihče videl, je izkoristila priložnost in stegnila roko proti plamenom. Ko so se njeni prsti po dolgčem času zopet staknili z igrivimi plameni, ki so se tako brezskrbno sukljali, se je blaženo nasmehnila. Najraje bi stopila v plamene, a ker ni uporabila nobenega zaščitnega uroka, je morala roko kmalu umakniti. Obisk ambulante ni bil najbolj mikaven.
"In kakšne imaš načrte za danes, zdaj ko si spil celotno zalogo kave?" Z Artom sta postala prijatelja, no prijatelja z ugodnostmi, zato njeno vprašanje ni bilo čisto nič nenavadnega. "Samo eno skodelico sem si uspela izboriiti pa še te si ne bi, če bi tistega Pihpuffovca kdo slišal vpiti," je kujavo dodala. Izgledala je kot majhen kužek, ki se znajde na tvojem pragu in z velikimi rjavimi očmi prosi za posvojitev. Čisto slučajno je z nosom nežno podrgnila po njegovem vratu, ki je bil tako pripravno blizu.

Smeje je zmajal z glavo nad pogledi, ki mu jih je delila. Elise v stanju puhastega, nedolznega klobcica je bila sicer zelo nenavadna, in ce bi mu kdaj nekdo rekel, da je to kdaj storila, bi se mu samo nejeverno smejal, a ker je imel dokaz pred svojimi ocmi, je pac temu dejstvu lahko le verjel. Svoje prste je potopil v lase, ki so bili se prejsnji dan gladki kot svila, tokrat pa so se zataknili v razkrustrani crni grivi. Namuznil se je, ko je Elise svoje prste lakomno iztegnila proti plamenom in jim pustila, da so ognjeni jeziki igraje odplesali po njenih prstih. Za razliko od njega pa ni imela skoraj neprebojne koze, zato je morala odmakniti svoje vitke prste stran od toplih plamenov. S priprtimi ocmi se je naslonila na njegove prsi in ga zbodla "In kaksne nacrte imas za danes, zdaj ko si spil celotno zalogo kave?" Nasmehnil se je ob njenem vprasanju in ji zarotnisko zasepetal na uho "Neki spolzgadovki, mislim, da se pise Lafayette, nameravam do konca razkazati skrivne hodnike...Sicer sem zacel, pa naju je prejsnjic nekaj zmotilo..."skomignil je z rameni. "Pa ti?"ji je vrnil vprasanje in privzdignil. Ko se je podrgnila ob njegov vrat, ga je spomnila na njegove lastne potrebe.Hm...No ja, bom ze potrpel... Na kratko jo je poljubil na vrat, nato pa se je hitro umaknil, saj je ze prisel do sklepa, da Elise svojih custev v javnosti naceloma ne razkazuje. Razen v doticnih izjemah, a raje biti previden kot tvegati.

"Zanimivo... Pa si prepričan, da se bo dotična Spolzgadovka s tem strinjala? Slišati je kot izjemno bistra oseba, zato nisem čisto prepričana, če bi se še enkrat pustila odpeljati v skrivne hodnike. Še posebej, če vaju je prejšnič nekaj zmotilo," se je nasmehnila Elise. Čeprav sta bila skrita pred pogledi, nista bila sama, zato je skoraj šepetala v njegovo uho. Njej nekako ni bilo do tega, da jo sliši cela dnevna soba, čeprav je bilo glasno cviljenje in enako glasno čvekanje zadnje čase zelo popularno v njihovi dnevni sobi.
"Jaz pa se bom čez približno deset minut dovolj zbudila, da se mi bo dalo vstati in poskrbeti za preostanek jutranjega rituala." Ob tem se je nekoliko premaknila in odpela svoj šolski plašč ter pod njim razkrila kratek top z naramnicami v katerem je spala. "Potem pa sem se nameravala odpraviti do Merayscoveene in si privoščiti obilico kave," je z nasmeškom dodala. "Čudovito sončna sobota je, zato bi jo z veseljem preživela zunaj. Poleg tega imajo v Meryascoveeni sigurno več kave kot tukaj. Saj res, sem ti že omenila, da nekdo spije skoraj vso kavo še preden ostali sploh vstanemo?" je popolnoma resno vprašala, potem pa se igrivo nasmehnila in ga pocukala za uho. Šalo na stran, res mu bo morala dopovedati, naj zmanjša količino popite kave. Ali pa vsaj prihrani skodelice ali pa dve zanjo.

Obliznil si je zobe in ji zašepetal nazaj »Ravno zato, ker je bistro dekle, bo šla še enkrat z mano. Točno ve, kaj jo bo tudi tokrat zmotilo.«namuznil se je in ji nagajivo pomežiknil. Njeni premiki so njegov pogled odvedli z njenega obraza navzdol. Njegove obrvi so naredile kratko potovanje do roba lasišča in nazaj. »Očarljivo,«je pripomnil, »ampak čipke so mi bile bolj všeč.«je zamišljeno dodal in ji namenil nedolžen nasmeh. »Meryascoveena? Ni slaba ideja...Že dolgo nisem bil tam. Sicer ta vikend nimamo dovoljenega izhoda, ampak, no ja, koga pa to ovira?«namuznil se je in s svojimi ustnicami še enkrat zdrsnil po njenem vitkem vratu. »Kava? Ne, mislim da še nisi povedala. Se bom pozanimal kod je ta predrznež.«ji je odgovoril v tako resnem tonu, kot ga je nagovorila ona. »In na žalost je v Treh metlah kava boljša kot tukaj na Bradavičarki...Kaj moremo...zato pa je hrana veliko bolj okusna kot v vasi.«njegove roke so zapustile njena ramena in se po hitrem postopku znašle na njenih vitkih stegnih. Zdelo se je, da se Elise počasi zbuja iz svojega puhastega stanja, zato je bilo treba izkoristiti zadnje trenutke njene jutranje zaspanosti.

"Artrois pa ne da namiguješ na kakšne nečednosti!" je Elise osuplo pogledala svojega ljubimca, potem pa prasnila v pridušen smeh. Nečednosti so mu šle zelo dobro od rok, ampak žal nista bila na primernem kraju, da bi poglobila njegovo znanje. Tudi Spolzgad je bil poln opravljivih klepetulj.
"Verjamem, ampak čipke niso dovolj udobne za spanje," se je nasmehnila in ga igrivo krcnila po nosu. Pri spanju je bilo udobje na prvem mestu, k vragu z zapeljivostjo. "Super, samo oblečem se pa lahko greva." Njene ustnice so za nekaj trenutkov strmoglavile na njegove, potem pa se je živahno skobacala na noge in se odzibala proti dekliškim spalnicam. Spotoma je s palico zamahnila prek svojih las, da so se začeli razčesavati v mehke kodre.
Ni trajalo dolgo preden se je vrnila, tokrat dejansko v kavbojkah in tankem puloverju. Zapenjala si je gumbe plašča in čakala, da se Art dvigne iz naslonjača. "Pridi lenoba, preden še tam zmanjka kave," je nasmejano zaklicala.

((lahko kar v treh metlah nadaljuješ ))

Po uri Urokov je Elise besno vkorakala v dnevno sobo. Svojo torbo je zalučala v steno, kamor je priletela z zamolklim zvokom. Po vsej sreči se je razbila steklenička s črnilom, ampak za to ji je bilo v tem trenutku prav malo mar. Še vedno ni spravila iz sebe vsega kar je nameravala, zato je kot obsedena korakala gor in dol, iz njenih ust pa so vrele kletvice na račun profesorja s špičastimi ušesi. Če bi jo slišal kateri od njenih staršev, bi ji usta temeljito opral z veliko količino mila. Ampak ni ju bilo nikjer v bližini, zato si je lahko mirno privoščila. "Svetloba, da peče?! Kateri nesposobni idiot lahko trdi kaj takega?! Swarovski, kdo pa drug!"

Emily je tekla za Elise in prispele sta v dnevno sobo Spolzgada. 'Hvala!' se ji je še enkrat zahvalila. 'Vem, da si razburjena, pri meni je isto,' je rekla in pomislila na učitelja. 'Ta učitelj nima morale in še vilinec je.' je hitro govorila in pri besedi 'vilinec' utihnila. 'Saj veš, da je vilinec?' jo je vprašala. Em je znala včasi biti prava Pihpuffka. Vsedla se je na kavč in Elise potegla z njo. 'Slišala sem učitelje govoriti o njemu.' ji je potiho zašepetala. 'Uuu kava,' je rekla in pričarala dve skodelici tople in okusne kave. 'To te bo pomirilo." je rekla in Elise v roko porinila skodelico kave, 'Mene vedno." Svojo skodelico je hotela izprazniti takoj, a se je spomnila, da je kava vroča. Odločila se je, da bo zato pričarala sveže pečene rogljičke iz bunkeljnske pekarne Pri Nancy. 'Boš?' je rekla, ko je imela rogljičke v rokah. Rogljičke je zavila v prtiček in jih postavila na mizico. 'Postrezi si sama.' je rekla. Vzela je rogljiček in ugriznila vanj.

(A znaš narest banner. Če znaš mi naredi iz te slike http://www.hollywoodmeddler.com/wp-content/uploads/2009/08/catherine-zeta-jones.jpg Pobarvi ji oči na zelene in če lahk še avič)

"Resno, vilinec je?" je Elise začudeno pogledala Emily in za nekaj trenutkov pozabila na kletvice. Ampak ne za dolgo. "Vilinec, po možnosti star kot zemlja pa ne ve kako je s svetlobo?! Da ne omenjam, da je odgovoren manj kot kak gorski trol med iskanjem svoje gorjače!" se je ponovno razjezila. Čeprav z Emily do sedaj nista veliko govorili, jo je vseeno zelo razkurilo, da se je Spolzgadovka poškodovala zaradi profesorjeve malomarnosti.
Ko je v roke dobila skodelico kave, se je res dokaj pomirila. Rogljiček pa je bil pika na i. Kdo bi se lahko jezil ob dišeči kavi in svežih rogljičkih? Elise že ne. Malo nasilno - čisto se še vseeno ni pomirila - je ugrniznila v rogljiček in srknila požirek kave. "Kako je s tvojo roko? Je tisto zdravilo dejansko pomagalo ali je špicuhelj spet usekal mimo?"

For:Elise
"Ah moja roka. Malo me še skeli, če se dotaknem dlani." je pojasnila. Ugriznila je v rogljiček in ga začela prebavljati. Hotela se je spoprijateljiti z Elise. Ugotovila je, da je Elise čisto drugačna kot v knjižnjici. Mogoče je bil njen slab dan. Saj ima vsak slab dan, ji je prišepnil glasek. "Kako si ti" je vprašala, "ne štej tistega pri Urokih." Nasmehnila se je in roko nastavila pod glavo. Pogledovala je proti sobi. Vzela je kavo in jo popila. Kava je bila slastna.

"Potem tisto zdravilo le ni bilo tako učinkovito kot je zagotavljal špicuhelj," je Elise zmajala z glavo. Še dobro, da si Emily ni poškodovala desnice, drugače bi jo poškodba naslednjih nekaj dni precej ovirala pri pouku. "Če te bo jutri še vedno skelelo, moraš obvezno k Madam Pomfrey. Navsezadnje je ona šolana zdravilka, za špicuhlja pa ne vemo, če ni zgolj skušal zakriti svoje napake." Ne bi bil prvi profesor, ki je učenca "pozdravil" samo toliko, da je skril poškodbo, posledice so pa ostale.
Elise je srknila še en požirek kave s čimer je poplaknila rogljiček, potem pa skomignila z rameni. "Če ne štejem profesorja Urokov in neskončnih stopnišč, ki se za povrh vsega še premikajo ob najslabših možnih trenutkih, mi je tukaj kar všeč. Vsekakor mi je bolj všeč sistem odbijanja točk kot pa fizično kaznovanje." Ob tem se je malo zamislila, saj so ji v spomin priplavale podobe porezanih rok in podobnega. Ona bolečine sicer ni čutila, njeni sošolci pa so jo. Seveda se staršem o čem takem ni niti sanjalo in vse rane so se čudežno zacelile tik pred počitnicami.
"Kako pa tebi ugaja Bradavičarka?" se je naposled zbudila iz svoje zamišljenosti in se prijazno nasmehnila.

''Izgleda,'' je pokimala in zavzdihnila. Nekoliko nasilno je ugriznila v rogljiček. Tega se je zbala. ''Upam, da me ne bo več skelelo.'' je nekoliko nerazpoloženo rekla. ''Glede stopnic se strinjam. Pa še nekaj moja sestrična, ki je hodila na Bradavičarko pravi, da so bili uroki vedno v 2.nadstropju ne v Severnemu stolpu.'' je rekla. Spomnila se je prejšne šole na kateri so ubili par deklet, ker niso hotele čarati. ''Na Bradavičarki je vse v redu na moji prejšni šoli pa je bilo nekaj zelo narobe...'' je rekla,''no pustimo to. Kje si se prej šolala?'' je vprašala. Pila je kavo in skodelica je bila kmalu prazna. Pričarala je čajnik v katerem je bila kava in ga z palico usmerjala. Čajnik napoljen z kavo je nalil še kave Elise in Em. Nato je Emily izrekla nekaj besed in čajnik že ni bilo. Spila je požirek kave, ki je bila prijetno topla. Kava jo je vedno ogrela. ''Si slišala za čarovniški brskalnik na internetu? Mi smo se o tem že učili v 1. letniku. Se ti ne zdi, da je Bradavičarka precej počasna v urokih. Nekaterim sedmošolcev nič ne gre dobro od rok in izpite imamo na koncu leta, ko bi jih morali imeti dva meseca pred tem?" se je izgovorila.

"V drugem nadstropju? Grem stavit, da je zoprni špicuhelj zatežil, da bi jih imeli tam gor. Saj ne rečem, razgled v njegovem kabinetu je naravnost osupljiv, ampak to še vseeno ni dober razlog, da smo mi prisiljeni v telovadbo," je menila Elise. Fizične vadbe ni marala in izdela se ji je popolna zguba časa. Dokler ji je mati narava namenjala dobro postavo, brez da bi se morala zanjo sama potruditi, se ni imela niti malo pobrigati za telovadbo, gibanje, zdravo hrano in podobne neumnosti.
"Na zasebni francoski šoli. Ni bila tako velika kot Bradavičarko, ampak vseeno kar velika za zasebno šolo. Kar se tiče urokov pa dobro vem kaj misliš. Elementarni uroki so bili sicer lep dodatek, ampak razen tega se zaenkrat nismo naučili še nič presenetljivega. Kaj več znajo samo tisti, ki se sami pobrigajo za to, vsi ostali pa so precej pod povprečjem, če mene vprašaš." Nekaj učencev je videla med dvobojevalskim krožkom, preden je morala v ambulanto, nekaj izmenjav kletev pa je videla tudi na hodnikih in dvorišču. Zaenkrat ni nič čemur je bila priča spadalo na višjo stopnjo urokov, zato je počasi dvomila, da so se takih urokov na Bradavičarki sploh učili. Še en razlog več, da bo sama sedla za knjige. "Če prav razumem, si se tudi ti prepisala na Bradavičarko. Kam si pa prej hodila?" je z zanimanjem vprašala.

''Res zanimivo tega nisem vedela. Kako pa ti to veš?'' je z zanimanjem vprašala. Na Elise se je prav opazilo, da rada kdaj pa kdaj poklepeta. Sama je bila takšna, no ne kot Pihpuffka. Kdaj se je prilegel klepet ob kavi in slastnih rogljičkih in Elise je bila prava za to. Em je vsaj tako mislila. ''Jaz sem hodila na Durmstrang!'' je z grdimi spomini prikimala. Pred očmi so se ji prikazale dekleta, ki so ležale v mlaki krvi in dekleta z porezanimi rokami. Po licu ji je spolznila solza, katero si je na hitro obrisala. Ni hotela, da Elise vidi, da joka zaradi nerazloženega razloga. Starši ji sprva niso verjeli glede umorov nesrečnih deklet. Spomnila se je na svojo sestrično Nicole. Bile sta najboljše prijateljice. Za umor ni izvedel noben od staršev, ker so učitelji in ravnateljica Mary Jane Dracula staršem izbrisali spomin in zato se starši sploh ne spomnijo, da bi imeli otroke. Povzdignila je hlačnico in pogledala na liso, ki jo je imela na nogi. Hlačnico je hitro spustila, da je ne bi Elise videla. Nikoli ni imela problema s siljenjem las na obraz, a zadnje dni se je to pogosto dogajalo. Spomnila se je podobe M.J Dracula. Podoba je bila zelo srhljiva. Francoska figa, dolga krila, nenavadna temna ličila, starejši obraz. Hitro se je posvetila pogovoru z Elise. Vzela je skodelico kave in srknila 5 požirkov. Kava ji je vedno prijala. ''No katere so tvoje najljubše sladice?'' je vprašala in nasilno zagriznila v rogljiček. ''Magternet.'' Je nekoliko nasilno zamahnila z palico. V njenem naročju se je pojavil majhen računalnik. Em ga je odprla, saj je bil prenosen. Pomignila je Elise, da pride bljižje. Z rokami je usmerjala računalnik. Na WizGoogle je s pomočjo magije natipkala 'črna magija na Bradavičarki'. Od vedno jo je črna magija zelo zanimala. Sto devet zadetkov, se je veselila v mislih.

Očitno je tukaj pravi živalski vrt... Bella se je ustavila pred opekami. Ne vem če bi sploh šla noter.... A se je naposled odločila da bo šla. Čeprav malce skisano. Ampak, bila je težava. Ni vedela gesla. " BI SE LJUBKE OPEKICE UMAKNILE IN MI PUSTILE NOTER?" se je zadrla, ne meneč se, da jo verjetno sliši pol Bradavičarke. S tem se bo že pozneje ukvarjala..." Kakšno je že geslo? Spomnim se da je Laurentice razlagala o tem. Aja čistokrvni!" še enkrat je ponovila besedo in opeke so se razmaknile. " Končno!" olajšano je zavzdihnila in se prebila v notranjost. Zagledala je majhno skupino, ki se je zelo glasno pogovarjala. S treskom je odložila kovčke na tla in stopila do njih. Upala je da so vsaj približno normalni. Na hodniku je zagledala že kakih deset bunkeljnov, zato se ne bi čudila če bi že vse zastrupili z rekom: Vsi smo enakopravni.

Odkašljala se je in pozdravila. " Zdravo! Kako ste? Jaz sem Bella Seymour. Bella. Nova sem tukaj, kot vidite. Vesela sem da sva s sestro pristale tu, v edinem normalnem domu. Ravno prej se je ena trapasta Pihpuffovka spotaknila čezme! Mar sploh ne gledajo kje hodijo? Ali imajo slučajno oči na mišicah kakega egocentričnega dečka, po možnosti bunklja. Še en razlog, zakaj ne bi bila tam. Samo dolgočasno deklamiranje, z občasnimi ljubezenskimi telenovelami in butastimi zabavami, kjer se butaste punčke s pentljicami režijo kot čavknjene, zato ker jim prijateljice razlagajo o tem kako jih je Merlin Mišičasti lepo pogledal. " Zavzdihnila je in se počila v naslonjač. " Naša soseda je iz Pihpuffa. Morali bi videti kakšna je. Z rozasto polakiranimi nohtki, ogabnim kratkim krilom, kateri po možnosti pokaže še celotno rit. In še neokusne rdeče tangice. Fuj!" skremžila se je, ter si za dodatno vzpodbudo pričarala kozarček martinija. " In eno sem na travniku videla, kako se z marjeticami igra tisto otročjo igrico ljubi me- ne ljubi me. Kot da smo na Veneri. Saj tako je to: eni najstnici pokažeš kakšnega slečenega tipa in že ti bo sledila kot ovčka v štali! Komaj čakam da jim dam kakšno poučno lekcijo!" blaženo se je zahitala. Zagledala se je v skupinico: Ne izgledajo neumni.

Le kje se sedaj potika Bella? Laurentice je počasi končno prikorakala do opek in se tam ustavila. Končno pred vhodom mojega novega doma... Na kratko se je nasmehnila sama sebi, ko so ji njene misli kar naprej hodile k sošolcem, posebej tistih iz Pihpuffa. Fuj, upam da jih čim dlje ne bom srečala. Po nekaj dolgih minut razmišljala jo je prekinil glas za sabo. "Ja vem, naprej bo treba... Kako je že geslo? Hm... Čistokrvni..." Glasno je še enkrat ponovila besedo in prehod se je kar naenkrat prikazal pred njo. Lahkotno je dvignila svoj kovček in se z njim odpravila naprej. Takoj ko je vstopila je že zagledala svojo sestro zraven skupine izgledalo pa je, da se je pravkar predstavila. Kovček je potegnila zasabo in stopila zraven sestre. Odkašljala se je in pozdravila. "Živjo! Jaz sem pa Laurentice Seymour, torej sestra od Belle. Lahko mi rečete kar Laur, skoraj vsi mi tako da... Bella a ti si tudi srečala tisto Pihpuffovko? Živa groza... Kakšno krilo je imela! Lička pa je imela namazana na rdečo." Z zanimanjem se je ozrla po skupinici in takoj je vedela, da niso neumni vsaj izgledajo je tako.

Ko se je pogovarjala z Elise sta vstopile dve novi Spolzgadovki. Em se je prestrašila, ko sta začele govoriti. Preveč govorita. ''Živjo Bella in .... Laurentice,'' je zmedeno rekla,''dobrodošle na Bradavičarki.'' Nasmehnila se je in popila par požirkov kave. ''Vsedita se, kovčke bosta potem .... pospravili.'' je pokazala na nasprotni kavč. Nasilno je ugriznila v rogljiček. Z dekletoma se ni imela časa pogovarjati in videlo se je, da sta pravi klepetuljii.

(Ni časa)

" Oh utihni Laur! Vidiš da najini sostanovalki ni prijetno da preveč govoriva." Bella se je lahno nasmehnila in srknila še en požirek martinija. " Saj ne vem, če se mi sploh še da govoriti. Saj veš kakšna sem..." je rekla sestri. " Hvala za gostoljubje...Tudi jaz v resnici ne maram govoriti..." Bila je vesela, da se končno nekomu ne bo treba opravičevati za njeno tiho mrmranje. Užitkarsko se je pogreznila globje v naslonjač. " Videti je da si enaka kot jaz. Tiha." je še dodala mirno. " Če se ti da klepetati povej. Da bo vsaj Laur vesela. Mimogrede, kako ti je ime?" jo je vprašala, čeprav odgovora ni pričakovala.

"Vredu, Bella vsaj nisve govorili preveč... Ali?" Laur se je nasmehnila in tudi sama pogledala dekle. "Oh, res hvala za gostoljubje..." Kovček je postila tam in stopila do kovča in se vsedla zraven svoje sestre. "Zase tudi nebi rekla da rada govorim preveč..." Sedaj je bila prav vesela, da je lahko tukaj v tem domu in ne v katerem drugem, največji razlog pa je seveda bilo obnašanje drugih. Še globje se je pogreznila v naslonjač, ki se ji je takoj več ni zdel preveč udoben a se za to sedaj ni kaj veliko zmenila. "Bella! Ne ne bom vesela, če hoče naj govori če pa noče pa ni treba..." Narejeno grdo je pogledala sestro a se že takoj za tem spet nasmehnila.

Dekle jo je vprašalo kako ji je ime.''Meni? Emily.'' je presenečno vprašala in odgovorila z velikim nasmeškom. V roke je vzela toplo kavo in popila par požirkov.
''Prav imaš o Pihpuffkah. Jaz sem eno srečala. Sicer je od tega že dolgo. Veš kaj je delala? Bila je oblečena v krilce in jopico. Začele sva se kregati in ona mi je pričarala lužo pod nogami. Seveda, da sem bila besna. Z pomočjo palice sem se očistila. Pričarala sem ji roze lase in razcefrana oblačila. Povabila sem par ljudi ona pa je stala v spodnjicah. Seveda, da je bilo to na prejšni šoli. Če bi kdo skrivil brezkrvnežom kakšen lasek, bi šola krivca poslala v tisti zapor Azkaban. Ne vem zakaj na to šolo ne hodijo samo čistokrvneži. Z brezkrvnežov ne bi bilo zabavno.'' je povedala. ''Kaj pa vedve menite o brzekrvneži in zakonih na tej šoli.?' je vprašala

Bella je zaničljivo privzdignila obrv. " Kaj menim o bunkeljnih?" je ponovila. " Menim da so nesposobni, packi in kradljivci. Nam, redkim izbrancem je bila dana magija že v zibko. Delala nas je posebne, boljše. Kar tudi smo. Zdaj pa vidim da že vsaka bunkeljska frklja vihti palico in se dela pomembno, pa se ji vsak tretji urok ponesreči. In potem misli da je še sposobna? Da ima neverjeten talent zato ker so trije nori ustanovitelji Bradavičarke zagovarjali enakopravnost. Ker so pozabili na našo čast in vrgli prekletstvo na vse čistokrvne družine! Zdaj so še bunkeljni naši ministri in nam ukazujejo? Zdaj je šola zamazana od iztrebkov ki hodijo po njej. Niso vredni biti tukaj. Ne spoštujejo nas. Ne spoštujejo Salazarja Spolzgada, velikega ustanovitelja, ki je bil že v času ko so oni na kolih živeli! Ampak kaj, kje je zdaj stari režim? Če bunkeljnu skriviš en sam lasek si že v Azkabanu. Morali bi jih poslati nazaj, kjer so bili. In zdaj jih moramo mi reševati iz kaše. In smatrajo se za bolj pametne, samo zato ker jim profesorji vedno držijo njihove sveče in jih celo- podpirajo! In dovoljujejo da Bradavičarko terorizirajo umazani, nevredni, blatni izrodki!" zadnje besede je zasikala. " Kaj pa ti misliš?" je vprašala Emily.

"Kaj pa jaz menim o bunkeljnih?" je še sama ponovila vprašanje in počakala da je Bella končala. "Seveda sestrica se strinjam z tabo samo... Kakšen svet pa bi bil brez njih? Dolgočasen, sedaj imamo vsaj koga za obdelavo. Res je pa da so navadni packi in nesposobneži. Nekako nam kradejo našo čast, oni ne bi smeli biti tokaj ampak so in se delajo da so nekaj več od nas. Profesorji jih pa imajo ZELO radi in jih ščitijo, zakaj? Ker sami ne morejo narediti ničesar." je povedala in se nemrdnila. "Če pa komu kaj narediš, pa kot sta že rekli takoj padeš v Azkaban tudi če izpuliš samo lasek" je še dodala potem pa pogledala Emily, da bi slišala še njeno mnenje o tem.

''Moje mnenje? Brezkrvneži so kradljivci naše časti, neumneži, ne znajo čarati, sramota čarovniškega sveta. Če se kakšen bunkeljček zlomi nogo in smo mi tam prejememo 100 let pripora. Nevredni so Bradavičarke ali katere koli šole. In bunekljčkov na šoli mrgoli. Veste kakšna sramota bi bila, če bi kakšen Spolzgadovec imel bunkeljčka za sestrično oz. bratranca. Velika! Učitelji jih vedno ščitijo Laur kajne? Na moji prejšni šoli smo imeli Blair, ki je bila iz bunkeljske družine in na koncu jo je nova ravnateljica, ki ni imela rada bunkeljčkov ubila. Nikoli nismo videli Blair. Prav imaš Laur saj te lahko kličem tako? Mi čistokrvenži smo imeli magijo že, ko smo prijokali na svet. Jaz nimam nič proti tistim, ki imajo enega starša čarovnika enega bunkelja, ampak samo tisti, ki so v Spolzgadu. Kaj pa mislita o izdajalcih svojih krvi. Naprimer o Wusleyivh.'' je vse povedala. Nasmehnila se je in popila par požirkov kave. Vesela je bila, da je lahko vse stvari, ki jih je mislila povedala pred Spolzagadovkima.

" Prav imaš Em! Niso vredni, da bi se šolali tu. In ja, res bi bila sramota, tako zanj, kot za celoten Spolzgad." prhnila je. " Kaj menim o izdajalcih krvi? Bom rajši dala za primer Harrowese. Njihovi trije paglavci so vsi v Pihpuffu. In družijo se s samimi brezkrvneži! Celo ponosni so na to. Njihova najstarejša hči Joy hodi z bunkljem, štipendistom Uročenih Gavinom Lincolnom! Ravno danes sem ju videla kako se poljubljata za kipom Stanyslava Czeyskega. Živa groza." zavila je z očmi. " Pa recimo Higgsi. Lorena in William sta ustanovila celo neko organizacijo za izobraževanje bunkljev." ustnice je stisnila v ravno črto in pogledala Em.

"Oh, seveda me lahko kličeš Laur. Čeprav mi Brezkrvneži nikakor niso všeč pa vseeno nikakor ne podpiram umora. Res je lepo gledati kakšno trpljenje drugih... A smrt je nekaj povsem drugega vsaj zame... Ste bili prepričani da jo je ubila? Res bi rada spoznala to ravnateljico." je rekla in se hahihitala. "Emily, glede tega no tudi jaz nimam veliko proti tistim kateri imajo enega starša čarovnika enega bunkelja seveda pa samo če so v Spolzgadu. Čeprav so nekakšni mešančki seveda pa je odvisno od njihove osebnosti." je rekla in si tudi sama pričarala kavo ter srknila en požirek. "Kaj mislim o izdajalcih lastne krvi?! Preprosto sem brez besed... To je nekaj najhujšega kar lahko pričakuješ od čistokrvneža. Kakšna izdaja je to... Čarovniki kateri smo čistokrvni bi moralibiti ponosni na to in ne da izdajamo nekako kar sami sebe..." je rekla in pogledala Bello potem pa še Emily. Iskrenost res ni moja najmočnejša točka. "Dober primer si vzela Bella, to je res živa groza! Vsi se družijo samo z brezkrvneži! Kako le so lahko ponosni na to? Le kako? Ta organizacija je sigurno prepisana na propad!" je rekla in jezno pogledala predse.

''No jaz ti bom povedla nekaj o Wusleyefih. Njihova mama je šlapla vsaj tako se govori. Nisem mahnjena na govorice, a vseeno. Hčerka Sylivana je čistokrvna po očetovi strani in kakšna sramota pristala je v Spolzgadu in se družila z Pihpuffci noč in dan. Na izpitih je bila porazna. Tipično! In zdaj dela v zanikrni bunkeljnski knjižnjici pri nekemu gospodu po imenu Wizardini. Da o drugih ne govorim.'' je rekla.

( Moram it.)